petek, 19. april 2013

Sommer-Feeling

Saj se ne pritožujem, samo ta temperaturna razlika je bila pa hitra. Včeraj še v puhovki, danes že v kratkih rokavih. Sploh še nisem na plano privlekla spomladanskih, t.i. prehodnih stvari, že sem morala brskati za poletnimi. Da ne govorim o depilaciji, ki sem jo izvedla zadnji trenutek, drugače bi pregorela v dolgih rokavih. Preden obujem japonke, je potrebno "postrgat" še pete in nalakirat nohte. Da bi si posončila bele noge, preden oblečem kratke hlače, ne bo več časa. Se bodo pač bleščale v (koledarskem) pomladnem soncu (pozor: zaščitna očala ne bodo odveč). Sicer pa je bleda polt spet "in" zaradi nevarnih sončnih žarkov. Vsaj na tem področju popolnoma ustrezam modnim smernicam oz. sem po "jusu".
Pri garderobni omari ni čutiti kakih "samerfilingov". Stanje bi lahko vzela precej pozitivno in se veselila nakupovanja novih pisanih kosov oblačil kot vsaka normalna ženska, ampak jaz sovražim nakupovanje. Res. Še posebej v velikih nakupovalnih centrih. Toliko trgovin, toliko izbire... Redko najdem kaj kar mi je všeč, če pa že najdem, na meni ne zgleda tako, kot bi moralo. Če najdem in na meni čisto slučajno dobro zgleda, se sprašujem ali to sploh potrebujem in v 90% na poti do blagajne stvar vrnem na stojalo. Poleg tega se mi res ne ljubi k hlačam/krilu iskati še primerne majice/bluze, čevljev in dodatkov. Najraje bi imela osebno stilistko, ki bi mi napolnila omaro brez da bi mi bilo treba iti v trgovino in pomerit oblačilo. Moje sanje - ne glede na letni čas.
Sem pa danes že očistila ležalnik, na katerega se bom zleknila po kosilu. Knjiga, hladna limonada in

četrtek, 18. april 2013

Fotošuting

Zadnjič sem se zamislila nad fotografijo hčerke mojega bratranca, ki jo je pred dvema letoma uporabila za vozniško dovoljenje. Pravzaprav sem se zamislila nad svojo, ko sem jo primerjala z njeno. Med tem, ko njena zgleda, kot da bi na njej pretirano uporabljali fotoshop (ja, tako popolna je), je moja taka, kot da bi me slikali ob aretaciji zaradi kršenja javnega reda in miru kot posledice prekomernega uživanja alkohola.

Ne vem no, vedno sem se tolažila s tem, da itak nihče ni zadovoljen s fotografijo na osebni izkaznici ali vozniškem dovoljenju. Potem pa to...

Ko sem dobila osebno izkaznico, sem komaj čakala, da mi poteče in bom dobila novo priložnost za "boljšo" fotografijo. Šla sem k frizerju, se naličila, pred ogledalom pri fotografu vadila izraz in ko sem ga zadela, sem ga zamrznila in se z njim usedla na stol. Potem se je začelo. Čakanje. Brkljanje po fotoaparatu, preverjanje svetlobe, glavo mi popravi malo na stran, stopi nazaj, podrži fotoaparat, ga spet spusti, mi popravi glavo malo navzdol,.... "Ma ne jebi me, veš kolko časa sem porabla, da sem prišla do tega izraza?!", sem si zgolj mislila, ker si nisem upala premikati ustnic. Potem mi postavi še vprašanje in pričakuje odgovor. Nekaj sikam skozi zobe in potem naredi "škljoc".

"Ne, ne, ne, neeee, nisem bila pripravljena."

"V redu bo.", mi reče zadovoljno.

Pa ni v redu. Sploh si nisem podobna. Ko sem pred ogledalom vadila izraz, nisem bila takšna. V resnici nisem takšna. Kaj bo organom moja fotografija, če na njej nisem jaz. Če bi uporabili fotoshop, bi si bila precej bolj podobna in organi bi imeli lažje delo pri identifikaciji. Če bi vzeli malo Eve Longorie, dodali kanček Salme Hayek in Penelope Cruz, pa še Kim Kardashian - a ne, pardon, rit pri vozniškem ni pomembna - bi bili vsi zadovoljni.

Ne samo, da sem ugotovila, da niso vsi NEzadovoljni s svojimi slikami na vozniškem dovoljenju, ugotovila sem tudi, da teorija o nesimetričnosti obraza, pravzaprav sploh ni teorija. Z desne strani sem videti čisto drugače kot z leve, bolj "zapeljiva", tako da bom to stran uporabljala za flirtanje. Čemu služi leva stran, še ne vem. Zato se me pa zadnjič gospod policaj ni usmilil in sem morala plačati kazen. Če bi me videl z desne, bi bilo verjetno drugače.

In ko sem pred časom gledala neke videoposnetke, sem zgrožena ugotovila, da imam eno oko celo  povešeno.