četrtek, 26. marec 2015

Ali ste tekmovalni

Naj dvigne roko tisti, ki:
- še nikdar ni nikomur zavidal uspeha oz. zmage, 
- se nikdar ni jezil, ker je šef v službi pohvalil sodelavca, njegov trud pa spregledal, 
- še nikdar ni opravljal osebe, ki je bila bolj priljubljena (ali privlačna) od njega
- se nikdar ni pretvarjal, da mu je vseeno, če ni zmagal...

Jaz je zagotovo ne morem dvigniti. Vem, da sem drugim že zavidala uspeh na področjih, na katerih meni ni uspelo; vem, da sem bila jezna, ko so v službi več veljali ljudje, ki so delali precej manj kot jaz; vem tudi, da sem kdaj obrekovala in tudi delala sem se, da mi je vseeno čeprav me je v resnici grizlo. Vsi ti občutki so rezultat naše tekmovalnosti.

Ko sem na spletu bolj za šalo kot zares izpolnjevala kviz "Ali ste tekmovalni", sem si že sama zelo odločno in prepričljivo odgovorila, da NE. Vendar to, da se ne na vse načine trudim biti prva, najboljša, uspešna in v središču pozornosti, še ne pomeni, da nisem tekmovalna. Vsi smo tekmovalni. To je v naši naravi in izvira iz boja za preživetje. Razlika je le v tem kako ta tekmovalnost vpliva na nas in naše odnose.

Tekmovalnost je v družbi dobila precej negativen prizvok, saj jo povezujejo s pohlepom, egoizmom, narcizmom, povzpetništvom, pa tudi z močjo in denarjem. Ali bo naša tekmovalnost zdrava ali uničujoča je odvisno od tega kaj z njo oz. s spremljajočimi čustvi naredimo. Zavist in jeza nas lahko motivirata, da v svoje cilje vložimo še več truda, lahko pa ne naredimo ničesar in zgolj obrekujemo in kritiziramo. Najslabše je, če ta negativna čustva obrnemo proti sebi in se označimo za neumne in nesposobne ali pa zaradi pretvarjanja, da nam je vseeno, opustimo cilj, ki nam v resnici veliko pomeni.

Tekmovalnost pa ne izzove negativnih čustev samo pri poražencih temveč tudi pri zmagovalcih. Zaradi potrebe po nadaljnjih zmagah in potrditvah se pojavi strah pred neuspehom. Primerjava z drugimi in potreba po potrditvi pa še nikdar nista prinesli kaj dobrega, ali pač?!

Dejstvo je, da ne moremo biti vsi zmagovalci. Vedno se bo našel nekdo, ki je boljši od nas. Sodelavec bo v službi bolj uspešen, prijateljica bo bolj vitka in privlačna, prijatelj bo imel več denarja in boljši avto, sosed bolj zeleno travo... Pomembno je, da to sprejmemo, se še naprej trudimo po naših najboljših močeh in uživamo v tem kar počnemo. 

Če se vrnem h kvizu - tukaj je rezultat:
There is not a competitive bone in your body. Competition doesn't hold much appeal for you. If anything, you are only likely to compete with yourself. What other people do doesn't matter to you. While it's generally healthy to not be competitive, you may want to step up from time to time. Competition can be motivating and fun. Even if you lose, you'll learn a lot about yourself.

Torej, nisem tekmovalna v smislu, da bi šla čez trupla, samo da bi mi uspelo. Zdrava tekmovalnost je pri meni tista (celo kviz je pravilno ugotovil), ko tekmujem sama s sabo; ko premagujem ovire kot so strah, depresija ali prepričanje, da ne zmorem, ki so mi ga vcepili drugi. Takšna zmaga nad samim seboj je trajna in prinese zgolj pozitivna čustva. Da mi samozavest, moč in energijo ter spodbuja mojo osebno rast.
Vir: Pinterest
Ne glede na vse, pa uživam v "tekmovalnosti", ko z možem in otroki zaigramo Človek ne jezi. Takrat se pa res ne dam. Tam ni milosti. 

Kaj pa vi, ste tekmovalni?




2 komentarja:

  1. ma seveda, da sem tekmovalen, itak praviš da smo vsi in tudi sam mislim tako....glede na to, da sem začel z raznimi športi že relativno zgodaj v otroštvu, sem tako spoznaval tudi vse plati tekmovalnosti, od sladkega veselja zmagoslavja, do pekočega poraza a sem hvaležen za vse te športne trenutke, ker sem njih pomen prenesel še na preostala področja in potem pač razumeš, da ne moreš vedno zmagati, a tudi ne vedno izgubiti.....
    in ja, tudi jezil sem se kdaj, ker je šef v službi pohvalil sodelavca, moj trud pa spregledal, kar sem rešil tako, da sem zamenjal šefa.... :)

    OdgovoriIzbriši