nedelja, 22. december 2013

Nori december

Nad decembrom in vsemi norijami, ki spadajo zraven, res nisem navdušena (še posebej ne, če se začnejo že konec oktobra). Kolikor se je le dalo, sem se vsemu, kar je povezano z božičem in novim letom, izogibala, vse dokler me ni doletela kruta realnost - potrebno je nabaviti vsaj nekaj daril.

Nakupovanje daril je ena izmed stvari, ki jih najbolj sovražim. Saj ne, da sem Ebenezer Scrooge (no, mogoče čisto malo), ampak z božičnimi darili se hudo pretirava. Večina daril je navadno "sranje" - vsaj ko gre za stare starše in druge sorodnike. Kupiš darilo samo zato da je "darilo". Kaj pa darila za otroke? Na pismih Božičku so navedeni dolgi seznami igrač, ki jih potencirajo reklame in trgovine s svojimi katalogi. Večina igrač je neprimernih, predragih in nepotrebnih, poleg tega pa bodo v najboljšem primeru zanimive do novega leta, potem pa bodo obležale v kotu z drugimi igračami. Če bi bilo po moje, bi otrokom kupila kar potrebujejo, npr. dolge gate in nove rokavice. Kje so tisti časi, ko so nam to podarjali stari starši, danes pa nihče od njih noče zaostajati in dobesedno tekmujejo, kdo bo podaril boljšo igračo.
Na gnečo v trgovskih centrih sploh ne smem pomisliti - ljudje se zaletavajo drug v drugega, pred blagajno se vije dolga kača, ...sem že rekla, da se ljudje zaletavajo vate?
In kaj imamo od vseh teh daril? Minus na računu. Letos je res zadnjič, da sem kupovala jeb* darila. Naslednje leto dobita darilo zgolj otroka, in sicer nekaj kar potrebujeta in nekaj majhnega, kar si želita. Pa še to bom nabavila že oktobra.
Okraski in lučke. Saj je lepo za pogledat, ni kaj, še posebej, če imamo srečo in se lučke svetijo pod snegom. Ampak pri meni doma... Dovolj je jelka, pa še to postavimo 24. decembra, 1. januarja pa jo pospravimo. Vsa ta krama, ki jo enkrat na leto privlečeš s podstrešja, se trudiš razvozlat kable in girlande, porabiš ves dan da zadevo obesiš, potem še kakšno uro, da posesaš vse bleščice in iglice, samo zato, da jo čez teden spet pospraviš. Pa še nekaj - res mi je škoda denarja za vse te lučke in drugo navlako.
Ko smo že pri denarju za vso to kramo - še bolj neumni se mi zdijo ognjemeti, ker pri tem dobesedno mečeš denar v zrak.
Oh, pa voščila - "vesel božič", "lepe praznike".... Aaaaa, dajte mi mir. Še huje od tega so voščila ob novem letu. Zakaj, zakaj moram še cel januar poslušat "srečnega pa zdravga", itak jih večina ne misli resno. "Srečnega pa zdravga" sem sovražila že kot otrok. Vsi ti stiski rok in  cmoka, cmoka, cmoka, z vsakim, ki je imel pet minut časa. Če se le da, se temu izognem.
Da ne pozabim hrane. Ves december nam na televiziji dobesedno perejo možgane s posnetki bogato obložene mize, v trgovinah nas bombardirajo s sladicami v bleščečem papirju, ponujajo nam revije z nešteto recepti....V bistvu nas dobesedno pitajo zato da nam lahko januarja prodajo svoje dietne izdelke.
Vse skupaj je tako napihnjeno, da je izgubilo ves čar. Božič je zame družinski praznik, ko se družim s svojimi najbližjimi, ko skupaj pripravimo večerjo, posedimo in se pogovarjamo, pogledamo kak film. Za vse to ne potrebujem odvečnih daril in kiča. Včasih pogrešam čase, ko so naši božični večeri bili zares skromni (jaz sem bila študentka, mož se je ravno zaposlil, hčerka pa še ni vedela, da je "bistvo" božiča v darilih). Novo leto je zame zaključek nekega obdobja in začetek novega, je čas, ko se spominjam lepih trenutkov, slabe pa pozabim, čas, ko se veselim novih priložnosti. Za to ne potrebujem nobenega "rompompoma". Povedano po pravici - v 39 letih sem bila samo enkrat na silvestrovanju s prijatelji. Moje idealno silvestrovanje je, ko z družino v pižamah, zaviti v koco, na kavču igramo družabne igre, pogledamo kak film in ob polnoči skozi okno opazujemo "rakete". Najkasneje ob pol enih pa sladko spimo.
Pa naj kdo reče, da sem Grinch ali Ebenezer Scrooge. Mogoče sem, ampak zase vem kako bi naj izgledal moj božič in sita sem, da me skuša nekdo z utripajočimi lučkami in svetlikajočimi okraski prepričati v nekaj povsem drugega.
Torej, čeprav sem rekla, da ne maram voščil, vam želim lep, vesel in zadovoljen december.

sobota, 30. november 2013

Karantena

Če v teh mrzlih mesecih kaj sovražim, so to zagotovo hinavski trebušni virusi, ki se prikradejo v tebe takrat, ko najmanj pričakuješ in iz tebe dobesedno "pozaugajo" vse, kar se pač "pozaugat" da.
V četrtek je v blažji obliki s takimi virusi strašil po hiši naš sine in puščal sledi. Pri naši najstnici se je sicer nekaj dogajalo, vendar nič omembe vrednega. Prepričana, da smo jo poceni odnesli, ker v petek nihče več ni zbolel, sem brezskrbno zaspala, zjutraj pa sem se zbudila ob možu, ki je za dobro jutro izbruhal (iz več odprtin hkrati) včerajšnji dan republike. Še isti trenutek sem se skrila na varno v dnevno sobo in na dan privlekla razkužilo.
Mož je v karanteni v spalnici, jaz pa že ves dan razkužujem sebe, otroke in kljuke in to tako, da bi se vžgala, če bi kdo prižgal vžigalico (na rit si bom vtetovirala "pazi vnetljivo"). Možu karantena sicer ni po volji; trdi, da je že čisto o.k. - sveda je o.k., zdaj ko je opravil 40 dnevni post in raztrupljanje telesa v slabih par urah. Prav tako so o.k. virusi, ki se že veselijo naslednje zabave v Hotelu N deluxe. Možu v karanteni nič ne manjka - paket all inclusive in wireless - zato ne razumem njegove potrebe po dostopu do drugih delov stanovanja. Če bo treba, zaklenem vrata.
Noč bom z razkužilom v roki prebila na kavču in upala, da se nekako prebijemo do ponedeljka (po mojih izračunih bi naj bila takrat nevarnost mimo).  
Naj se vas virusi ne dotaknejo (razen če imate trebušno virozo za obliko hitre shujševalne diete).

sobota, 23. november 2013

Praznovanje (otroškega) rojstnega dne

Očitno se ljudje z leti res spreminjamo. Zakaj se spreminjamo je drugo vprašanje - ker je to del povsem naravnega procesa (ne bom rekla staranja) ali pa te k temu prisilijo zunanji dogodki, na katere "nimaš" vpliva. Ena izmed takih sprememb, ki je pri meni precej očitna, je praznovanje rojstnega dne mojih trok.

Ko je bila moja najstnica še majhna, so bile njene rojstno-dnevne zabave nekaj posebnega. Priprave so se začele že mesec dni prej. Na spletu sem iskala ideje za torte in vabila in majhna darilca, ki jih bodo majhni gostje odnesli domov, pa ideje za igre,... Vsa vabila so bila ročno izdelana, prav tako paketki za darilca. Da o torti sploh ne govorim. Nič klasičnega iz slaščičarne, temveč doma narejen unikat. In ko so prišli majhni gostje, tako punce kot fantje, sem se jim 100% posvetila, igrali smo igre, iskali zaklad.... Ah, in ko sem čez čas srečala mamice ali babice otrok in so mi povedale, da njihovi otročki ne morejo pozabiti zabave in da so zabave pri moji "mali punčki" najboljše, sem se topila kot med in zraven že razmišljala kako bomo praznovali naslednje leto. Ob pogledu na "uboge" otroke, ki so praznovali v McDonaldsu, sem samo odkimala z glavo in rekla "ts, ts, ts, kakšne mame so to, ki otroke raje potisnejo v roke nekemu študentu v McDonaldsu".

Ampak kot sem že rekla, ljudje se z leti spreminjamo, bodisi zaradi naravnega procesa bodisi zaradi okoliščin, na katere nimamo vpliva.

Moj drugi otrok je fantek. Moja motivacija ob prvem praznovanju, na katerega je povabil svoje majhne prijateljče, ni bila nič manjša kot pri moji prvorojenki. Ročno izdelana unikatna vabila, unikatna torta, darilca, pripravljene igre,.... Mamice so pripeljale svoje otročke, mi jih predale pri vhodnih vratih in se odpeljale. Spomnim se fantka, ki je ob primopredaji bil oblečen v belo srajčko, z majhno kravatico, lepo počesan in jaz sem si milila "ooooh, poglej ga cukrčka". Ko sem zaprla vhodna vrata in prišla do dnevne sobe, je ta cukrček skakal po kavču, metal blazine in kričal!!! Gostje so imeli pripravljene svoje igre, moje jih niso zanimale. Pogledala sem na uro in pomislila "ljubi bog, še tri ure".

Še naprej sem vsako leto izdelala unikatna vabila in unikatno torto. Vsako leto na drugo temo in vsako leto z manj veselja in zanosa. Pravzaprav sem vsako leto mesec ali dva pred rojstnim dem dobila psihosomatske simptome, ki so z leti mejili že na paniko. Če ostanem pri unikatnih tortah - želje mojega sina so daleč presegale moje sposobnosti. Lego torta je bila ena izmed najenostavnejših, največji izziv pa je bila torta Indiana Jones, in sicer scena, v kateri jih lovi ogromna krogla, na koncu pa skočijo iz luknje v skali v vodo. Še zdaj ne vem kako mi je uspelo vsaj približno upodobiti sceno in to brez marcipanpve mase, zgolj smetana in jedilne barve.

Danes moj sin praznuje 9. rojstni dan. Kje? V Bumbar parku. Zadnja leta zavidam "meščanom" z nešteto možnostmi za praznovanje rojstnega dne, takšnih, kjer ostane stanovanje čisto, pospravljeno, nihče ne kriči, staršem pa ob tem ne utripa žilica na sencih. Tokrat sva s sinom zgolj raznosila vabila. Kako bodo starši spravili otroke v Bumbar park me ne zanima. No dobro, priznam, vsaj pri organizaciji prevoza sem delno sodelovala. Dve uri sproščenega kramljanja ob kavici (on pivo jaz sok) z možem, medtem ko se drugi ukvarjajo s tem, kako zabavati otroke.

Ah, življenje je lahko tako preprosto.

sobota, 12. oktober 2013

Zadrževalnik Medvedce

Če nameravam še naprej opazovati ptice, je zadnji čas, da si nabavim en normalen daljnogled. Danes sem bila z DOPPS-om na opazovanju ptic na zadrževalniku Medvedce. Vodja, dva starejša gospoda in jaz. Vsi z zelo dobro opremo, jaz pa z Lidlovim daljnogledom, skozi katerega itak nisem videla nič oz. če sem že videla ptico, je bila slika tako nerazločna, da je sama ne bi prepoznala.

Na nek način zdaj razumem moške in njihovo navdušenje nad tehniko. Čeprav nimam pojma ne o daljnogledih, ne o fotoapartih, kaj šele teleskopih, so se mi danes cedile sline, ko sem videla vso to opremo - Zeissov in Nikonov teleskop, daljnogled Pentax 10x42 in Nikon Monarch, fotoaparat Canon EOS 50D.... Tudi jaz bi mela.

Vreme je bilo precej oblačno in temu primerna je bila tudi svetloba. Vseeno so skozi teleskop ptice imele barvo, skozi Lidlov daljnogled pa so bile vse v zapacanih 50 odtnkih sive (dobesedno).

Danes na zadrževalniku:
- rečni in rumenonogi galeb
- bela in siva čaplja
- liska
- mlakarica
- čopasti ponirek
- rjavi lunj
- žvižgavka
- kostanjevka
- siva gos
- veliki srakoper...

Slik seveda nimam. Mogoče kaj narišem in naknadno prilepim.

ponedeljek, 07. oktober 2013

Evropski dan opazovanja ptic

Včeraj sem se kljub slabemu vremenu odpravila v Mariborski park na Evropski dan opazovanja ptic (moj drugi). Pri nas je zjutraj kar dobro deževalo in dolgo sem oklevala naj grem ali ne. Kaj če zaradi dežja ne bo nikogar?! Pa kaj, si bi pa sama privoščila sprehod do Treh ribnikov. In sem šla.

Zasedba je bila zelo skromna. Midva z možem in mamica z dvema otrokoma. Pa je bilo vseeno fajn. Letos sem prišla precej bolje opremljena (beri: s svojim daljnogledom, ki mi ga je prinesel božiček). Pa mi ni kaj prida koristilo. Preden sem z daljnogledom našla ptico na veji, je vodič nastavil teleskop, vsi so prišli na vrsto, da pokukajo skozi, ptico je pokazal v knjigi in natrosil kup informacij. Jaz pa sem se še vedno vrtela z daljnogledom okrog vratu. Še dobro, da se z vrvico od daljnogleda nisem zadavila. Če mi je ptico le uspelo ujeti, je bila ta tako meglena, da sem jo s prostim očesom lažje razločila. Gumb za nastavitev ostrine sem vrtela levo in desno, da bi se lahko vžgal. Kako pa naj vem, da ima daljnogled, poleg tega, še en gumb za nastavitve?! Še preden mi je uspelo "pogruntati" kako se ta drugi skrivnostni gumb uporablja, je bilo izleta konec.

Videli smo sicer precej manj ptic kot lani (če ne štejem sivih vran, golobov in vrabčkov, smo videli taščico, ščinkavca, veliko sinico, kosa, detla; slišali pa zeleno žolno, kraljička, dleska in mogoče še kaj).

Moram pa poudariti oz. posebej izpostaviti, da so tile mladi fantje, ki se ukvarjajo z opazovanjem ptic, pravi frajerji. Njihovega navdušenja se dobesedno nalezeš. Lani me je spremljal moj sine, ki ga težko pripraviš do tega, da bi karkoli poslušal, še težje pa do tega, da bi kaj tudi slišal in si zapomnil. Ampak ti fantje znajo tako zanimivo podajati vse te informacije o pticah, da jih je moj sin (pa jaz tudi) dobesedno požiral. V šoli je imel nato celo plakat o pticah.

Pa naj bo še vam malo zanimivo - ptica, ki poleg petja drugih ptic, oponaša zvok fotoaparata, motorke, alarma,...

ponedeljek, 20. maj 2013

Zrela leta

Včeraj sem z možem gledala nizozemski triler Loft (zelo dober film, vreden ogleda), v katerem nek moški reče, da ne razume zakaj ženske pihajo, ko moški opazijo lep in čvrst par dojk - "pff, seveda, če ima umetne", znajo pa pohvaliti dobro narejene umetne zobe. Res je, priznam. Tudi sama opazim lepe okrogle prsi in takoj vem/pomislim, da so silikonske. Zakaj je torej pohvalno, če ima nekdo lep nasmeh z umetnimi zobmi, zgražamo pa se, če nekdo s silikonskimi vložki poskrbi za estetski izgled drugih delov telesa?

Nikakor še nisem v zrelih letih, a tudi jaz čutim posledice gravitacije, ki bi vsekakor opravičile silikon. Če sem se še pred par leti lahko brez skrbi nastavljala soncu zgoraj brez, danes to ni več pametna ideja. Leže na hrbtu mi prsi zlezejo nekam v podpazduhe, in bog ne daj, da se prekobalim na vse štiri, ker tisto dvoje kar visi od mene, niti slučajno ni okroglo temveč ... mislim, da beseda za opis take oblike še ne obstaja. 
Poleg tega postane z leti obseg prsi, kljub enaki št. modrca, manjši. Kako je to mogoče? Vsebina, ki jo naložiš v košarico modrca, se ne nahaja več v višini "prsi", temveč nekoliko niže. Bojim se, da si bom počasi namesto obsega merila dolžino prsi.

Zrela leta pa ne udarijo le prsi. Kaj je tisto, kar mi visi z nadlakti? Nekakšne zavesice, ki plapolajo v vetru. Če bo šlo tako naprej, bom na stara leta kot netopir.

Pa da ne govorim o depilaciji. Včasih sem eno klingico uporabljala tri mesece, čez nekaj let bom za eno depiliranje potrebovala dve. Dlake poganjajo tam, kamor moje oko sploh ne seže.

Sicer je splošno znano, da lahko ženske počnemo več stvari hkrati, ampak s tem ni mišljeno, da lahko hkrati kihaš in lulaš. 

Ne glede na vse navedeno, sem prepričana, da se bom možu še vedno zdela dovolj zanimiva in skrivnostna že zaradi tega, ker se mi razpoloženje menja hitreje kot aprilsko vreme. Nikdar ne veš na kaj boš naletel čez pet minut. 

Da se staraš ugotoviš tudi, ko moraš izvesti preprosto matematično operacijo, če želiš odgovoriti na vprašanje "Koliko pa ste stari gospa?" Se mi je zgodilo zadnjič pri zdravniku. Vedela sem, da še nisem 40, koliko let trenutno štejem pa tudi ne. Ali pa ko preko interneta rezerviraš dopust na morju in moraš vnesti letnico rojstva, ki pa je ni v stolpcu. Z miško se pomikaš navzdol in navzdol in še navzdol, preden prideš do svoje letnice, in potem spet navzgor in še bolj navzgor, da prideš do letnice rojstva najmlajšega otroka.

Spada zraven, ni kaj.




sobota, 18. maj 2013

Iskanje po ključnih besedah

S statistiko se nikdar nisem ukvarjala, danes pa sem, ne vem zakaj, preverila statistiko ogledov mojega bloga glede na iskanje po ključnih besedah. Itak vodi beseda "dragi dnevnik". Če to vtipkaš v google, me najdeš na prvem mestu prve strani. Če v google vtipkaš "orientacija v prostoru", me najdeš na četrtem mestu druge strani. Do sem nič posebnega. Precej pa je zbodla v oči beseda ali besedna zveza (kakorkoli) "nevrotična mati"!!! Ko sem to vtipkala v google, je bila povezava na moj blog na prvem mestu prve strani!!! Padla bi na rit, če ne bi na njej že sedela.
Ko sem pisala o nevrotičnih prepričanjih, v njih nisem zaznala nič negativnega, le nekaj sarkazma. Besedna zveza "nevrotična mati" pa ima tak negativni prizvok, da mi nikakor ni vseeno, da me google pri takih ključnih besedah vrže na prvo mesto.

No, najdete me še pod "orange cat", "maca narancasta", nizka toleranca, "hollywood", "volkodlak", "control freak quotes", "obujem japonke"..... Ma vidim, da bom morala statistiko redno spremljat, zna bit zanimiva.

petek, 17. maj 2013

"Bolhanje"

Se vam je že zgodilo, da ste želeli podariti stvari, pa jih nihče ni želel? Z oblačili imam standardno težave. Sprva sem oblačila hčerke podarjala sosedi. Ko pa je njena deklica po rasti dohitela mojo, je to odpadlo. Sinova oblačila sem podarjala prijateljem, ki pa imajo 4 leta mlajšega sina in so se jim stvari vedno vlačile po podstrešju, dokler njihov pobič ni dovolj zrasel. Oblačil niso vzeli ne na Rdečem križu in ne na Karitasu, ker jih imajo menda preveč. So rekli, da rabijo druge stvari - hrano, pohištvo, gospodinjske aparate....  Par let sem podarjala ovalno kuhinjsko mizo s 6 stoli, pa je nihče ni želel, potem jo je mož daj na Bolho za 50,00€ in jo prodal v prve pol ure!?!? Ne vem no, a ljudje res raje kupijo kot pa dobijo podarjeno.
Kup lepo ohranjenih otroških igrač sem želela dati vrtcu ali bolnici, pa ne vzamejo; knjige sem želela dati knjižnici, pa jih tudi ne vzamejo. Pred leti so preko neke radijske postaje za božič zbirali igrače za otroke. Ko sem jih poklicala in jim povedala, da imam par velikih škatel igrač, pa da je moj avto premajhen, da bi jih spravila vanj (takrat smo imeli čisto majčken avto), so me osorno zavrnili. Če so se že šli neko dobrodelnost, bi lahko priskrbeli kak kombi, da bi prišel iskat igrače. Z akcijo so bolj sebi delali reklamo kot skrbeli za dobrodelnost.
Včeraj sem se lotila pospravljanja navlake in se odločila, da če nihče ne želi imeti podarjenih naših stvari, jih bom pa prodala na "bolhi". Vsa oblačila sem poslikala, sestavila komplete po številkah in sezoni, poslikala knjige in par drugih stvari in do večera na Bolhi objavila 132 oglasov. Do polnoči sem odgovarjala na povpraševanja, danes pa sem si morala narediti seznam pošiljk, da ne bi česa pozabila.
Ne glede na to, da sem postavila neko ceno, sem se z nekaterimi že dogovorila, da jim stvari podarim, nekaterim pa častim celo poštnino.
Za otroške knjige pa sem prav vesela, da jih v knjižnici niso vzeli. Knjige so kot nove, povpraševanje pa neverjetno.
Moja spalnica trenutno zgleda kot skladišče. Danes grem na podstrešje, sestavim komplete igrač, jih poslikam in objavim na Bolhi za simbolično ceno. Na koncu mi jih morda uspe nekaj celo podariti.

ponedeljek, 13. maj 2013

I love singing in the car

Včeraj sem Marku M zaupala, da v avtu prepevam (o sočutju, ki ga je izkazal, do mojega avta, ne bom govorila). Najraje, če sem sama, še vedno zelo rada, če je poleg mene hčerka, če pa sta zraven še sin in mož, pa bolj po tiho, ker sina moje prepevanje strašno moti (ne vem zakaj). V avtu ne samo pojem ampak tudi plešem (kolikor se pač da, če sediš za volanom).
Malo sem pobrskala po internetu in naletela na raziskave, ki so pokazale, da v avtu prepeva zelo veliko ljudi. "Avtomobilskih pevcev" je precej več od tistih pod tušem (tudi jaz se zaradi sosedov izogibam petju pod tušem, ampak včasih me malo zanese), med njimi je več žensk kot moških, s petjem v avtu pa se najmanj zabavajo blondinke (zanimiv podatek glede na to da pravijo, da se znajo ravno blondinke precej bolj zabavat), najbolj pa rdečelaske (jaz sem sicer rjavolaska, ampak kar se tiče petja v avtu, jih nesem vse po vrsti). V avtu je najbolj aktualen rock, 80s in pop (drži tudi v mojem primeru). Country pa je menda popularen med starejšimi američani (nisem američanka, nisem še stara, ampak Chicken fried je obvezno sestavni del mojega repertoarja).
Drug način petja, ki se ga poslužujeta tudi moja hči in sin, je v dnevni sobi z obveznimi plesnimi vložki. Moj mož prepeva z moško družbo ob piksnah pira. 
Pa vi? Pojete?

petek, 19. april 2013

Sommer-Feeling

Saj se ne pritožujem, samo ta temperaturna razlika je bila pa hitra. Včeraj še v puhovki, danes že v kratkih rokavih. Sploh še nisem na plano privlekla spomladanskih, t.i. prehodnih stvari, že sem morala brskati za poletnimi. Da ne govorim o depilaciji, ki sem jo izvedla zadnji trenutek, drugače bi pregorela v dolgih rokavih. Preden obujem japonke, je potrebno "postrgat" še pete in nalakirat nohte. Da bi si posončila bele noge, preden oblečem kratke hlače, ne bo več časa. Se bodo pač bleščale v (koledarskem) pomladnem soncu (pozor: zaščitna očala ne bodo odveč). Sicer pa je bleda polt spet "in" zaradi nevarnih sončnih žarkov. Vsaj na tem področju popolnoma ustrezam modnim smernicam oz. sem po "jusu".
Pri garderobni omari ni čutiti kakih "samerfilingov". Stanje bi lahko vzela precej pozitivno in se veselila nakupovanja novih pisanih kosov oblačil kot vsaka normalna ženska, ampak jaz sovražim nakupovanje. Res. Še posebej v velikih nakupovalnih centrih. Toliko trgovin, toliko izbire... Redko najdem kaj kar mi je všeč, če pa že najdem, na meni ne zgleda tako, kot bi moralo. Če najdem in na meni čisto slučajno dobro zgleda, se sprašujem ali to sploh potrebujem in v 90% na poti do blagajne stvar vrnem na stojalo. Poleg tega se mi res ne ljubi k hlačam/krilu iskati še primerne majice/bluze, čevljev in dodatkov. Najraje bi imela osebno stilistko, ki bi mi napolnila omaro brez da bi mi bilo treba iti v trgovino in pomerit oblačilo. Moje sanje - ne glede na letni čas.
Sem pa danes že očistila ležalnik, na katerega se bom zleknila po kosilu. Knjiga, hladna limonada in

četrtek, 18. april 2013

Fotošuting

Zadnjič sem se zamislila nad fotografijo hčerke mojega bratranca, ki jo je pred dvema letoma uporabila za vozniško dovoljenje. Pravzaprav sem se zamislila nad svojo, ko sem jo primerjala z njeno. Med tem, ko njena zgleda, kot da bi na njej pretirano uporabljali fotoshop (ja, tako popolna je), je moja taka, kot da bi me slikali ob aretaciji zaradi kršenja javnega reda in miru kot posledice prekomernega uživanja alkohola.

Ne vem no, vedno sem se tolažila s tem, da itak nihče ni zadovoljen s fotografijo na osebni izkaznici ali vozniškem dovoljenju. Potem pa to...

Ko sem dobila osebno izkaznico, sem komaj čakala, da mi poteče in bom dobila novo priložnost za "boljšo" fotografijo. Šla sem k frizerju, se naličila, pred ogledalom pri fotografu vadila izraz in ko sem ga zadela, sem ga zamrznila in se z njim usedla na stol. Potem se je začelo. Čakanje. Brkljanje po fotoaparatu, preverjanje svetlobe, glavo mi popravi malo na stran, stopi nazaj, podrži fotoaparat, ga spet spusti, mi popravi glavo malo navzdol,.... "Ma ne jebi me, veš kolko časa sem porabla, da sem prišla do tega izraza?!", sem si zgolj mislila, ker si nisem upala premikati ustnic. Potem mi postavi še vprašanje in pričakuje odgovor. Nekaj sikam skozi zobe in potem naredi "škljoc".

"Ne, ne, ne, neeee, nisem bila pripravljena."

"V redu bo.", mi reče zadovoljno.

Pa ni v redu. Sploh si nisem podobna. Ko sem pred ogledalom vadila izraz, nisem bila takšna. V resnici nisem takšna. Kaj bo organom moja fotografija, če na njej nisem jaz. Če bi uporabili fotoshop, bi si bila precej bolj podobna in organi bi imeli lažje delo pri identifikaciji. Če bi vzeli malo Eve Longorie, dodali kanček Salme Hayek in Penelope Cruz, pa še Kim Kardashian - a ne, pardon, rit pri vozniškem ni pomembna - bi bili vsi zadovoljni.

Ne samo, da sem ugotovila, da niso vsi NEzadovoljni s svojimi slikami na vozniškem dovoljenju, ugotovila sem tudi, da teorija o nesimetričnosti obraza, pravzaprav sploh ni teorija. Z desne strani sem videti čisto drugače kot z leve, bolj "zapeljiva", tako da bom to stran uporabljala za flirtanje. Čemu služi leva stran, še ne vem. Zato se me pa zadnjič gospod policaj ni usmilil in sem morala plačati kazen. Če bi me videl z desne, bi bilo verjetno drugače.

In ko sem pred časom gledala neke videoposnetke, sem zgrožena ugotovila, da imam eno oko celo  povešeno.




petek, 29. marec 2013

This Too Shall Pass

This Too Shall Pass je bil moj moto od pozne jeseni do konca (koledarske) zime. In je minilo; obdobje, ki mi ni bilo naklonjeno. Spremembe so neizogibne. Slaba obdobja se enkrat končajo in se spremenijo v dobra, parv tako kot se dobra obdobja lahko spremenijo v slaba.

Za frazo "tudi to bo minilo" se skriva zgodba kralja Solomona, ki je preverjal zvestobo in svojemu ministru naložil nalogo, naj mu najde prstan, ki bo srečnega ob pogledu na prstan spremenil v žalostnega in žalostnega v srečnega. Po dolgih mesecih iskanja, minister v Jeruzalemu najde zlatarja in ga povpraša, če je že slišal za tak prstan. Zlatar iz žepa vzame čisto navaden zlat prstan in vanj vgravira "tudi to bo minilo". Ko minister izroči Solomonu prstan, ta spozna, da so njegova modrost, imetje in moč minljive in da nekega dne ne bo nič drugega kot prah.

"Tudi to bo minilo" me spomni, da nič ni večno in v slabih trenutkih vlije upanje in moč, da bo kmalu spet boljše, v dobrih trenutkih pa me spomni, naj uživam vsak trenutek sreče, saj je tudi ta minljiva.



Pa še tole za dobro voljo:

sobota, 02. februar 2013

6 popolnoma resničnih dejstev o meni

Iz zimskega spanja me je zbudil Don Marko.  Ma kaj zbudil, dobesedno me je vrgel iz postelje in mi sploh ni dovolil mežikanja in počasnega navajanja na svetlobo. Po drugi strani pa sem mu hvaležna za tole brco v rit, ker bi drugače trajalo še nekaj časa preden bi se predramila. Izzval me je z verižno nalogo/igro, da moram širnemu svetu razkriti 6 popolnoma resničnih dejstev o meni. No, ne gre mu zameriti saj je storil zgolj to kar je pač moral storiti, saj bi drugače Nuckin Futs nad njim izvršil grozljivo kazen (kdo pa si želi biti povaljan v katranu in perju in nato kot neumna kokoš, pardon, petelin, letati okrog). Ker bi se tudi jaz rada izognila kazni, sprejemam izziv, čeprav if I tell you, I'll have to kill you. Pa začnimo:

1. Moj prvi spomin seže v obdobje, ko sem imela 2 ali 3 leta. Spomnim se črnih kodrov psa. Samo kodrov, ne psa. Kasneje sem izvedela, da je šlo za sosedovega pudlja. Morda sem zato tako navdušena nad živalmi in sem že kot otrok doma imela mini zavetišče. Toplo zavetje sem nudila prezeblim čebelam, ki jih je spomladi presenetil mraz (posteljico sem jim uredila v šibični škatli), ježem, želvam, zajcem, mačkam (te so pri meni itak imele stalno prebivališče), ptičkam, potepuškim psom,... Slednjim je mama prepovedala bivanje pri nas. Očitno do živali ne čuti tako kot jaz saj je zadnjič sredi največjega mraza pred vrata postavila ubogo pikapolonico, ki jo je našla v stanovanju.

2. Kot otrok sem si želela biti Jeannie. Želja je bila še posebej izrazita takrat, ko mi je mama ukazala naj pospravim sobo ali ko sem prišla na vrsto za sobotno čiščenje (glede na to, da sem edinka, sem prišla na vrsto vsako soboto). Stala sem sredi sobe in mežikala z očmi v upanju, da se bo soba pospravila sama od sebe. Kasneje sem si želela biti Miss Marple, stara ženička iz romanov Agathe Cristie, ki za hobi rešuje umore. Ja, v najstniških letih sem si želela biti stara kot zemlja. Za razliko od takrat, bi danes najraje ustavila čas.

3. Ko sem v prejšnjem dejstvu navajala, da sem edinka, naj povem tudi tole, da sem si vedno želela bratov in sester. Želja je bila tako močna, da sem bila prepričana, da imam sestro dvojčico, ki so jo pri rojstvu mojim staršem nekako prikrili. Čutila sem najino povezanost in vedela sem, da se bova nekoč našli. Ko sem prišla malo bolj k pameti, sem upala, da imam vsaj kakega polbrata ali polsestro.

4. In če smo že pri otroštvu, naj povem, da je bila pri štirih letih moja najljubša pesem Diridonda, da sem pri trinajstih mislila, da je Shakespeare vrsta piva (pir), da sem si v 8. razredu okrog prsta navila gumico in s prstom udarjala po pultu, da bi si ga zlomila in naslednji dan ne bi rabla iti v šolo, ker so v času pouka na ORF1 vrteli film Briljantina. Prsta mi sicer ni uspelo zlomit sem pa naslednji dan vseeno ostala doma z zaigrano slabostjo vendar brez filma, ker ravno takrat kabelska ni delala.

5. Imam anksiozno motnjo z agorafobijo. Jaz bi rekla, da to ni motnja ampak dar, saj občutim stvari, ki jih drugi ne, npr. za dozo adrenalina mi ni treba skočit s padalom, dovolj je že, če zaklenem vrata na javnem stranišču. Včasih si želim, da bi imela obsesivno kompulzivno motnjo, tako bi bilo stanovanje vedno čisto in pospravljeno. Imam namreč hud problem z odlašanjem. Moj moto je "Kar lahko storiš danes, odloži na jutri; kar lahko narediš jutri, odloži na sv. Nikoli." Moj drugi problem je, da ubijem vse rože (tudi plastične).

6. V rekordno hitrem času sem prebrala vse tri dele 50 odtenkov sive/teme/svobode. Na to sicer nisem ponosna, v zagovor pa naj dodam, da se je to zgodilo v času bolniške, ko sem očitno imela preveč časa. Sicer pa nikdar ne sledim trenutnim trendom. Če se množica ljudi navdušuje nad neko stvarjo, me ta stvar ne očara oz. me ne očara, dokler se prah ne poleže. Šele takrat si jo namreč ogledam in v 90% me tudi potem ne mika.

O.k., prvi del naloge sem izpolnila, zdaj moram le še ugotoviti, komu jo naj naprtim. Verige naj torej ne pretrgata tamck in TomySkyBlue.

P.S. Igrati znam harmoniko. Now I really have to kill you.