sobota, 30. julij 2011

Gospodinja

Gospodinjenje mi nikdar ni preveč ležalo oz. gospodinjim tako, kot sem se v šoli učila/študirala na faksu - kampanjsko. Ves teden nič; ko pa je kriza, pa ruknem. Ni čudno, da hoče pralni stroj pregoreti. Včasih se mi zdi, da sem slaba žena in me popadejo občutki krivde. Moj mož bi bil verjetno navdušen nad gospodinjo iz 50ih let.
Malo sem poguglala in našla tale navodila 

Saj ne vem ali se naj smejim ali pa točim solze. V glavnem, v našem svetu se zatakne že pri prvi točki, pri drugi pa itak zaključimo. Stvar pa mi vseeno ne da miru in me ima, da bi jo preizkusila. "Žrtvujem" en dan dopusta in odigram popolno gospodinjo. Ampak, da bo res popolno, bo projekt moral počakati do septembra, ko bodo otroci spet v šoli. Do takrat pa....

torek, 26. julij 2011

Konec dopusta

Glede na to kako mrzlo je (občutek imam kot da se bliža november), bi si človek mislil, da sem imela dopust vso poletje. Pa so minili samo trije tedni in iz 38 ° sem se vrnila v borih 10°. Aleluja, danes je celo za kaki dve uri posijalo sonce in res je dobro delo, ko mi je sonce grelo (še vedno preveliko) rit, medtem ko sem se z našim psom in mojim možem sprehaja proti vzhodu.

Kaj naj rečem, dopust je bil še kar o.k. Letos smo bili seveda kot po navadi na Krku, le da smo tokrat bili v Stari Baški. Toliko stopnic in klancev še svoj živ dan nisem videla. Vsekakor se je dopust začel zelo zanimivo. Kljub temu, da že nič koliko let hodimo na Krk, je mojemu mož uspelo spregledati izvoz za otok Krk. Hm?! Vse skupaj se mi je začelo zdeti malo čudno, ko sem na svoji desni opazovala obmorske vasice in se spraševala kako to, da jih vsa ta leta nisem opazila. Čez čas me mož vpraša "A Crikvenica je pred Krkom?" Heh??? Takrat smo vedeli, da je čas, da obrnemo. Ko nam je končno uspelo priti na Krk, se je možu ponovno posrečilo zgrešiti izvoz in je v krožnem križišču namesto naravnost (vsako leto se peljemo naravnost!!!) zavil levo oz. je uporabil tretji izvoz in zavil po klancu navzgor, smer Šilo. Zaradi pripetljaja blizu Crikvenice in na Krku sem bila  nato bolj pozorna in sem moža že vnaprej opozorila, da mora zaviti proti Punatu.

V Stari Baški nas je skoraj kap, ko smo videli tisto ozko cesto. Pa dobro. Avto smo parkirali slab kilometer od apartmaja, prtljago pa potem s šajtrgo (samokolnico, op.p.) tovorli do apartmaja. Pa da ne bi ostalo zgolj pri dveh pripetljajih, se je moral zgoditi še tretji - ob parkiranju je mož z avtomobilom pobožal tak lep majhen kamnit oporni zid.

Apartma je bil .... no ja... (ampak gazda je bil fantastičen, izredno prijazen). Zraven sem itak imela svoj povšter (vzglavnik, op.p.), blazino in spalko. Niti pomisliti ne smem, da bi morala položit glavo na nekaj, na čemer je spalo že ničkoliko ljudi, ki jih sploh ne poznam. Bljak. Saj vem, pač, taka sem.
Drugače je dopustniška dnevna rutina zgledala nekako takole: ob 6ih tek z našim psom, ob 8ih po stopnicah in klancu navzgor v trgovino po svež kruh (šele takrat so jo odprli, če si imel srečo), priprava zajtrka, po nešteto stopnicah do plaže, ob 10.30 po nešteto stopnicah nazaj do apartmaja, družabne igre, kuhanje kosila, kosilo, popoldanski počitek, ob 16ih po nešteto stopnicah nazaj na plažo, ob 19.30 po nešteto stopnicah nazaj do apartmaja, tuširanje, priprava večerje, po klancu navzdol do marine na sladoled, po klancu navzgor nazaj do apartmaja. Po dveh dneh se je jutranju ritual spremenil - na tek sva se s psom odpravila šele ob 7ih in se po zaključenem teku ustavila v trgovini (zgolj zato, ker sem bila sita stopnic in se mi jih ni dalo na vsezgodaj uporabiti 2x in tako sem združila prijetno s koristnim).

Preostanek dopusta doma je bil prav tako zanimiv. Razen tega, da sta se nam pokvarila kotliček v WCju in pipa v kuhinji, se nam je med nakupovanjem novih pokvaril tudi avto. Sreča v nesreči - pokvaril se nam je v MB in ne na Krku.

Po eni strani sem prav vesela, da sem spet v službi. Ta teden je vse skupaj bolj na izi, ker je šefica na dopustu in tako se imam čas lepo počasi aklimatizrat.