četrtek, 22. september 2011

Projekt "mission impossible"

Od 1. septembra, ko je nastopil "nov začetek", se ni kaj dosti spremenilo. Navada je pač železna srajca. Razen odhodov v šolo in dodatnih obveznosti v zvezi z učenjem in domačimi nalogami, ni nič novega. Btw. snov pri matematiki za 8. razred presega meje mojega "matematičnega spomina" in terja od mene močno koncentracijo in voljo, da pogruntam kaj za božjo voljo pomeni zapis znakov, ki jih tipkovnica mojega računalnika ne premore, in ali je trditev v zapisu pravilna ali napačna. Lani sem porabila en cel dan, da sem se spomnila kako se računajo koti in kako se trikotniku včrta in odčrta krožnica. To je bilo v drugi polovici šolskega leta. Letos se je zataknilo že na začetku.

Prav tako ohranjam najstniški videz (beri: mozolji). Kjub kozmetiki za 150€. Tudi skrčila se nisem po širini.
Našla sem en zob od našega poba oz. ga je našel moj mož. Zdaj je treba najti le še enega.

Zaživel pa je projekt "pes". Znova obiskujeva pasjo šolo, da obnoviva snov in da vzpostaviva tesnejšo vez (for a better bond). Imela sva nekaj začetnih težav, ki pa so bile bolj na strani izvajalca. Travnik, na katerem vadimo, je bil nepokošen, kar je našega psa močno oviralo pri delu. Srotle je pri vaji "poleg" moral skakati kot zajec in če sva naletela na regrat (bil je res orjaški), je moral naš pes iti okoli. Verjetno zdaj mislite, da je naš pes čivava. Ni. Ampak regrat je bil res velik.

Jutri, v petek (petek, slab začetek; slab začetek, dober konec), začnem s projektom "mission impossible". Zakaj takšno ime? Ker, če slučajno zaje***, imam izgovor, da je bilo itak nemogoče. Projekt bom razdelila v več manjših in se jih poskušala držati 21 dni (toliko je menda potrebno, da ti nekaj preide v navado - ker pa sem jaz trd oreh, bo verjetno potrebnih 21 tednov). Čutim, da je zdaj pravi čas za spremembe.

nedelja, 4. september 2011

Povzetek avgusta

En mesec brez pisanja je enostavno preveč in to "vrzel" moram nekako zapolniti - s kratkim povzetkom vsega (oz. tistega, česar se slučajno spomnim) kar se je zgodilo v avgustu.

Naj pomislim. Opravili smo nekaj družinskih izletov - Weinebene, Burg Deutschlandsberg, Lovrenška jezera, Bolfenk, Črno jezero (ali je mogoče Ribniško jezero) in Črni vrh. Od vseh teh izletov mi je v spominu (oz. bolje rečeno "v kosteh") najbolj ostal izlet do Lovrenških jezer. Kot izredno predana vlogi matere sem želela svojega sina (ki je s svetlobno hitrostjo zgubljal voljo in energijo za pešačenje) motivirati za pot do izhodišča (hotela sem, da gre pob sam nazaj do avta na Rogli brez pritoževanja in sitnarjenja, op.p.) Kot sredstvo za motivacijo sem uporabila tekmovanje. Ker moj sine izredno rad tekmuje oz. zmaguje, sem mu predlagala, da tekmujeva, kdo bo prvi pritekel do avta (predlog sem obžalovala že po prvih 100 metrih). S sinom sva torej (eden bolj, drugi manj) veselo tekala po gozdu (posnetek bi lahko uporabili za kako pocukrano reklamo z idealno družino). Večino časa je seveda vodil sine. Da bi ga še malo bolj spodbudila, sem ga na delu poti prehitela. Mali je seveda pobral vse moči in "gas" za mano. Ko me je dohitel me je zgrabil za majico, da bi me ustavil, pri tem pa me je spotaknil. Ne vem kako naj opišem naslednji prizor. Trebušno sem poletela v zrak (natančne razdalje poleta ne vem, občutek pa mi pravi, da je bilo par metrov) in nato z vso težo (ki je ni malo) pristala na tleh. Ob padcu mi je odneslo očala, zadonelo je in Pohorje se je streslo (lažji sunek so verjetno čutili tudi prebivalci Maribora). Če bi si padec lahko ogledali v počasnem posnetku, bi stvar zgledala kot pri boksu, ko eden pade po tleh in se mu ob padcu zatresejo ličnice in usta. Pri meni se je treslo še kaj drugega. Ko sem obležala na tleh, sem bila prepričana, da imam polomljena rebra. Na srečo so lepo obložena in tako je odvečna maščoba udarec precej oblažila. Povedati velja tudi, da je bila pot do Lovrenških jezer tisti dan nabito polna. Ne bi bila presenečena, če bi me kdo v tej zgodbi prepoznal. Ko se mi je končno uspelo pobrati (naj povem, da sem se ves čas smejala, da bi prikrila to tragedijo, to sramoto in to bolečino pred trumo mimoidočih), sem na trebuhu in nogah, poleg blata, našla nekaj pomečkanih mravelj (še dobro, da nisem pomendrala našega psa). Blatne in odrgnjene sem imela tudi dlani in komolce. Vzravnala sem se, stisnila zobe, dvignila glavo in ponosno ter molče prehodila zadnji del poti do avta.






September - nov začetek

Uf, je minilo več kot mesec dni od zadnje objave. Človek bi mislil, da sem neverjetno zaposlena in zato ne najdem časa, da bi napisala par vrstic. Neverjetno zaposlena sicer nisem, res pa je, da v vsej tej zmedi (chaos is my way of life) ne najdem časa. Vsake toliko pa vendarle najdem čas za "nove začetke". Teh je bilo že veliko in dejansko je ostalo zgolj pri "začetkih". Dlje od tu nisem prišla.

1. september je odlična priložnost za nov začetek - začne se novo šolsko leto in posledično se v dom vrne neka rutina oz. v mojem primeru zgolj delček rutine - otroci se vsako jutro spokajo v šolo in to je to. Aja, pa naš pes mora bolj zgodaj vstati za jutranji sprehod. Verjetno si bom za ponoven "nov začetek" spet zadala nekaj "starih" ciljev (podobno kot za novo leto, a mi je 1. september precej bolj všeč), ki pa jih zaradi pomanjkanja reda in discipline ne bom dosegla in bom z njimi počakala do naslednje priložnosti za "nov začetek".

Čeprav bi bilo mogoče sklepati, da v mojem življenju ni rutine, to ne bo povsem držalo. Moja edina stalna rutina so "novi začetki". Tudi to je nekaj.

Sklepi in cilji za tokratni "nov začetek":
- znebiti se mozoljev (imam jih več kot moja najstniška hči - kako je to mogoče? o.k., vem kako je to mogoče - nori hormoni + čokolada)
- psa naučiti nekaj novih trikov (sliši se kot da jih drugače ful obvladava in bi rada zgolj nadgradila najin repertoar. V resnici poleg "sedi" in "prostor" obvladava zgolj "taco" in "preval". Trudiva se tudi s "prosi", vendar se tu nikdar ne ve, kdo ima koga za norca. Obvladava pa prikaz vseh trikov naenkrat - vedno v drugačnem zaporedju. Tudi to je nekaj.)
- skrčiti se po širini (za nekaj procentov)
- si zapomniti kam sem shranila sinove zobe (do zdaj mu je izpadlo 5 zob, zadnja 2 v tem tednu. Zadnje 3 sem shranila v nočno omarico, kam sem dala prva dva... tako daleč mi spomin ne seže)
- ... (mogoče se še kaj spomnim)...