sobota, 30. november 2013

Karantena

Če v teh mrzlih mesecih kaj sovražim, so to zagotovo hinavski trebušni virusi, ki se prikradejo v tebe takrat, ko najmanj pričakuješ in iz tebe dobesedno "pozaugajo" vse, kar se pač "pozaugat" da.
V četrtek je v blažji obliki s takimi virusi strašil po hiši naš sine in puščal sledi. Pri naši najstnici se je sicer nekaj dogajalo, vendar nič omembe vrednega. Prepričana, da smo jo poceni odnesli, ker v petek nihče več ni zbolel, sem brezskrbno zaspala, zjutraj pa sem se zbudila ob možu, ki je za dobro jutro izbruhal (iz več odprtin hkrati) včerajšnji dan republike. Še isti trenutek sem se skrila na varno v dnevno sobo in na dan privlekla razkužilo.
Mož je v karanteni v spalnici, jaz pa že ves dan razkužujem sebe, otroke in kljuke in to tako, da bi se vžgala, če bi kdo prižgal vžigalico (na rit si bom vtetovirala "pazi vnetljivo"). Možu karantena sicer ni po volji; trdi, da je že čisto o.k. - sveda je o.k., zdaj ko je opravil 40 dnevni post in raztrupljanje telesa v slabih par urah. Prav tako so o.k. virusi, ki se že veselijo naslednje zabave v Hotelu N deluxe. Možu v karanteni nič ne manjka - paket all inclusive in wireless - zato ne razumem njegove potrebe po dostopu do drugih delov stanovanja. Če bo treba, zaklenem vrata.
Noč bom z razkužilom v roki prebila na kavču in upala, da se nekako prebijemo do ponedeljka (po mojih izračunih bi naj bila takrat nevarnost mimo).  
Naj se vas virusi ne dotaknejo (razen če imate trebušno virozo za obliko hitre shujševalne diete).

sobota, 23. november 2013

Praznovanje (otroškega) rojstnega dne

Očitno se ljudje z leti res spreminjamo. Zakaj se spreminjamo je drugo vprašanje - ker je to del povsem naravnega procesa (ne bom rekla staranja) ali pa te k temu prisilijo zunanji dogodki, na katere "nimaš" vpliva. Ena izmed takih sprememb, ki je pri meni precej očitna, je praznovanje rojstnega dne mojih trok.

Ko je bila moja najstnica še majhna, so bile njene rojstno-dnevne zabave nekaj posebnega. Priprave so se začele že mesec dni prej. Na spletu sem iskala ideje za torte in vabila in majhna darilca, ki jih bodo majhni gostje odnesli domov, pa ideje za igre,... Vsa vabila so bila ročno izdelana, prav tako paketki za darilca. Da o torti sploh ne govorim. Nič klasičnega iz slaščičarne, temveč doma narejen unikat. In ko so prišli majhni gostje, tako punce kot fantje, sem se jim 100% posvetila, igrali smo igre, iskali zaklad.... Ah, in ko sem čez čas srečala mamice ali babice otrok in so mi povedale, da njihovi otročki ne morejo pozabiti zabave in da so zabave pri moji "mali punčki" najboljše, sem se topila kot med in zraven že razmišljala kako bomo praznovali naslednje leto. Ob pogledu na "uboge" otroke, ki so praznovali v McDonaldsu, sem samo odkimala z glavo in rekla "ts, ts, ts, kakšne mame so to, ki otroke raje potisnejo v roke nekemu študentu v McDonaldsu".

Ampak kot sem že rekla, ljudje se z leti spreminjamo, bodisi zaradi naravnega procesa bodisi zaradi okoliščin, na katere nimamo vpliva.

Moj drugi otrok je fantek. Moja motivacija ob prvem praznovanju, na katerega je povabil svoje majhne prijateljče, ni bila nič manjša kot pri moji prvorojenki. Ročno izdelana unikatna vabila, unikatna torta, darilca, pripravljene igre,.... Mamice so pripeljale svoje otročke, mi jih predale pri vhodnih vratih in se odpeljale. Spomnim se fantka, ki je ob primopredaji bil oblečen v belo srajčko, z majhno kravatico, lepo počesan in jaz sem si milila "ooooh, poglej ga cukrčka". Ko sem zaprla vhodna vrata in prišla do dnevne sobe, je ta cukrček skakal po kavču, metal blazine in kričal!!! Gostje so imeli pripravljene svoje igre, moje jih niso zanimale. Pogledala sem na uro in pomislila "ljubi bog, še tri ure".

Še naprej sem vsako leto izdelala unikatna vabila in unikatno torto. Vsako leto na drugo temo in vsako leto z manj veselja in zanosa. Pravzaprav sem vsako leto mesec ali dva pred rojstnim dem dobila psihosomatske simptome, ki so z leti mejili že na paniko. Če ostanem pri unikatnih tortah - želje mojega sina so daleč presegale moje sposobnosti. Lego torta je bila ena izmed najenostavnejših, največji izziv pa je bila torta Indiana Jones, in sicer scena, v kateri jih lovi ogromna krogla, na koncu pa skočijo iz luknje v skali v vodo. Še zdaj ne vem kako mi je uspelo vsaj približno upodobiti sceno in to brez marcipanpve mase, zgolj smetana in jedilne barve.

Danes moj sin praznuje 9. rojstni dan. Kje? V Bumbar parku. Zadnja leta zavidam "meščanom" z nešteto možnostmi za praznovanje rojstnega dne, takšnih, kjer ostane stanovanje čisto, pospravljeno, nihče ne kriči, staršem pa ob tem ne utripa žilica na sencih. Tokrat sva s sinom zgolj raznosila vabila. Kako bodo starši spravili otroke v Bumbar park me ne zanima. No dobro, priznam, vsaj pri organizaciji prevoza sem delno sodelovala. Dve uri sproščenega kramljanja ob kavici (on pivo jaz sok) z možem, medtem ko se drugi ukvarjajo s tem, kako zabavati otroke.

Ah, življenje je lahko tako preprosto.