četrtek, 23. februar 2017

Podiplomski študij - da ali ne

(OPOZORILO: Preden začnete brati spodnji zapis, vas moram opozoriti, da se razmišljanje o podiplomskem študiju nanaša zgolj na mojo situacijo, ali se naj JAZ OSEBNO vpišem na podiplomski študij. Nikakor torej ne gre za razmišljanje o podiplomskem študiju na splošno. Na splošno sem ZA podiplomski študij, če to dotičnega veseli, če želi konkretno področje raziskovati in pisati strokovne in znanstvene članke, če je ambiciozen in mu to pomaga pri njegovi karieri… Če pa se kdo znajde v podobni situaciji, kot je navedena spodaj, pa bi bilo dobro še malo razmisliti.)

V naši družini smo prišli do točke, ko se starejša hči odloča kam po končani srednji šoli. Sploh ji ne zavidam, ker odločitev ni lahka, če nisi prepričan kaj točno te veseli oz. kaj bi rad v življenju počel. Ampak pustimo to, tema zapisa je podiplomski študij.

Torej, v tem cirkusu okoli študija, me je prijelo, da bi tudi jaz (spet) študirala. Zakaj? Nimam pojma. Dejstvo je, da sem po končani gimnaziji natanko vedela kaj želim, kaj me vseli, izbrala pa sem študij, ki 1.) se je zdel primeren mojemu očetu; 2.) ni bil v Ljubljani (beri daleč od fanta, danes moža) in 3.) v predmetniku ni imel matematike. Strašanske napake sem se zavedela šele v 4. letniku faksa in kljub grenkemu spoznanju (kot pridna študentka) dokončala študij (bog ne daj, da bi zadnje leto vse skupaj pustila in šla študirat nekaj drugega). Tako sem postala univerzitetna diplomirana »nekaj kar mi smrdi« in v službi opravljam »nekaj kar mi še bolj smrdi«. Saj sem že kdaj prej pomislila, da bi ob delu doštudirala to, kar me veseli -  a izgovori so bili vedno enaki - denar in otroci. Tokrat je denar sicer še vedno problem a bi se dalo, otroci pa so že zrasli in imam dovolj časa zase (morebitni študij).

Med vso ponudbo študijskih programov se je pojavilo vprašanje kaj študirati? Naj nadgradim že obstoječe znanje oz. izobrazbo ali se naj lotim nečesa povsem novega, tistega, kar me je veselilo pred več kot 20 leti in me veseli še danes. Doštudirati nekaj povsem novega pomeni, kar nima nobene veze z mojo trenutno izobrazbo in službo, po končanem študiju malo pred 50. letom iskati novo zaposlitev brez izkušenj na tem področju.  Obstajajo ljudje (nekaj jih celo poznam), ki so naredili prav to. Tudi, če bi imela »dovolj jajc« za kaj takega, program študija ni na voljo v izredni obliki. Torej ta zadeva odpade.

Na voljo mi ostane še podiplomski študij na programih, ki so povezani z mojo izobrazbo in delom, ki ga opravljam. Odvisno od študijskega programa in fakultete se lahko vpišem na magistrski študij neposredno v 2. letnik ali celo kar neposredno na doktorski študij z opravljanjem nekaj dodatnih izpitov. Vprašanje je zakaj bi še enkrat študirala nekaj kar me že v osnovi ni veselilo in v povezavi s službo, ki me prav tako nikdar (in me še vedno ne) ni veselila. Kaj mi bo pri mojem delu koristil znanstveni naziv? Nisem ambiciozna (če bi bila, ne bi obtičala na tem delovnem mestu) in ne tekmovalna (o tem sem že nekaj pisala tukaj). Z znanstvenim nazivom (zaradi moje neambicioznosti, politične neaktivnosti in še marsičesa drugega) ne bom našla službe, ki bi mi v par letih z višjo plačo pokrila strošek doktorskega študija (če bi želela z dodatkom za znanstveni naziv na sedanjem delovnem mestu pokriti stroške študija, bi morala delati še 25 let, in če samo še enkrat dvignejo starost za upokojitev, se bi mi strošek povrnil ravno do »penzije«).  Kaj mi bo torej dodatno zanje na področju in v službi, ki ju ne maram. In kaj mi bo znanstveni naziv? Da se bom z njim podpisovala na božičnih voščilnicah?! Dr. Nadinka?!



A vseeno me mika. Ne toliko znanstveni naziv ampak učenje samo. Če gre za učenje samo, ali se ne bi bilo potem pametneje učiti stvari, ki me veselijo? Npr. kreativno pisanje (zdaj vem zakaj sem spet na blogu) – ali ne bi bilo bolje investirati v šolo kreativnega pisanja? Ali pa tečaj italijanščine in francoščine, učenje kitare, tečaj joge ali pa slikarski tečaj. Vedno sem rada slikala čeprav nikakor nisem naravni talent (trenutno za »sprostitev« barvam pobarvanke za odrasle, ampak o tem kdaj drugič) in osebno bi imela od slikarskega tečaja precej več kot od doktorskega študija (najmanj eno kolikortoliko dobro sliko, ki bi jo lahko obesila v dnevni sobi nad imaginarni kamin).

Za prijave na podiplomski študij je še dovolj časa, a mislim, da sem si na zgornje vprašanje že odgovorila.


Long time no see

Long time no see read/write. Skoraj dve leti je od zadnjega zapisa. Saj ne, da v tem obdobju ne bi imela kaj povedati, le.... Ko izpustiš en teden, hitro izpustiš ves mesec in potem leto, dve... Poleg tega sem (verjetno) pozabila, da je ta blog služil sproščanju, zabavi, morda celo neke vrsti osebni (psiho)terapiji.

Ne vem kako dolgo mi bo tokrat uspelo (redno) objavljati zapise; ničesar ne obljubim. Obljuba pomeni neko zavezo in ko si k nečemu zavezan, stvar ni več tako zabavna in sproščujoča, je skoraj kot služba (te je pa za moje pojme že itak preveč).

Seveda v vsem tem "abstinenčnem času" nisem le nemo sedela in gledala v zrak, temveč sem se lotevala raznoraznih projektov, in to (kot je pri meni običajno) več hkrati. O nekaterih morda celo kaj napišem.