Make up alla Youtube

Zadnjih nekaj dni vsak dan visim na youtube in se čudim kaj vse ljudje objavljajo. Do zdaj sem na tem mestu iskala zgolj pesmi, serije in risanke za tamalega, zadnjič pa sem,v okviru večnega projekta na področju gospodinjstva, iskala posnetke osebe FlyLady. Ste že slišali za njo? Gospa je prava ikona kar se tiče obvladovanja in organiziranja gospodinjskih opravil, ampak o tem v naslednjem blogu. Kakorkoli, ob iskanju posnetkov osebe FlyLady sem naletela na ženske/punce ki objavljajo posnetke o ličenju, izdelkih za ličenje, negi obraza, negi las, .... In ko sem si ogledala posnetek, sem naletela na še več takših posnetkov. Ljudje oz. ženske imajo očitno časa na pretek. Kje najdejo čas, da nastavijo kamero, pripravijo kup kozmetičnih izdelkov, ki jih potem komentirajo ali pa se snemajo kako nanašajo make-up, posnetke uredijo in objavijo. Oziroma vprašala bom drugače - ali je tem puncam pomembno res samo to kakšno senčilo za oči uporabljajo, kateri puder in kako si napacaš "smokey eyes"? In kako, da jim ne zmanjka tem? Koliko krat pa lahko razpravljaš o najboljšem senčilu? Očitno neomejeno krat.
Msgoldgirl npr. je očitno zelo popularna. Ima preko 3000 subskrajberjev. Gospa je več kot očitno tudi zelo premožna - med posnetki razkaže tudi svojo hišo in vrt, ob kateri lahko hitro postaneš depresiven, svojo garderobo in zbirko ličil, ob čemer sem ostala mrtvo hladna. Gospa ima v kopalnici več palet senčil in rdečil, šmink in lakov kot profesinalni maskerji. Da o zbirki čopičev ne govorim - Michelangelo jih je za poslikavo sikstinske kapele porabil precej manj. Še sanjalo se mi ni, da obstaja toliko različnih čopičev. Samo za nanos senčila potrebuješ najmanj štiri.
Ne glede na to moram priznati, da se po ogledu nisem počutila prav nič žensko in sem se spraševala ali ne bi bilo mogoče prav, da tudi jaz dopolnim mojo zbirko ličil. Moja zbirka vsebuje tekoči puder Vichy za suho kožo, črno maskaro (bogsigavedi katere znamke), temno rjavo barvico, eno rdečilo, eno paleto senčil, sestavljeno iz štirih barv, lak za nohte naravne barve in lak za nohte rdeče barve za poletne mesece. Senčilo je staro več kot tri leta, neuporabljeno, ker enostavno nimam pojma kaj naj počnem s štirimi barvami (očitno lahko počneš marsikaj, če razpolagaš z zadostnim število čopičev - št.mojih čopičev je enako 1) Da bi si povrnila ženskost, sem šla v drogerijo in kupila dva laka za nohte, vijoličnega in črnega (ob tem sem se počutila prav predrzno - zaradi barve, ne cene - ta je bila dober evro za komad), čopič za nanašanje pudra (le kako mi ga je do zdaj uspelo nanašati s prsti) in čopič za senčilo (še vedno ne vem kaj naj počnem z barvami v paleti). Se počutim bolj žensko? Absolutno. Še posebej z vijoličastimi nohti.

Neverending story

Pranje in likanje je dejansko neverending story. Bolj kot polnim pralni in sušilni stroj, bolj se polni tudi koš za umazano perilo. Stvar je popolnoma skregana z "nevemkakimiže" zakoni. Najbolj zanimivo je to, da neglede na to kdaj oz. kolikokrat na teden se lotim pranja, vedno me čaka približno enako število "pralnih rund". Saj sem rekla, da je skregano z logiko. Človek bi pričakoval, da če se mi v petek, po tem ko cel teden nisem prala, nabere enih 5 do 7 kupov, in operem čisto vse, bi se moralo do torka nabrati za kakšna 2 kupa perila. Ampak neeeee, ko se odločim, da bom prala v torek, je tam spet 5 kupov. Kje hudiča so se vzeli? Naš koš za perilo je podoben čarobni vreči denarja, ki se nikoli ni spraznila (se spomnite te pravljice). Morda bi morala v košu shranjevati denar, perilo pa tlačiti v denarnico, ki je prav tako čarobna. Ne glede na to koliko denarja spravim v njo, je vedno prazna.

Nedokončana zgodba so prav tako moji načrti, ki pa so tokrat, za spremembo, obrodili majcene sadove. Število mozoljev se je precej zmanjšalo, čisto, čisto majčkeno sem se skrčila po širini, naš pes dela kot še nikoli,.... Ves ta mini uspeh mi je precej stopil v glavo in občutek imam, da bi lahko premikala gore. Z našim psom imava v načrtu celo opravljanje izpita, vendar bolj kot se bliža rok, bolj me je strah, da si bom nakopala kup sramote. Naš pes sicer dela, vendar zgolj na poznanem terenu. Takoj, ko pride na tuje ozemlje, prestavi ušesa na "prepih" in vklopi avtopilota, do katerega nimam dostopa. To pomeni "nos na tla in gremo naši". V bistvu me čudi, da mu nos še ni odpadel. Zaradi tega posebnega "daru" sva se preizkusila celo v sledenju. Prav tako se (tako kot lastnica) hitro naveliča in zelo nerad čaka. Tega verjetno ne morem šteti kot "poseben dar". Bolj kot kaj drugega je to prekletstvo. Zaradi tega v moji košari za kvačkanje ne boste našli prtov, zaves ali celo jopic. Našli pa boste precej rožic, zvezdic in (ne vem kaj bi naj predstavljalo mini kvačkanje) podstavkov za kozarce. I need results and I need them now.

Verjetno bom izkoristila trenutni občutek " premikanja gora" in se lotila še kakšnega projekta, npr. pranje denarja perila.

Projekt "mission impossible"

Od 1. septembra, ko je nastopil "nov začetek", se ni kaj dosti spremenilo. Navada je pač železna srajca. Razen odhodov v šolo in dodatnih obveznosti v zvezi z učenjem in domačimi nalogami, ni nič novega. Btw. snov pri matematiki za 8. razred presega meje mojega "matematičnega spomina" in terja od mene močno koncentracijo in voljo, da pogruntam kaj za božjo voljo pomeni zapis znakov, ki jih tipkovnica mojega računalnika ne premore, in ali je trditev v zapisu pravilna ali napačna. Lani sem porabila en cel dan, da sem se spomnila kako se računajo koti in kako se trikotniku včrta in odčrta krožnica. To je bilo v drugi polovici šolskega leta. Letos se je zataknilo že na začetku.

Prav tako ohranjam najstniški videz (beri: mozolji). Kjub kozmetiki za 150€. Tudi skrčila se nisem po širini.
Našla sem en zob od našega poba oz. ga je našel moj mož. Zdaj je treba najti le še enega.

Zaživel pa je projekt "pes". Znova obiskujeva pasjo šolo, da obnoviva snov in da vzpostaviva tesnejšo vez (for a better bond). Imela sva nekaj začetnih težav, ki pa so bile bolj na strani izvajalca. Travnik, na katerem vadimo, je bil nepokošen, kar je našega psa močno oviralo pri delu. Srotle je pri vaji "poleg" moral skakati kot zajec in če sva naletela na regrat (bil je res orjaški), je moral naš pes iti okoli. Verjetno zdaj mislite, da je naš pes čivava. Ni. Ampak regrat je bil res velik.

Jutri, v petek (petek, slab začetek; slab začetek, dober konec), začnem s projektom "mission impossible". Zakaj takšno ime? Ker, če slučajno zaje***, imam izgovor, da je bilo itak nemogoče. Projekt bom razdelila v več manjših in se jih poskušala držati 21 dni (toliko je menda potrebno, da ti nekaj preide v navado - ker pa sem jaz trd oreh, bo verjetno potrebnih 21 tednov). Čutim, da je zdaj pravi čas za spremembe.

Povzetek avgusta

En mesec brez pisanja je enostavno preveč in to "vrzel" moram nekako zapolniti - s kratkim povzetkom vsega (oz. tistega, česar se slučajno spomnim) kar se je zgodilo v avgustu.

Naj pomislim. Opravili smo nekaj družinskih izletov - Weinebene, Burg Deutschlandsberg, Lovrenška jezera, Bolfenk, Črno jezero (ali je mogoče Ribniško jezero) in Črni vrh. Od vseh teh izletov mi je v spominu (oz. bolje rečeno "v kosteh") najbolj ostal izlet do Lovrenških jezer. Kot izredno predana vlogi matere sem želela svojega sina (ki je s svetlobno hitrostjo zgubljal voljo in energijo za pešačenje) motivirati za pot do izhodišča (hotela sem, da gre pob sam nazaj do avta na Rogli brez pritoževanja in sitnarjenja, op.p.) Kot sredstvo za motivacijo sem uporabila tekmovanje. Ker moj sine izredno rad tekmuje oz. zmaguje, sem mu predlagala, da tekmujeva, kdo bo prvi pritekel do avta (predlog sem obžalovala že po prvih 100 metrih). S sinom sva torej (eden bolj, drugi manj) veselo tekala po gozdu (posnetek bi lahko uporabili za kako pocukrano reklamo z idealno družino). Večino časa je seveda vodil sine. Da bi ga še malo bolj spodbudila, sem ga na delu poti prehitela. Mali je seveda pobral vse moči in "gas" za mano. Ko me je dohitel me je zgrabil za majico, da bi me ustavil, pri tem pa me je spotaknil. Ne vem kako naj opišem naslednji prizor. Trebušno sem poletela v zrak (natančne razdalje poleta ne vem, občutek pa mi pravi, da je bilo par metrov) in nato z vso težo (ki je ni malo) pristala na tleh. Ob padcu mi je odneslo očala, zadonelo je in Pohorje se je streslo (lažji sunek so verjetno čutili tudi prebivalci Maribora). Če bi si padec lahko ogledali v počasnem posnetku, bi stvar zgledala kot pri boksu, ko eden pade po tleh in se mu ob padcu zatresejo ličnice in usta. Pri meni se je treslo še kaj drugega. Ko sem obležala na tleh, sem bila prepričana, da imam polomljena rebra. Na srečo so lepo obložena in tako je odvečna maščoba udarec precej oblažila. Povedati velja tudi, da je bila pot do Lovrenških jezer tisti dan nabito polna. Ne bi bila presenečena, če bi me kdo v tej zgodbi prepoznal. Ko se mi je končno uspelo pobrati (naj povem, da sem se ves čas smejala, da bi prikrila to tragedijo, to sramoto in to bolečino pred trumo mimoidočih), sem na trebuhu in nogah, poleg blata, našla nekaj pomečkanih mravelj (še dobro, da nisem pomendrala našega psa). Blatne in odrgnjene sem imela tudi dlani in komolce. Vzravnala sem se, stisnila zobe, dvignila glavo in ponosno ter molče prehodila zadnji del poti do avta.

September - nov začetek

Uf, je minilo več kot mesec dni od zadnje objave. Človek bi mislil, da sem neverjetno zaposlena in zato ne najdem časa, da bi napisala par vrstic. Neverjetno zaposlena sicer nisem, res pa je, da v vsej tej zmedi (chaos is my way of life) ne najdem časa. Vsake toliko pa vendarle najdem čas za "nove začetke". Teh je bilo že veliko in dejansko je ostalo zgolj pri "začetkih". Dlje od tu nisem prišla.

1. september je odlična priložnost za nov začetek - začne se novo šolsko leto in posledično se v dom vrne neka rutina oz. v mojem primeru zgolj delček rutine - otroci se vsako jutro spokajo v šolo in to je to. Aja, pa naš pes mora bolj zgodaj vstati za jutranji sprehod. Verjetno si bom za ponoven "nov začetek" spet zadala nekaj "starih" ciljev (podobno kot za novo leto, a mi je 1. september precej bolj všeč), ki pa jih zaradi pomanjkanja reda in discipline ne bom dosegla in bom z njimi počakala do naslednje priložnosti za "nov začetek".

Čeprav bi bilo mogoče sklepati, da v mojem življenju ni rutine, to ne bo povsem držalo. Moja edina stalna rutina so "novi začetki". Tudi to je nekaj.

Sklepi in cilji za tokratni "nov začetek":
- znebiti se mozoljev (imam jih več kot moja najstniška hči - kako je to mogoče? o.k., vem kako je to mogoče - nori hormoni + čokolada)
- psa naučiti nekaj novih trikov (sliši se kot da jih drugače ful obvladava in bi rada zgolj nadgradila najin repertoar. V resnici poleg "sedi" in "prostor" obvladava zgolj "taco" in "preval". Trudiva se tudi s "prosi", vendar se tu nikdar ne ve, kdo ima koga za norca. Obvladava pa prikaz vseh trikov naenkrat - vedno v drugačnem zaporedju. Tudi to je nekaj.)
- skrčiti se po širini (za nekaj procentov)
- si zapomniti kam sem shranila sinove zobe (do zdaj mu je izpadlo 5 zob, zadnja 2 v tem tednu. Zadnje 3 sem shranila v nočno omarico, kam sem dala prva dva... tako daleč mi spomin ne seže)
- ... (mogoče se še kaj spomnim)...

Gospodinja

Gospodinjenje mi nikdar ni preveč ležalo oz. gospodinjim tako, kot sem se v šoli učila/študirala na faksu - kampanjsko. Ves teden nič; ko pa je kriza, pa ruknem. Ni čudno, da hoče pralni stroj pregoreti. Včasih se mi zdi, da sem slaba žena in me popadejo občutki krivde. Moj mož bi bil verjetno navdušen nad gospodinjo iz 50ih let.

Malo sem poguglala in našla tale navodila 

Saj ne vem ali se naj smejim ali pa točim solze. V glavnem, v našem svetu se zatakne že pri prvi točki, pri drugi pa itak zaključimo. Stvar pa mi vseeno ne da miru in me ima, da bi jo preizkusila. "Žrtvujem" en dan dopusta in odigram popolno gospodinjo. Ampak, da bo res popolno, bo projekt moral počakati do septembra, ko bodo otroci spet v šoli. Do takrat pa....

Konec dopusta

Glede na to kako mrzlo je (občutek imam kot da se bliža november), bi si človek mislil, da sem imela dopust vso poletje. Pa so minili samo trije tedni in iz 38 ° sem se vrnila v borih 10°. Aleluja, danes je celo za kaki dve uri posijalo sonce in res je dobro delo, ko mi je sonce grelo (še vedno preveliko) rit, medtem ko sem se z našim psom in mojim možem sprehaja proti vzhodu.

Kaj naj rečem, dopust je bil še kar o.k. Letos smo bili seveda kot po navadi na Krku, le da smo tokrat bili v Stari Baški. Toliko stopnic in klancev še svoj živ dan nisem videla. Vsekakor se je dopust začel zelo zanimivo. Kljub temu, da že nič koliko let hodimo na Krk, je mojemu mož uspelo spregledati izvoz za otok Krk. Hm?! Vse skupaj se mi je začelo zdeti malo čudno, ko sem na svoji desni opazovala obmorske vasice in se spraševala kako to, da jih vsa ta leta nisem opazila. Čez čas me mož vpraša "A Crikvenica je pred Krkom?" Heh??? Takrat smo vedeli, da je čas, da obrnemo. Ko nam je končno uspelo priti na Krk, se je možu ponovno posrečilo zgrešiti izvoz in je v krožnem križišču namesto naravnost (vsako leto se peljemo naravnost!!!) zavil levo oz. je uporabil tretji izvoz in zavil po klancu navzgor, smer Šilo. Zaradi pripetljaja blizu Crikvenice in na Krku sem bila  nato bolj pozorna in sem moža že vnaprej opozorila, da mora zaviti proti Punatu.

V Stari Baški nas je skoraj kap, ko smo videli tisto ozko cesto. Pa dobro. Avto smo parkirali slab kilometer od apartmaja, prtljago pa potem s šajtrgo (samokolnico, op.p.) tovorli do apartmaja. Pa da ne bi ostalo zgolj pri dveh pripetljajih, se je moral zgoditi še tretji - ob parkiranju je mož z avtomobilom pobožal tak lep majhen kamnit oporni zid.

Apartma je bil .... no ja... (ampak gazda je bil fantastičen, izredno prijazen). Zraven sem itak imela svoj povšter (vzglavnik, op.p.), blazino in spalko. Niti pomisliti ne smem, da bi morala položit glavo na nekaj, na čemer je spalo že ničkoliko ljudi, ki jih sploh ne poznam. Bljak. Saj vem, pač, taka sem.
Drugače je dopustniška dnevna rutina zgledala nekako takole: ob 6ih tek z našim psom, ob 8ih po stopnicah in klancu navzgor v trgovino po svež kruh (šele takrat so jo odprli, če si imel srečo), priprava zajtrka, po nešteto stopnicah do plaže, ob 10.30 po nešteto stopnicah nazaj do apartmaja, družabne igre, kuhanje kosila, kosilo, popoldanski počitek, ob 16ih po nešteto stopnicah nazaj na plažo, ob 19.30 po nešteto stopnicah nazaj do apartmaja, tuširanje, priprava večerje, po klancu navzdol do marine na sladoled, po klancu navzgor nazaj do apartmaja. Po dveh dneh se je jutranju ritual spremenil - na tek sva se s psom odpravila šele ob 7ih in se po zaključenem teku ustavila v trgovini (zgolj zato, ker sem bila sita stopnic in se mi jih ni dalo na vsezgodaj uporabiti 2x in tako sem združila prijetno s koristnim).

Preostanek dopusta doma je bil prav tako zanimiv. Razen tega, da sta se nam pokvarila kotliček v WCju in pipa v kuhinji, se nam je med nakupovanjem novih pokvaril tudi avto. Sreča v nesreči - pokvaril se nam je v MB in ne na Krku.

Po eni strani sem prav vesela, da sem spet v službi. Ta teden je vse skupaj bolj na izi, ker je šefica na dopustu in tako se imam čas lepo počasi aklimatizrat.

Vikend čisto na kratko

V petek je bil zadnji šolski dan. Kaj bi dala, da bi tudi jaz imela dva meseca počitnic. V glavnem, ker je bil zadnji šolski dan, sem morala izpolniti obljubo, ki sem jo dala hčerki tekom šolskega leta. Že kakšno leto me je kar naprej gnjavila s piercingom v zgornji ustnici in vedno sem jo zavrnila z meni močnim argumentom, da je pač premlada. V odgovor mi je hitro natvezla par protiargumentov in tako sva se dajali kar lep čas. Iz tega dvoboja je nastal naslednji dogovor: takoj po koncu šolskega leta dobi piercing, in sicer najmanjši možni kamenček bele barve (nobenih črnih bunk, ki izgledajo kot maligne bradavice). V petek sva torej šle iskat piercing v center Maribora. V dežju (sicer sovražim nakupovalna središča oz. nakupovanje nasploh ampak ta dan bi bila vesela, če bi lahko nakupovala v Europarku - na suhem in toplem). Hlače sem imela mokre do riti, v balerinkah pa bi lahko gojila zlate ribice.

V Jurčičevi pasaži sva našle piercing. Prijazna in simpatična gospodična je zaskrbljeni mami vse razložila - od čiščenja, vstavljanja, dolžine palčk, menjavanja, otekanja,..... in ker je gospodična imela ravno prost termin, sem hčerko vprašala, če si ga bo dala kar delat (drugače smo dogovorjeni za torek pri našem znancu). Mislila sem, da ji delam uslugo, ker si piercing že tako dolgo želi. Ravno obratno, otrok je skoraj omedlel. Torej, jutri je dan D.

Ker naju je spremljal še sine, je moral na svoj račun priti tudi on, in smo zavili v McDonalds (zgolj zaradi igrač Kung Fu Panda 2). Sine si je izbral pava (ker pando že ima in zdaj potrebuje nekoga hudobnega, da se bo lahko bojeval), hrana je bila nepomembna (je pa za spremembo prvič zmazal vse "nagece"). Jaz sem si naročila vegetarijanski hamburger. Peče. Sovražim pekočo hrano.

Doma:
- namočila noge v vročo vodo, ker sem bila premražena
- mož prišel na idejo, da bi tudi on imel piercing; lokacija: obrv
- hčerka nad idejo navdušena (verjetno bolj zato, da v torek ne bo edina trpinka)
- moja reakcija: "bolj star, bolj nor"

Sobota je minila čisto drugače, kot sem načrtovala. Kako sem lahko pozabila, da je praznik in da so trgovine zaprte. Za kosilo smo tako jedli pečen krompir in solato. Sine je pogrešal meso. Ker vreme ni bilo najbolj prijetno, sem se lotila pranja perila in likanja in tako končno odstranila tisti kup "cot", ki jih je hčerka prinesla iz Poreča. Ne razumem pa, kako je lahko razmerje med velikostjo kupa "cot" in velikostjo potovalke tako.....tako...... Kriza. Hčerka je po moje mojster pakiranja kovčkov, ker res ne vem, kje je imela vse to shranjeno.

Nedelja. Nič posebnega, razen tega, da sem zvečer zaradi frustracij zmazala zajeten kupček salam, kisle kumarice, nato še polovico Philadelphije z žlico in na vrh še majhen košček kruha. Frustracija: nekdo mi je prekrižal načrte. "Saj ni bilo nič takega", bi rekel zunanji opazovalec. Pa je bilo. Ravno dovolj, da sem imela izgovor in krivca za prenajedanje. V načrtu sem imela, da se bom že ob sedmih stuširala, oprala glavo, v glavnem opravila večerno toaleto, zato da bom šla pravočasno spat, ker je pač naslednji dan služba, jaz pa sem že cel teden blazno utrujena. Ko sem vstopila v kopalnico, je tam stala hčerka z britvico v rokah, kad se je polnila z vodo in prve "penice" so se že kazale na gladini vode. Grrrrrr. Ko je bila šola, se je tuširala zvečer ob desetih ali celo kasneje. Zdaj, ko so počitnice, pa ob sedmih. Namesto predelne stene v otroški sobi, bi morali zgraditi še eno kopalnico. Spusti najstnico v kopalnico, pa je ne boš videl par ur.

No prav. Moje ime je nadinka in sem "control feak". Več o tem kdaj drugič. Mogoče še danes.

Drobne sentimentalnosti

Danes zvečer sva s psom na poti z vrha proti domu (poleg obada, ki je z nama želel navezati tesnejše stike) srečala srno, ki se je pasla na travniku ob robu gozda. Za nekaj časa smo vsi obstali in se nepremično gledali. Potem se je srna obrnila proti gozdu in šla svojo pot. Midva pa tudi.

Podoba srne ob robu gozdu je bila naravnost pravljična. Počasi se je mračilo, nad travnikom se je dvigala meglica, dežne kaplje so počasi kapljale skozi krošnje dereves, skozi topel in vlažen zrak pa se je vil vonj po lipah. Tako idiličen prizor, da je bil že skoraj kičast. Tako idiličen, da se je dotaknil moje pretirano sentimentalne plati in mi orosil oči.

Ta pretirana sentimentalnost me večkrat spravi v zadrego. Cmerim se namreč ob gledanju filmov (žalostnih ali srečnih), ob risankah, reklamah, fotografijah, knjigah, drugih besedilih, nastopih,.... Zadnjič sem hlipala ob Kung Fu Pandi 2. Pred par leti sem zajokala sredi mesta, ko sem gledala plakat z reklamo za brezplačno šolsko malico. Na šolskih nastopih se ves čas grizem v spodnjo ustnico, da bi preprečila plaz solz. Prejšnji mesec sem bila na slavnostni seji ob občinskem prazniku, kjer so podelili nagrado župana nekemu zelo pridnemu fantu. V vsej dvorani sem bila edina, ki si je brisala solze.

Stvar posatne hudo neprijetna, ko moraš nato z rdečimi in zabuhlimi očmi med ljudi. Takrat se ponavadi gibljem s sklonjeno glavo in le tu in tam za kako sekundo dvignem pogled, da preverim kje hodim. Še bolj kot rdeče oči je sramotno, če se zaradi sklonjene glave zaletiš v kak drog. Vem kako je to. Pa sploh ne rabi biti drog, dovolj je že, če se sredi mesta zvrneš s kolesom ( si pa takrat neobčutljiv na bolečino, tudi to je nekaj). Posledično potem spet skloniš glavo in se potrudiš, da čim prej in čim bolj neopazno zapustiš kraj zločina.

Oh, kako si želim, da bi bila "hladna kot špricer".

Talent vs. "A je to"

 S hčerko (ki se je končno vrnila iz Poreča) sva sedeli pri večerji (špageti carbonara na njeno željo) in veselo klepetali o morju, fantih, tečnih učiteljih, dogodivščinah..., ko me v moje mirno oko zbodejo madeži na (sveže prepleskani) steni, ki so od osnovne barve odstopali za par odtenkov. Eden je bil malo daljši, imel je obliko klobase (hrenovke), drugi pa so bili malo večje packe. Dlake so se mi postavile po konci, živec nad očesom mi je začel nervozno trzati, vratna žila je divje utripala, pritisk v glavi je nevarno naraščal. Niti mesec dni ni minilo odkar smo obnovili stene, pa je mojemu možu uspelo zapacati že tretjo steno. Da lahko v treh tednih "uničiš" tri stene, moraš biti talent. Najprej je zaflekal steno v dnevni sobi, ko se je nanjo naslanjal ob montiranju televizije in računalnika. Ni mu kapnilo, da bi takšno naslanjanje na steno utegnilo na steni pustiti mastne madeže. Nato se je poškodovala na novo postavljena predelna stena v otroški sobi, ki je čakala, da nanjo namestimo drsna vrata. Drsna vrata so čakala prislonjena ob otroško posteljo. Večkratna opozorila "vrata bodo padla na steno in steno bomo uničili še preden se bomo v sobo vselili" niso zalegla, kajti vrata so padla prvič in malo poškodovala steno. Ker stena očitno ni bila dovolj poškodovana, je mož vrata samo pobral in jih ponovno prislonil na otroško posteljo. Tudi naslednje opozorilo "vrata bodo še enkrat padla" ni zaleglo in vrata so res padla še drugič in steno poškodovala tako, da je bilo zadoščeno pogoju, da se glede vrat uvede nov ukrep. Odslej so bila vrata prislonjena na predelno steno, med vrati in steno pa je bila za zaščito nameščena  brisača. Stena je utrpela par manjših lukenj. V zadevi "kdo je odgovoren za škodo na predelni steni" še ni bilo razsojeno. Mož vztrajno zavrača vse očitke in odgovornost prenaša name, ker "če sem vedela, da bojo padle, bi jih lahko tud sama prestavila ali pa jih kar namontirala". V kuhinji pa je do madežev prišlo čisto po nepotrebnem. Ko je mož popravljal polico, mu je le ta zdrsnila in opraskala steno. Na steni je bilo par manjših črnih risov. Zaradi njih mi ni počil film, ker jih lahko (črtice) čisto brez težav zradiraš. Moj mož pa črtic ni zradiral ampak je vzel čopič  in na črtice napacal barvo. Kakšno? Ne vem. Zakaj tega ni naredil vsaj z valjčkom? Ne vem. In zakaj jih ni zradiral z radirko? Ne vem.

Vse skupaj sliči na "A je to" in če sem se prej tema dvema bizgecoma smejala, mi gre zdaj na jok. Našim mojstrom sem povedala za prvi dve steni, za ta tretjo pa ne upam več, ker bojo verjetno mislili, da smo idioti.

Ves čas me je skrbelo, da bo stene v roku enega mesca zapacal sin, pa ga je premagal mož. Na njega res ne bi stavila.

Ženske tegobe

Danes sem se morala dobesedno prisiliti, da sem dvignila rit iz ležalnika in šla "odhodit" svojih 6 km. Čeprav je bila ura že 19.30, je bilo vroče in soparno. Vso pot do vrha me je imelo, da bi se obrnila in šla domov. Še pes se je vlekel kot megla in z jezikom "šobal" po tleh. Govorila sem si kako bom na koncu ponosna nase, da sem vztrajala in pot prehodla kljub temu, da mi je smrdelo. Smrdelo mi je v prenesenem in dobesednem pomenu. Tik pred vrhom ("vrh" - sliši se, kot ta bi osvajala kakega osemtisočaka, v resnici pa sem šla na vrh griča ali pa morda hriba; bom preverila kakšna je višinska razlika) so polivali gnojnico. Prepričevala sem se, da je bolje vohat to kot izpušne pline, pa mi ni uspelo. Na nos sem si vlekla majico, dihala sem skozi usta, pa ni nič pomagalo. Ni mi preostalo drugega, kot da zadržim dih. Travnik je precej dolg, tako da sem bila na koncu vsa modra v obraz. Po prehojenih šestih kilometrih se mi je doma zaluštalo nekaj sladkega. Bilanca stanja bi verjetno kazala presežek prihodkov nad odhodki (kar se tiče vnosa hrane; pri evrih je ravno obratno).

Morje se neizbežno bliža, na meni pa vse "ljulja". Zadnjič smo s sinom ( a sem že napisala, da obožuje Michaela Jacksona?) gledali film M.J. in bili navdušeni nad plesalci - kako obvladajo, pa sama kita jih je, pa kak so suhi... Pa sem jaz rekla: "Pa saj morajo bit takšni. A si predstavljaš mene na odru?!" In mož je odgovoril: "Ne. Ko bi blo konc pesmi, bi se pri tebi še vedno vse treslo."

Ženske smo si res boge, s čim vse se moramo obremenjevati: kile, celulit, povešeni joški, gube, celo sramne ustnice. Moj celulit ne spominja več na pomarančo ampak na ovenelo, posušeno pomarančo. Z joški je gravitacija naredila svoje. S tem se zmanjša izbor položajev posteljnih aktivnosti na minimum - ostane samo eden in ta je "ženska zgoraj". Zakaj? Ker samo v tem položajo ostanejo joški na svojem mestu. Če se vležeš, čudežno izginejo. Če jih hočeš šlatat, jih moraš najprej nagrabit izpod pazduhe. Če pa se postaviš na vse štiri, pa visita od tebe kot dve mali prežvčeni plastični vrečki (še vedno je bolje, da ležiš na hrbtu, kot pa to). S sramnimi ustnicami se do zdaj nisem obremnjevala, je pa menda zelo "in", če se. Zelo pomembno je kako izgleda zadeva tam spodaj - a maš školjkico, hamburger, metuljčka, pa bog ne daj, da je ena žnabla večja kot druga in da po možnosti še štrli. Saj bi preverila kaj imam, pa se  zaradi odvečne maščobe na trebuhu in rahle zakrnelosti ne morem spraviti v tako pozicijo, da bi imela dober razgled. Iz zelo neostrega kota je bilo videti kot stara vešča z nesimetričnimi krili.

Drugače pa se je danes moj sin izkazal kot zelo podjeten fant. Dedija je vprašal, če mu lahko pomaga spravljati drva in se lotil zadeve. Ko je h kleti nesel drugo "furo" je vprašal: "Deda, a bom dobil kak everček ko ti pomagam?"
"Seveda boš dobil."
"Kolko pa?"
"Bomo še vidli, odvisno kak dolgo boš pomagal."
Mali bo torej plačan na uro. Po dodatnih par "furah" je rekel: "Deda, moram si privoščit počitek." Prepričana sem, da ga je zaračunal.

Jesihar

Nadaljevala sem s pospravljanjem omar. Nadaljevanje se je začelo že pred sedmo zjutraj. Dokler delodiš drži, moram izkoristiti vsako minuto. Zato me je toliko bolj motilo dejstvo, da moram pred pospravljanjem poskrbeti še za našega psa. Stala sem na hodniku in gledala belo kepo, ki danes ni bila del mojih načrtov. Bela kepa pa me je, polna pričakovanj, gledala s svojimi mandljevimi očmi in veselo mahala z repom. Pa sem belo kepo peljala lulat. Poleg tega se je moral danes naš pes zadovoljiti zgolj z našim vrtom - sprehod je zaradi delodiša odpadel. Še tako vztrajno nagovarjanje (pri tem pes sedi pred mano, me gleda v oči in se zaganja v prazno) ni pomagalo. Normalnim majhnim hišnim psom bi verjetno moralo zadoščati pol ure vohanja po ulicah. Ne, naš pa rabi hribe, gozd, najmanj uro in pol, pa tekanje za žogo na našem vrtu, da se ohladi po dolgem sprehodu. Ampak danes je odpadlo. Mogoče zato tako živčno trza in trga plišasto ovco.

Očitno moj delodiš slabo vpliva tudi na sina. Danes je imel take izbruhe, da se sama sebi čudim, od kje mi tak "inner peace". Drl se je kot jesihar, jaz pa mrtvo hladna. Še mama iz spodnjega štuka je prišla vsa panična preverit kaj se je ubogemu pobu zgodilo. Nič, nič se mu ni zgodilo, samo mislil je, da če se bo dovolj dolgo in dovolj glasno drl, bo izsilil kar je želel. Hah, jok brate. Čeprav moram priznati, da je bila tekma zelo napeta. Ko je že zgledalalo, da se bo mali predal, je nabral novih moči, napolnil pljuča in v jok, nato je vse kazalo, da mi bojo popustili živci, pa sem si rekla "nadinka, mirno kri" in sem se spet zbrala, nekaj časa sva se celo gledala iz oči v oči in čakala kdo bo prej popustil. Na koncu je mali uthinil in vprašal: "A lahko grem ven?". "Seveda, pa jopico obleči", sem rekla z mirnim glasom.
Samo za opombo, da ne pozabim zakaj se je tako drl: mož je šel k tašči in je malega vprašal, če gre zraven. Pa je mali rekel, da ne. Ko se je mož že odpeljal, pa si je mali premislil in bi šel zraven - zdaj, točno zdaj hoče k omi.
"Ne moreš, ati se je že odpeljal."
"Pa hočem, hočem k ooooomiiiii"
"Ati te je vprašal, če greš zraven, pa si rekel ne, zdaj je pa ati že šel"
"Pa nisem vedel, če me je tak na hitro vprašal. K omi hočem."
"Danes več ne gre, boš šel pa jutri."
"NE, jutri pa nočem, zdaj hočem k omi. Hočem k ooomiiiii!"
...

Pa da ne bo kdo mislil, da je bil otrok danes prepuščen sam sebi in da se mu nisem dovolj posvečala. Igrala sva "štiri v vrsto" (po peti rundi sem nehala šteti), gledala "Kung Fu pando 1. del, poslušala Michaela Jacksona... Z atijem sta igrala nogomet in badminton. Zdaj bova spekla kokice in po tem bomo vsi skupaj gledali Yogi Bear-a.

TEŽA: hudič je dobil mlade za celih 300g
VREME: dež, dež in še en krat dež. Zgodaj zjutraj je grmelo kot, da je sodni dan. Pozno popoldne se nas je vreme usmililo - nehalo je deževati in prejeli smo celo nekaj sončnih žarkov. Zdaj pa spet "šči..."  "lula".

Včeraj in danes

VČERAJ
6.00: peljali hčerko na avtobus za Poreč.
6.45: naš pes pobegnil (pred vhodnimi vrati je sedela naša mačka).
6.51: našla našega psa (brez mačjih dlak v gobcu).
9.43: točim krokodilje solze v pisarni.
13.23: ponovno točim krokodilje solze v pisarni.
17.16: prvič v "leklerku"
18.40: kino - Kung Fu Panda 2
20. 35: McDonalds
21.07: pri prijateljih.
22.03: vračamo se domov.

DANES
7.02: vstanem
7.28: sine pripravi mizo za zajtrk
7.35: peljem moža na dogovorjeno lokacijo
7.45: zajtrkujem s sinom
8.00: pospravljam omare
14.30: mož se vrne
14.38: kuham
15.30: jemo
15.48: z možem hretiva na kavču
17.18: pospravljam omare
20.01: hudo pogrešam hčerko
20.21: hčerka pošlje sms
21.23: pošiljam sms
22.07: zakljčujem s pisanjem

TEŽA: 66,6 (666 - I`m a devil in disguise)
VREME: sonce + veter, zdaj pa lije
POČUTJE: včeraj razburjena, danes o.k.
DROGE: včeraj 2 nalgesina, ker me je od razburjenja bolela glava

Marsovec za povodcu

Pa sem ga dočakala. Delodiš. Pojavil se je točno ob 18.11 uri. Počistila sem, pospravila in zlikala polovico gore perila. Mož je zadovoljen. Upam, da me bo držalo do sobote, ko se nameravam lotiti omar.

Mož se je vrnil zjutraj ob 6ih. Zadovoljen in vesel. "Raztegljivi povodec" očitno deluje. Saj poznate tisto o ženskah z Venere, ki imajo može z Marsa na elastiki in jim na tak način dovolijo, da se od njih malo oddaljijo, da se lahko potem vsi veseli in zadovoljni vrnejo. Mož se s to teorijo ne bi strinjal in bi flancal nekaj o pustolovskem duhu, ki si ga je, mimogrede, vtetoviral na roko (da ne bi slučajno pozabil).

Danes sem oblekla oprijete kavbojke. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem jih milimeter za milimetrom navlekla na sebe. In ko sem zaprla gumb, so se me tako oprijele, da mi je skoral zastala kri. Potem sem se še nekaj časa plazila po kolenih in delala počepe, da so se malo raztegnile (in zato, da sem kri spet pognala po žilah.

Spomnila sem se risanke Medvedek Uhec, ki sem jo v otroštvu tako rada gledala. Uhec je bil moj idol, bil je car. Hodil je v vrtec in obvladal vse kar obvladajo odrasli. Danes se mi ob tem postavljajo naslednja vprašanja:
1. Kje je bila Uhčeva mama?
2. Je bil Uhec otrok ali odrasla oseba - popravljal je streho in ograjo, okopaval vrt, nakupoval, skrbel za Pujskovo bolno teto IN HODIL V VRTEC?!
3. Če je hodil v vrtec, kje je dobil denar, da je lahko vzdrževal hišo in se preživljal? Mu je denar pošiljala mama ali pa je prejemal denarno socialno pomoč?
4. Če je bil odrasel, kako so mu dovolili, da je hodil v vrtec?
5. In še enkrat - kje hudiča je mama?
Ob vsem tem se mi postavljajo še druga vprašanja, pa si jih ne upam napisat.

Hčerka jutri zjutraj ob 6.15 odhaja v šolo v naravi za pet dni. Sama je spakirala vse potrebno. Celo majice si je sama zlikala. Moja punca je samostojna. Pred par minutami se je prišla še požulit, jaz pa sem ji rekla naj se ima fajn in naj "se pazi" (kar z drugimi besedami pomeni "če se ti kaj zgodi, me bo konec").
Ko je ne bo, bom morala pred službo peljati našega psa na sprehod, sprazniti pomivalni stroj, nahraniti psa in ga pred večerjo peljati na sprehod.

Teža: mož me je hotel prisiliti, da stopim na tehtnico, pa sem se odločno uprla
Počutje: o.k., 1x mi je zvonilo v levem ušesu
Vreme: sončno

Krt in križanke

Ob 06.14
Včeraj sem omenila, da (že drugič) berem knjigo Jadran krt pije kapučino (jaz ne pijem kave). Hčerka (že drugič) bere Skrivni dnevnik Jadrana Krta. Lani poleti sem ga zagledala v knjigarni, pograbila me je nostalgija in sem ga kupila. Prebrala sem ga "na dušek" še preden se ga je lotila hčerka. Sploh ni bil smešen. Pri trinajstih letih sem se krohotala, zdaj pa me je bila sama groza. Resno sem se spraševala kje je bila socialna. Ubogi fant, ni čudno, da je postal tak (kot bi rekel Rugelj) "faliranec". Se pa smejim Krtu, starem trideset let in še nekaj (mogoče se bom spet zgražala, ko ga bom ponovno brala kot upokojenka).

Včeraj sva s sodelavko v službi (seveda v času malice) rešili križanko v "Oni" in jo odposlali v upanju, da bova izžrebani. Nagrado si bova seveda delili. Doma sem pri starših na mizi našla nedotaknjen izvod "One" in ker sem zdaj že poznala vse rešitve, sem križanko izpolnila na mah in jo spakirala v kuverto. Zdaj imava  s sodelavko več možnosti, da bova izžrebani. Mogoče bova izžrebani celo obe in bova tako dobili vsaka svoj bon Zlatarne Celje v vrednosti 60 evrov (temu se reče optimizem). Itak rabim nove uhane in to še preden mi zarastejo luknje.
Križanke so me tako prevzele, da sem rešila še nagradno križanko v Nedeljskem dnevniku. Rešitev mora prispeti v uredništvo nakasneje do jutri do 12. ure. Prva nagrada je 250 evrov bruto. K uhanom bi si lahko kupila še primerno verižico.
In ko sem že pri križankah, sem danes zjutraj v službi (seveda ob jutranji kavi) rešila še nagradno križanko v "euekspres". Ne piše kakšna je nagrada. Obožujem presenečenja.

Danes ob 22.13 se začne lunin mrk. Na moji čisto navadni Nokii sem si nastavila opomnik, da ne pozabim.

Se nadaljuje....

Ob 21.13

V službi sem naredila še kaj drugega kot reševala križanke, čeprav se mi danes res ni dalo delati. Vlekla sem se kot megla. Po moje je kriva polna luna in mrk. Verjetno ga ne bom dočakala, ker sem preveč zaspana in komaj čakam, da bom lahko zaprla trudne očke.

Kljub utrujenosti sem danes:
- oprala perilo (zelo pomembno, ker gre hčerka v petek v šolo v naravi)
- postrigla našega psa
- s sinom prebrala pravljico

Še vedno me čaka temeljitejše pospravljanje omar. Nove so še prazne, stare pa "nabulane" do zadnjega kotička. Ves maj smo namreč renovirali in, ko mi je uspelo vse počistiti, mi je zmanjkalo volje in energije, da bi pospravila še omare. Zdaj čakam, da me spet prime delodiš. Ne vem kdaj se bo to zgodilo, upam pa da kmalu, ker je mož že nestrpen. Medtem ko čakam na delodiš, bi lahko razmislila kam bom kaj pospravila. Sploh ni slaba ideja. Jutri bom naredila načrt.

Teža: še vedno nisem stopila na tehtnico
Droge: pozabila vzeti maco, zdaj pa se mi ne ljubi več iz postelje
Vreme: sončno, z nekaj oblački
Počutje: zaspana, boleč vrat, 2x mi je zvonilo v ušesih (1x v desnem, 1x v levem - če odmislim, da mi čisto po tiho konstantno zvoni)

P.S. Rezervirali smo morje (Stara Baška) - kljub temu, da smo sprva rekli, da letos morje odpade.

P.P.S. Končno so nakazali otroški dodatek. Tokrat sem ga res potrebovala. V denarnici sem imela še samo 2 evra in nekaj centov. Počutila sem se kot študent. Čeprav, če dobro premislim, kot študentka nikdar nisem hodila po svetu zgolj s kovancem za 2 evra. Ta teden sem bila celo prisiljena uporabit Viso. In ker je nikdar ne uporabljam (imam jo le za nujne primere in tokrat je bil nujen primer), nisem vedela PIN kode. Kaj mi bo plastika brez kode. Pa sem se vseeno znašla. Poklicala sem mamo in ji povedala natančno lokacijo tajnega dokumenta. Prenos podatkov je bil očitno moten - nekje na poti od mene do mame se je zataknilo, ker je mama čisto po nepotrebnem spraznila vse predale z vsemi mogočimi papirji, samo "predzadnjega predala, v katerem je modra mapa z dokumenti" ne. Trajalo je kar nekaj časa preden se je vzpostavila komunikacija oz. prost pretok podatkov brez motenj. Na koncu je uspelo in par litrov mleka, čokolešnik, zobno pasto in zobno ščetko sem plačala s kreditno kartico. Dobrih 16 evrov.

P.P.S. K meni v posteljo je ravno prilezel moj sine...(ne me basat, nekdo je ravno zaštartal kosilnico ob 21.37)...ker atija danes ni doma.

Vrabček čaka mamico

Ko sem danes šla na masažo (že spet me noro boli vrat), sem sredi ceste srečala malega vrabčka, ki je verjetno odfrčal iz gnezda "ko je čakal mamico". Ni bil poškodovan, niti plašen, bil pa je toliko majhen, da še ni znal leteti. Malo sem se obračala okrog in iskala drevo, na katerem bi lahko bilo gnezdece, pa nisem nič našla (prisežem, da bi sredi naselja splezala na tuje drevo). Mali je moral preskakati kar nekaj poti in res je imel srečo, da ni končal pod avtomobilsko gumo ali v gobcu kake mačke. Sirote nisem mogla pustiti kar sredi ceste in tako sem ga odnesla zraven na masažo. Tam je našel začasno domovanje v škatli od čevljev Graceland (dvomim, da je to zanj pomemben podatek). Na poti do doma je veselo čivkal. Bolj verjetno je, da se je na vse pretege drl "mamaaaaaa", ta pa ga ni slišala. Takrat sem se spomnila na pesmico "Vrabček čaka mamico" (no, čisto cele se nisem spomnila, zato sem malo poguglala). Voila:

Vrabček čaka mamico,
stiska se ob vejo.
Mama po proso je šla,
tja čez živo mejo.
Pa je vrabce srečala,
dolgo klepetala,
vso proso za sineka
sama pozobala.

Bog si ga vedi kje se je potepala mati našega Poldeka (tako sem ga poimenovala). Ni prav, da prehitro sodim in jo obtožim za slabo mamo. Po vsej verjetnosti je bila vsa iz sebe zaradi skrbi.
Poldeku sem v začasno domovanje nasula proso, ki se ga ni dotaknil, kar moramo razumeti. Tudi jaz se ga ne bi, če bi me nekdo zaprl v škatlo poceni čevljev.

Poldek si je nato ogledal naše stanovanje z balkonom in ga vneto markiral (le od kod je jemal, če se prosa niti dotaknil ni; verjetno so bili krivi živci). Jaz pa sem, kot odgovorna ljubiteljica živali, poklicala azil za prostoživeče živali, kjer so Poldeku prijazno ponudili domovanje. Mož me je sicer imel za totalno noro, ker zaradi malega vrabčka gnjavim ljudi. Ko sem ga pripeljala v azil, sem previdno vprašala (in se obenem opravičila) ali jih morda nadlegujem. Odgovorili so mi, da "sploh ne" in so se mi celo zahvalili, da sem jim pripeljala Poldka (saj ne vem ali naj jim verjamem). Moj mož, od kod se mu jemlje ta brutalni pesimizem, mi je rekel, da so Poldka sicer prijazno sprejeli, vendar so ga takoj, ko sem odnesla pete, zabrisali v kanto ali pa ga za večerjo postregli kakšnemu večjemu ptiču. Groza. Vseeno, storila sem kar je bilo v moji moči.
Zvečer me je moj sine cepil proti ptičji gripi (v vsako roko in za vsak slučaj še v trebuh). Kako je pozoren.

Drugače pa sem si danes v službi kar naprej vrtela ta dva komada http://www.youtube.com/watch?v=xjzYavYbdAE , http://www.youtube.com/watch?v=NkwJ-g0iJ6w&feature=related , ki sem ju včeraj slišala na Radiu City.

Trenutno po zelo, zelo dolgem času spet berem knjigo Jadran Krt pije kapučino. Nanjo me je spomnila hčerka, ki je zadnjič v šolo vlačila knjige z naših polic. Mogoče oz. povsem verjetno je to razlog, da sem se spet lotila pisanja dnevnika. Pisala sem ga že v osnovni šoli, nato pa le še občasno. V knjigi je omenjen tudi Dnevnik Bridget Jones. Pri njej mi je bilo všeč zapisovanje podtkov glede teže, drog, cigaret, alkohola,.. Glede na to, da sem včeraj zaradi bolečin v vratu požrla 6 nalgesinov, bi bilo mogoče dobro, da to zabeležim. Pa dajmo:

Droge: 6 tbl. Nalgesina (včeraj ob 15.30, 21.00 in danes ob 04.30)
Alkohol: ne pijem
Cigareti: ne kadim
Sladkiši: čokolešnik, milka tribarvna, duplo, žlica nutelle
Teža: preveč (čutim na hlačah)
Vreme: malo sonca, malo oblakov, vmes je malo deževalo

Bodi ga dovolj za danes.