nedelja, 29. marec 2015

Sporočilo od Dirka

Imate kdaj čudne sanje? Take zares čuuuuudne sanje?

Jaz sem sanjala list papirja, na vrhu katerega je bilo na sredini s poudarjenimi črnimi črkami zapisano ime Dirk Birkhoff. To je vse. Samo bel list z imenom in priimkom, ki ga še nikdar nisem ne slišala, ne videla, ne brala ali kar koli drugega. Ko sem se prebudila, sem nekaj časa zmedeno ležala v postelji, nato pa začela na glas ponavljati ime in priimek, da ga ne bi pozabila preden pridem do računalnika. 

Odprem Google (kaj pa drugega) in vtipkam "Dirk Birkhoff". Pričakovala sem, da Google ne bo našel ničesar, upala pa na zadetek. Voila - Dirk Birkhoff. Dirk (njegovo polno ime je Dirk Cornelius Birkhoff) se je rodil v Utrechtu na Nizozemskem. Z ženo Hedriko in dvema sinovoma, Ralphom in Paulom, je živel v Kanadi (Whitby, Ontario). Imel je 5 vnukov, Jesicca, Alexandra, Emily, Brian in Anne. Mirno je umrl je 16. septembra 2012 v starosti 82 let. Živel je polno in pogumno življenje.

Zdaj ko vem kdo je (bil) Dirk Birkhoff, se mi poraja naslednje vprašanje - kaj mi želi Dirk sporočiti. Naj potujem v Kanado ali na Nizozemsko (slednje imamo v načrtu)? Bi morala Dirkovim sestram kaj sporočiti, ko bom na Nizozemskem? Moram živeti bolj polno in pogumno? Kaj hudiča ima z mano opraviti pokojni Dirk Birkhoff in kako sem sploh prišla na njegovo ime? Bi morala raziskati njegovo življenje in napisati biografijo? Bi morala preveriti kaj se je dogajalo z mano 16. septembra 2012? Bom dočakala 82 let?

Če se oprem na Freuda, se v sanjah skriva skrita želja, ki si je v budnem stanju ne upam priznati (glede na to, da je Dirk že pokojen, me skrbi, da bo kdo pomislil, da sem nekrofil).  Ime in priimek na sredi lista sta bila videti kot naslov romana - bi morda rada napisala knjigo? No, to ni skrita želja, ki si je ne bi upala priznati, je čisto zavedna misel, ki ni dovolj velika, da bi lahko bila želja.

Po Jungu bi naj bil Dirk povezava med zavednim in nezavednim. Če se grem psihoanalizo, vem da je povezava list papirja z naslovom in nikakor ne Dirk, a je slednji veliko bolj zanimiv zato se raje ukvarjam z njim in na internetu zasledujem njegove otroke in vnuke.

Med zasledovanjem vnukov sem naletela še na eno Anne Birkhoff, ki živi v ZDA in je - uganite kaj - pisateljica odkar se je upokojila, pred tem pa je poučevala angleščino, dramo in novinarstvo.

Kakorkoli obrnem, vedno znova pristanem pri pisanju, vseeno pa bi rada verjela, da bi mi Dirk rad povedal nekaj bolj skrivnostnega.

Vir




petek, 27. marec 2015

Prijatelj na baterije - obujanje spominov

Zadnje čase ga spet bolj redno uporabljam in priznati moram, da sem več kot zadovoljna. Dobri dve leti me že spremlja in me še ni pustil na cedilu. Tudi po tem, ko je dlje časa sameval v predalu, je ob prvi naslednji uporabi deloval brezhibno in dal vse od sebe.

Spomnim se, kako me je mož z njim presenetil za rojstni dan in kako navdušena sem bila nad njim. Nad obliko, barvo in vsemi tistimi funkcijami. Zaradi bolezni ga nisem mogla takoj preizkusiti, ampak ko sem ga.....vauuuuu.... Da ne bom pisala še enkrat, če vas zanima več, lahko o tem preberete tukaj.

četrtek, 26. marec 2015

Ali ste tekmovalni

Naj dvigne roko tisti, ki:
- še nikdar ni nikomur zavidal uspeha oz. zmage, 
- se nikdar ni jezil, ker je šef v službi pohvalil sodelavca, njegov trud pa spregledal, 
- še nikdar ni opravljal osebe, ki je bila bolj priljubljena (ali privlačna) od njega
- se nikdar ni pretvarjal, da mu je vseeno, če ni zmagal...

Jaz je zagotovo ne morem dvigniti. Vem, da sem drugim že zavidala uspeh na področjih, na katerih meni ni uspelo; vem, da sem bila jezna, ko so v službi več veljali ljudje, ki so delali precej manj kot jaz; vem tudi, da sem kdaj obrekovala in tudi delala sem se, da mi je vseeno čeprav me je v resnici grizlo. Vsi ti občutki so rezultat naše tekmovalnosti.

Ko sem na spletu bolj za šalo kot zares izpolnjevala kviz "Ali ste tekmovalni", sem si že sama zelo odločno in prepričljivo odgovorila, da NE. Vendar to, da se ne na vse načine trudim biti prva, najboljša, uspešna in v središču pozornosti, še ne pomeni, da nisem tekmovalna. Vsi smo tekmovalni. To je v naši naravi in izvira iz boja za preživetje. Razlika je le v tem kako ta tekmovalnost vpliva na nas in naše odnose.

Tekmovalnost je v družbi dobila precej negativen prizvok, saj jo povezujejo s pohlepom, egoizmom, narcizmom, povzpetništvom, pa tudi z močjo in denarjem. Ali bo naša tekmovalnost zdrava ali uničujoča je odvisno od tega kaj z njo oz. s spremljajočimi čustvi naredimo. Zavist in jeza nas lahko motivirata, da v svoje cilje vložimo še več truda, lahko pa ne naredimo ničesar in zgolj obrekujemo in kritiziramo. Najslabše je, če ta negativna čustva obrnemo proti sebi in se označimo za neumne in nesposobne ali pa zaradi pretvarjanja, da nam je vseeno, opustimo cilj, ki nam v resnici veliko pomeni.

Tekmovalnost pa ne izzove negativnih čustev samo pri poražencih temveč tudi pri zmagovalcih. Zaradi potrebe po nadaljnjih zmagah in potrditvah se pojavi strah pred neuspehom. Primerjava z drugimi in potreba po potrditvi pa še nikdar nista prinesli kaj dobrega, ali pač?!

Dejstvo je, da ne moremo biti vsi zmagovalci. Vedno se bo našel nekdo, ki je boljši od nas. Sodelavec bo v službi bolj uspešen, prijateljica bo bolj vitka in privlačna, prijatelj bo imel več denarja in boljši avto, sosed bolj zeleno travo... Pomembno je, da to sprejmemo, se še naprej trudimo po naših najboljših močeh in uživamo v tem kar počnemo. 

Če se vrnem h kvizu - tukaj je rezultat:
There is not a competitive bone in your body. Competition doesn't hold much appeal for you. If anything, you are only likely to compete with yourself. What other people do doesn't matter to you. While it's generally healthy to not be competitive, you may want to step up from time to time. Competition can be motivating and fun. Even if you lose, you'll learn a lot about yourself.

Torej, nisem tekmovalna v smislu, da bi šla čez trupla, samo da bi mi uspelo. Zdrava tekmovalnost je pri meni tista (celo kviz je pravilno ugotovil), ko tekmujem sama s sabo; ko premagujem ovire kot so strah, depresija ali prepričanje, da ne zmorem, ki so mi ga vcepili drugi. Takšna zmaga nad samim seboj je trajna in prinese zgolj pozitivna čustva. Da mi samozavest, moč in energijo ter spodbuja mojo osebno rast.
Vir: Pinterest
Ne glede na vse, pa uživam v "tekmovalnosti", ko z možem in otroki zaigramo Človek ne jezi. Takrat se pa res ne dam. Tam ni milosti. 

Kaj pa vi, ste tekmovalni?




sreda, 25. marec 2015

Sredini stereotipi #2: Ženske in čevlji

Počasi bo treba pospraviti zimsko garderobo in na dan privleči poletno. Zdaj je tudi idealen čas za nakupovanje. Sama bi res nujno potrebovala nove čevlje, ker je za zimske že pretoplo, za poletne pa je še prehladno. Če sem iskrena, bi potrebovala tudi takšne, v katerih bi me ta trenutek še zeblo.

Misel na nakupovanje čevljev pri večini žensk sprosti serotonin ter jim ob pogledu na police polne čevljev zaigra srce in se jim zaiskrijo oči. S čevlji ženske vsak dan znova  izražajo svoje počutje, sporočajo kdo so ali kaj želijo biti. Z balerinkami stojijo trdno na tleh, s klasičnimi salonarji so poslovne in odločne, v bulerjih močne in uporniške, v sandalih z vrtoglavo visoko peto seksi in zapeljive. Vse to npr. s pričesko ni mogoče – ne moreš biti danes uporniška s kratkimi zelenimi lasmi, jutri zapeljiva z dolgimi valovitimi ter pojutrišnjem odločna s strogim pažem. Preprosto ne gre.

Čarobni čeveljci za 1 milijon $
Kako naj ženske ne bi oboževale čevljev. Pepelka je z izgubljenim steklenim čeveljcem našla svojega princa, Dorothy v Čarovniku iz Oza se je s čarovnico tepla za čarobne rdeče čeveljce. Ko je prišla Cerrie v Sex and the City, so ženske vedele, da ni nič narobe, če imaš veliko čevljev (oz. si z njimi obseden).

Vir: LOLheaven.com

Ženske naj bi imele v povprečju 20 parov čevljev (moški menda samo 4), tiste čisto prave ljubiteljice čevljev pa seveda precej več. Zanimivo je tudi, da naj bi en par čevljev v povprečju stal 400$ (nikjer ni bilo navedeno kakšne ženske so sodelovale v raziskavi). V omarah teh žensk se tako skriva vrednost dobrega avtomobila ali celo stanovanja.

Zmagovalka je gotovo bivša žena Daniela Shak-a, mogotca z Wall Streeta, ki jo je slednji tožil, ker je v ločitvenem postopku prikrila 1200 parov čevljev v vrednosti 1 milijona $. Prepričana sem, da vsem parom čevljev prav gotovo ni uspelo ugledati dnevne svetlobe (ali pa večerne).

Daljše noge za daljše razdalje
Ženske pogosto kupijo čevlje, ki jih nato nikdar ne nosijo. Ali zgolj čakajo na pravo priložnost ali pa ostanejo na polici kot kos umetnine, ki jo lahko občuduješ samo od daleč. V večini primerov ostanejo v omari, ker so ženske šele doma ugotovile, da so tako neudobni, da v njih ni mogoče hoditi. To velja predvsem za čevlje z visokimi petami, do katerih imajo ženske poseben odnos.

Visoke pete spremenijo postavo, držo in podaljšajo noge, vsi pa vemo, da so dolge noge seksi.  Vse navedeno naredi ženko samozavestnejšo, drugače se giblje in izžareva tisto nekaj (seveda ob predpostavki, da zna v petkah tudi hoditi).

Poljski antropolog Pawlowski je na Univerzi Breslau izvedel raziskavo, v kateri je 281 osebam razdelil fotografije enako velikih moških in žensk, pri čemer pa so osebe na fotografijah imele različno dolge noge. Rezultat raziskave je bil, da so osebe s 5% daljšimi nogami od povprečnih, bile privlačnejše. Rezultat Pawlowski razlaga s tem, da daljše noge sporočajo pračloveku v nas, da lahko z dolgimi nogami prehodimo daljše relacije, hitreje tečemo in imamo zato več možnosti za preživetje.

Ženske si torej noge umetno podaljšujejo z visokimi petami kar pa ne pomeni, da bodo zato tudi hitreje tekle. Prej si bodo zvile gleženj in mrtve obležale v jarku. Da se to ne bi zgodilo, se (verjetno v okviru treninga za preživetje) organizira celo tek v petkah

Ne glede na to kaj misli pračlovek o dolgih nogah, ima pri meni prednost udobje. Ko se lotim nakupovanja čevljev, morajo ti izpolnjevati pogoje LUK – lepi, udobni in kompatibilni. Ko stopim v trgovino, mi morajo čevlji pasti v oči. Če se moram truditi, da na čevljih vidim kaj lepega, potem osnovni pogoj sploh ni izpolnjen. Drugi pogoj je udobje. Čevlji morajo biti takšni, da jih lahko brez težav nosim ves dan – grem z njimi v službo, tečem na avtobus, grem v trgovino, na govorilne ure, šolski nastop ali tekmo, pa zvečer ne bom imela občutka, da me želijo ubiti.

Priznati moram, da odkar sem dopolnila 40 let, vse težje najdem lepe čevlje, ki so hkrati tudi udobni. Čevlji, v katerih sem se par let počutila zares udobno, so mi vsaj na eni nogi postali pretesni. Če želim kupiti nove, mi je dosedanja št. 37 premajhna, 38 pa prevelika. Po širini me vse tišči in vleče. Po tako napornem iskanju udobja nimam več energije za preverjanje kompatibilnosti. Kompatibilnost pomeni, da naj bi bili čevlji združljivi z večino moje garderobe, to pa zato, ker nimam 20 parov čevljev. Zakaj jih nimam, je drugo vprašanje. Ne zato, ker jih ne bi želela imeti, ampak zato ker sem tako hudičevo skomplicirana, da ne najdem nič primernega.


Ob toliko raziskavah koliko parov čevljev imajo ženske in zakaj jih obožujejo, je tudi ta stereotip postal dejstvo, ki pa mu jaz s svojimi  6 pari čevljev (vključno s tekaškimi in pohodnimi) ne sežem niti do zvinjenega gležnja.

Kaj pa ve, koliko parov čevljev imate?
____________________________________

Mož me je ravnokar prijazno opomnil, da nimam samo 6 parov čevljev. Hmm, dajmo šteti še enkrat:
- zimski čevlji: 2 škornji, 2 gležnarji, 1 športni in 1 skibucke
- letni: 0 balerink (ker sem jih lani vse razdrapane vrgla stran), 1 za dež, 1 petke, 1 japanke, 1 sandali
- športni: 1 converse, 1 tekaške, 1 pohodni, 1 fitnes copati

Hudiča, pa še res je. Ko si kupim dvojne balerinke, jih bom imela 16. Uuups :)

torek, 24. marec 2015

Biseri pred domačim pragom

Sanjarite o tujih krajih, skrivnostnih ulicah starih mest ali eksotičnih peščenih plažah, nepoznanih kulturah in novih okusih? Si želite potovati zato, da bi te tuje kraje doživeli ali zato, ker želite pobegniti od svojega trenutnega življenja? Morda zato, ker imate občutek, da zamujate življenje in želite na svojem seznamu »stvari, ki jih želim doživeti preden umrem« odkljukati še eno točko?
Želja po potovanju je naravna, za njo pa se skriva pestra paleta razlogov. Vsem je skupno to, da pri potovanju ni pomembna destinacija temveč potovanje samo. Če na potovanju najdete, kar ste iskali, je cilj dosežen.


The real yoyage of discovery consists
not in seeking new landscapes,
but in having new eyes.
– Marcel Proust

Danes ne bom pisala o lepotah eksotičnih krajev, ki bi jih rada doživela, temveč o lepotah domačega kraja, ki se jih navadno sploh ne zavedamo. Tako blizu so nam in tako samoumevne, da za nas niso več zanimive.

Če svoj domači kraj pogledate z novimi očmi, kaj vidite? Vidite čudovito naravo skozi katero vodijo pohodne poti, ki jih še niste prehodili? Morda staro trško jedro z zanimivo arhitekturo ali pa grad z bogato muzejsko zbirko? Poznate zgodovino svojega kraja?

Ko sem danes na spletu brskala za zanimivimi podatki o svojem kraju, sem presenečena ugotovila, da se, kljub temu, da tukaj živim že skoraj vse življenje, še nisem ustavila pred vsemi znamenitostmi, niti nisem raziskala vseh kotičkov, ki jih ponuja.

Malo in mirno mesto Radlje ob Dravi leži v severovzhodnem delu Slovenije na levem bregu reke Drave, med Pohorjem na jugu in Kozjakom na severu. S svojo zgodovino (Radlje ob Dravi se namreč prvič omenja pred več kot 850 leti) nudi pisano paleto kulturnih znamenitosti, ki jih lahko spoznavate s sprehodom skozi trško jedro. Ljubitelji narave se lahko sprehodite po številnih tematskih poteh in spoznate še naravno dediščino in vrednote kraja. Športno bolj aktivnim je na razpolago kolesarjenje, športno plezanje, vodni park, trim steza in verjetno še kaj.

Biseri ob reki in na vrhu skalnate pečine
Zdaj, ko so dnevi postali daljši in sonce že prijetne greje, se je prav gotovo vredno  sprehoditi po Vodni učni poti Dobrava. Pot se začne na vzhodni strani naselja Dobrava, ki leži med reko Dravo in Radeljskim poljem. Z majhnega parkirišča ob cesti se spustite do čolnarne ter od tam pot nadaljujete po urejeni gozdni potki tik ob reki Dravi. Pot vodi preko visečega mostu, ki samo pot naredi še bolj zanimivo. Posebna zanimivost je Pupenludl, ki ima svoj prostor pod skalo ob poti. Kdo je to, boste izvedeli, ko ga boste obiskali.

Ob poti lahko opazujete bogat rastlinski in živalski svet. Vaš sprehod spremlja petje ptic, opazujete pa lahko tudi vodne ptice, med katerimi so najpogostejše mlakarice, siva čaplja in labod grbavec. Ob koncu poti pri Ribniku Reš se lahko udobno namestite na lesenem pomolu, se predajate sončnim žarkom in uživate v čudovitem razgledu.



Še lepši razgled boste imeli s Starega gradu oz. razvalin gradu Mahrenberg iz 12. Stoletja, ki se nahajajo na skalnati pečini nad Radljami. Razvaline so leta 2013 obnovili oz. zavarovali, zgradili lesen most in manjši prireditveni prostor. Do razvalin vodi več poti, najzanimivejša pa je gotovo Gozdna učna pot. Na vrhu vas čaka razgled na Radlje, Pohorje, Uršljo goro in Peco.




Čas za raziskovanje
Vedno znova sem vesela, da živim v kraju, obdanem z naravo, v kateri najdem mir; kraju, ki mi nudi toliko možnosti za preživljanje prostega časa in ki skriva toliko, z moje strani še neraziskanih, znamenitosti. Čas je, da poiščem bisere doma, preden se jih odpravim iskat drugam.


Kaj pa biseri vašega domačega kraja?

nedelja, 22. marec 2015

Porcija serotonina za začetek pomladi

Pomlad je čas, ko se narava prebuja. Daljši dnevi, sonce, petje ptic in pisane barve tudi v meni prebudijo občutek sreče (poleg tega tudi pekoče oči, solzenje, kihanje, smrkanje, žgečkanje v nosu in grlu, ampak o tem kdaj drugič). Sončen in topel prvi pomladni vikend je bil kot nalašč za polnjenje zalog serotonina (kaj mi bo estrogen in po novem še testosteron brez hormona sreče?)

Z možem sva se tako na prvi pomladni dan odpravila veslat na Avstrijsko-Koroško, natančneje na Klopinjsko jezero, ki je naša priljubljena destinacija od zgodnje pomladi do pozne jeseni. Poleg lesenih pomolov, čudovite narave in ptic, je Klopinjsko jezero najtoplejše jezero v Evropi in če se znaš izogniti pretirano polnim kopališčem, pravi raj za poletno kopanje (če pa vam je gneča všeč, imate okrog in okrog jezera na voljo več kopališč s smešno nizkimi vstopninami).





Nebo je bilo brez oblačka, 16° in čisto nič vetra. Po začetnih nerodnih zavesljajih (v meni je še vedno prisoten strah, da bom nehote videla podvodni svet), je veslanje po mirni gladini med trstičjem in pomoli  postalo sprostitev in užitek. Sproščanje na vodni gladini sva združila z opazovanjem ptic. Na pomolih so imele mlakarice siesto, čopasta ponirka sta se spogledovala, liske so družno plavale po jezeru, sredi katerega je na manjši ploščadi kraljeval kormoran.




Pomoli so bili prazni in na enem izmed njih sva si privoščila piknik. Lovila sva sončne žarke, dihala vonj pomladi, poslušala ptičje petje in občudovala naravo. Mir je napolnil vsako celico v najinem telesu. Popoldan je zapihal veter, ki nama je dodatno prepihal misli. Manjši valovi so pozibavali kajake. Zadnji del poti je v meni zaradi vetra v bok in valov izzval pogum in moč ter me napolnil z dodatno energijo. Skratka, čudovito preživet prvi pomladni dan.




Mirna, polna energije in z zalogami hormona sreče sem pripravljena na nov delovni teden. Kaj pa vi, ste izkoristili prvi pomladni vikend?


There is a pleasure in the pathless woods,
There is a rapture on the lonely shore,
There is society, where none intrudes,
By the deep sea, and music in its roar:
I love not man the less, but Nature more.
(George Gordon, Lord Byron, Childe Harlod`s Pilgrimage)
___________________________

Ker mi ne gre naložiti filmčka, si ga lahko pogledate na tej povezavi.






sobota, 21. marec 2015

Še o fitnesu ali Love/hate relationship #2

Prvi teden treninga je bil za mano, drugi pa se je približeval z neizmerno hitrostjo. Večer pred treningom sem začela sumljivo smrkati, pa tudi splošno počutje je bilo nekam "čudno". "Fak, pa ne že šestič v slabih treh mesecih", je bila prva misel, ki ji je takoj sledila druga "Jutri mi ne bo treba na trening". Načrt je bil tak, da pokličem Erosa: "Eeeee, zdravo, N tukaj...za danes se ti moram opravičiti, sem zbolela. Ja vem, ful bedno, pa ravno zdaj, ko sem "zalaufala". A kdaj se spet vidiva? Ja ne vem, te pokličem, ko ozdravim." (in potem nikdar več ne pokličem, ker so se mi mišice iz golega protesta skrčile na minimum, v tem stanju zamrznile in ne jebejo žive sile).

Naslednje jutro ni bilo s prehladom nič. V službi sem nato ves dopoldan posvetila iskanju izgovorov zakaj me ne bo na trening. Noben ni bil dovolj prepričljiv in postalo me je strah, da bo Eros mojo debelo laž zavohal preko satelitov.

Povsem brezvoljna se zvlečem na trening in za "spodbudo" me v dvorani tokrat ni pričakala 1 brhka dvajsetletnica temveč 6 brhkih dvajsetletnic v oprijetih pajkicah in majčkah. Poleg tega še 2 dvajsetletna mladeniča in gospod mojih let, ki mi je družbo delal že prvič in drugič. 

Ker so bile vse steze zasedene, me je Eros, ki me tudi tokrat ni pozabil vprašati kako se počutim, za ogrevanje posadil na kolo. Čeprav imam rada (oz. nujno potrebujem) nadzor nad dogajanjem, sem zajahala kolo, obrnjeno proti oknu in tvegala teoretično možen napad od zadaj.

Pa začnimo. Počepi. Očitno se je Eros na napakah iz prejšnjega tedna nekaj naučil (pohvalno) - v roko mi ni potisnil ne 10, ne 7,5 temveč 5 kilogramsko utež.  Vseeno boječe in vprašujoče  pogledam Erosa. Počepam, mišice se upirajo, Eros opazuje in šteje. Naredim jih 12. Vuhuu, ne morem verjeti. Na orodju vlačim 20 kg, 15 ponovitev kot za šalo. Fak jeah. Postajam boljše volje. Motivacija na višku. Celo mišice so zadevo še enkrat premlele in malo popustile. Planks. Dviganje medenice. Skleci. Gremo drugi krog. Gremo, greeeeeemo. Sem kot hrček na kolesu. Drugi krog. Crknjena. Na pol hin. Motivacija pa je še vedno tu. Vklopim stezo, hitrost nažgem do 6,5 km/h. Trgaaaaaam. O.k., vsi ostali na stezah bi me pustili daleč zadaj, če bi dejansko kam prišli, ampak hej.....jaz trgaaaaam. Polovico časa celo "look mum, no hands".

Pred naslednjim (četrtim treningom) si privoščim nove copate in majčko. Ne, ni oprijeta (ne še). Se že vidim vso sexi sredi vseh tistih naprav. Komaj čakam trening.

Četrti trening. Pred tem imam doma modno revijo. Novo majico in copate pomerim k različnim hlačam - opetim in malo manj opetim. Bolj všeč so mi opete. Preverim kako v njih zgleda rit. No, ja. Vidijo se mi gate. Menjam gate za tangice. Boljše.

Vsa naspidirana vklopim stezo in se ogrejem. Vrstni red vaj že poznam. Postavim se v položaj za izpadni korak. Eros mi v roke potisne 5 kilogramsko utež. Podučim ga (saj vem, da ima veliko strank in se lahko zmede), da pri izpadnih korakih nisva uporabljala uteži. Očitno mi ne verjame in vztraja pri svojih 5 kilogramih. No prav. Počepam z utežmi v roki. Mišice trpijo, vendar vztrajam. Rit mi od sile dobesedno požre tangice.  12 ponovitev. Občutek je dober (če odmislim štrik globoko v riti).

Sledijo side planks, stopanje na klopco, veslanje in dvigovanje uteži nad glavo. Vse skupaj ponovim še v drugem krogu. Še imam voljo in moč. Še bi. Z Erosom se pogledava. Zdaj si že bereva iz oči - tretji krog.

Po izpadnih korakih se mi rahlo vrti. Ne odneham. Poknem se na bok za side planks. Faaaaaak. Vsa se tresem. Vztrajam. Olupi mi oba komolca. Še bolj se mi vrti. Piham. Zeham in hlastam za zrakom.
Na klopco stopam vedno bolj počasi, v počasnem posnetku. Še bolj zeham in skušam izravnati pritisk. Eros me vpraša, če se dolgočasim. Sploh nisem jezna. Namesto estrogena čutim testosteron. Še odveslam in odmaham z utežmi. Konec. 

Stopim na stezo, šibam in ima me, da bi zarjovela kot Hulk. Testosteron raste. Eros ni več Eros ampak Budy. Malo še, pa bom dobila bolj globok glas, po prsih pa mi bodo začele rasti dlake.

...zaradi štrika v riti
Vir: Pinterest

sreda, 18. marec 2015

Sredini stereotipi #1: Ženske in bočno parkiranje

Par dni nazaj sem opazovala žensko kako se je mučila z bočnim parkiranjem in z njo globoko sočustvovala. Tudi jaz ne maram bočnega parkiranja. Saj ne, da ne bi znala, ampak veliko enostavneje je parkirati "naravnost", še boljše je naravnost "naravnost".

V bistvu vadim bočno parkiranje vsak dan že vrsto let pred našo hišo. Sicer ne med dva avtomobila ampak med dva robnika ali na zelenico tik ob ograji. Ves postopek imam naštudiran in sprogramiran v možganih: zapeljem se tik ob robniku in ustavim takrat, ko skozi sovoznikovo okno vidim drugi steber ograje. Prestavim vzvratno in zavijam, dokler zadnji del avtomobila ni poravnan nekako s sredino garažnih vrat. Nato začnem "motat" nazaj in avto poravnam. Eto. Vraga "eto". Avto je kljub natančno izvedenem postopku enkrat preblizu ograje, drugič preveč na cesti, tretjič je preveč na cesti samo "rit"... Ko parkiram sama, se sploh ne sekiram, pač zapeljem avto še malo naprej in nazaj ali pa kar ponovim celoten postopek, kar mi ne vzame več kot minutke ali dveh (slednje zgolj v primeru ponavljanja celotnega postopka).  Kadar sedi poleg mene moj mož, je situacija nekoliko drugačna. Mož budno spremlja vsak moj gib, skozi sovoznikovo okno meri oddaljenost avtomobila od ograje, skozi vetrobransko steklo ocenjuje poravnanost avtomobila. Ko menim, da je avto parkiran, ga vprašujoče pogledam, on pa dela grimase in spušča čudne zvoke, s katerimi bi mi naj dal vedeti ali sem "opravila", je zadeva bolj  "no ja, bi lahko bilo boljše" ali pa "si pač ženska".  

Res si želim, da bi lahko ta stereotip o ženskah ovrgla, a na žalost ga s svojim znanjem bočnega parkiranja vsaj delno potrjujem.

Da bi lahko opravičili šale na račun ženskega bočnega parkiranja (ali pa morda v znanstvene namene), so opravili raziskave, s katerimi bi naj potrdili ta stereotip. Ko neko stvar znanstveno dokažeš, pa ne gre več za stereotip ampak dejstvo. In vse šale na ta račun niso več seksistične, pravzaprav sploh niso šale ampak res zgolj gola dejstva.

Zasledila sem članek o raziskavi, s katero naj bi dokazali, da so moški pri parkiranju, predvsem bočnem, resnično boljši od žensk, čeprav so jih "nesli" le za golih 5%. V raziskavi so ugotovili, da moški pri parkiranju bolj tvegajo, ženske pa parkirajo bolj previdno in počasi, vendar pa rezultat parkiranja na koncu ni prav nič boljši.

Da ženske parkirajo bolj počasi in da jim to prav nič ne koristi, dokazuje že spodnji posnetek brez izvedene znanstvene raziskave:

Feministka Germaine Greer se je odzvala na raziskavo s komentarjem, da "imamo ženske joške, ki nas ovirajo pri sukanju volana". Tudi to je dejstvo, ki ga ne gre spregledati.

In še eno dejstvo: kaj koristi moškim, da znajo enopotezno parkirati avto, če ne najdejo prostega parkirnega mesta. Vsaj pri nas je tako. Preden ga najde, mož sfali "še pa još" prostih parkingov, jaz pa pametno čivkam "tu ga maš", "pa tu je še en". Preden se dokončno namestimo, naredimo par krogov po parkirišču. Saj ne, da je parking sfalil zaradi "tvegane" vožnje, malo se je še peljal, da vidi, če je kje kaj boljšega (mhm, če verjameš).

In kaj je nauk te zgodbe?

Vir: Pinterest



nedelja, 15. marec 2015

Love/hate relationship



Ena izmed aktivnosti, ki sem jih vnesla v moje življenje po štiridesetem, je fitnes. Z mislijo sem se poigravala kar nekaj časa, dokler nisem ugotovila, da se posamezni deli telesa, ki jih sila gravitacije vleče k tlom, ne bodo poravnali sami od sebe. Torej, premagala sem vse predsodke in se polna motivacije odpravila v fitnes. Prvič samo do recepcije.

Ko sem čakala receptorko, sem bežno kukala v dvorano in ob pogledu na vse tiste uteži se je v mojo samozavest prikradel rahel strah in dvom "Fak, kaj hudiča počnem tukaj?". Na srečo (ali pa tudi ne), se je prikazala receptorka in mi tako preprečila pobeg. Seznanim jo s svojo namero (pobožno željo), ta pa mi predstavi njihovo ponudbo. Priporoča mi osebnega trenerja, ki bi me seznanil z vsem potrebnim, pripravljal treninge in me spremljal, mi svetoval pri prehrani. Skratka - skrbel bi zame in me razvajal. Pove, da je osebni trener mladenič, star 27 let, da ... PRODANO!!! Sploh nisem vprašala za ceno. Vuhuuuuu, mlad, lepo grajen osebni trener.... Takoj sem naju videla v vseh možnih scenah (ja scenah, ne spolnih položajih, perverzneži). Oba lepo grajena, jaz s čvrsto ritko, mlada, on mi pomaga, da se namestim na orodje (na fitnes napravo, prekleto, ne na njegovo orodje, kako ste lahko tako pokvarjeni).... Dobim telefonsko številko mojega,...imenujmo ga Eros...torej dobim telefonsko številko mojega Erosa. Pokličem ga in že v svojem pametnem telefonu rezerviram termin za prvi zmenek.

Prvi zmenek. Res je mlad. In res je lepo grajen. Vse je čvrsto, napeto.... Vpraša me kakšne so moje želje. Povem, da si želim par kilogramčkov manj ter pokažem, da si želim to (moja rit), to (moj vamp) in to (zavese na nadlakteh) spet na svojem mestu. Dobim vprašalnik in termin za najino prvo pravo srečanje. Jeeeej.

Vsa navdušena, samozavestna in polna motivacije komaj čakam dan D. Oblečem trenerko, "švic" majico, teniske, vzamem brisačo in vodo. Takoj, ko se pojavim med vrati dvorane, mi samozavest krepko pade. Na stezi nasproti mene veselo poskakuje brhka dvajsetletnica, v oprijetih pajkicah in še bolj oprijeti majčki. Eros me postavi na sredo dvorane med vse tiste nevarne in grozne naprave, jaz pa stojim tam v razvlečeni trenerki kot kup nesreče. Vklopi stezo in mi razloži vso elektroniko, ki je je toliko, kot da bi upravljala manjše letalo. Nastavi hitrost na 4 km/h. Pffff, hej, sem ti povedala, da vsak dan hodim/tečem najmanj 6 km, ne ti meni 4km/h - ampak tega ne povem na glas. Saj bi si sama povečala hitrost,  a sem na stezi tako nestabilna, da me je strah, da bom pristala na hrbtu pod oknom. Ob misli na tak scenarij se oprimem ročajev. Brhka dvajsetletnica levo od mene in moški mojih let desno od mene sproščeno in "brez rok" poskakujeta po stezi.

Po desetih minutah ogrevanja sledi prva vaja. 10 počepov. Hah, 10 krat počepnem kot za šalo. A to je to, al kaj (tudi tega nisem rekla na glas). V roke mi pomoli 10 kg utež. Pomaga mi jo namestiti pred prsmi. Komaj jo držim. Naroči mi 10 počepov. Fak, kaj? Izkaže se, da so bili prejšnji počepi del predigre ogrevanja. Spustiti se k tlom ni tak problem, itak me samo potegne dol. Čepe razmišljam kako naj se dvignem z 10 kilsko utežjo in to izvedem čim bolj elegantno. Uspe mi 6 nič kaj seksi počepov. Eros ugotovi, da je 10 kg za prvič preveč. Neeeee, a reeees, a se ti zdi (si mislim sama pri sebi, na glas pa mu pritrdim in se strinjam, da bova v drugem krogu uporabila 7,5 kg, zraven pa si spet mislim, da bi bilo dovolj že 2,5kg). Že dvigovanje lastne riti mi je izziv.

Naslednja vaja. Eros me posadi na orodje. Uuuuuu, moj estrogen zapoje, smo že bliže scenarijem, ki sem si jih ustvarila o fitnesu. Ne vidim koliko kg je zajel a kmalu se izkaže, da je tudi tokrat pretiraval. Vlačim ročaj pod brado, ne vem katere mišice bi naj krepila. Bojim se, da se mi bo razletel prsni koš in bom na koncu s tal pobirala rebra eno po eno. Naredim jih 12 od zahtevanih 15.

Tretja vaja. Planks. Mala malca. Končno. Cilj je 60 sec, zdržim 45 sec. Bravo jaz.

Četrta vaja. Dviganje medenice leže na hrbtu.  Heeeej, to obvladam Medenica sem, medenica tja, samo povej kje jo želiš imeti (si mislim in predem kot mačka). Eros želi, da dvignem eno nogo. O.k., dvignem. Želi, da jo dvignem še višje. Poskusim vendar nič ne obljubim. V tem položaju naj dvignem medenico 20 do 25 krat. Dvigujem. Eros želi, da jo dvignem še višje. Poskusim in spet nič ne obljubim. Še višje, želi Eros. Ne gre. Peče. Višje, pravi Eros. Peeeeečeeeeee. Omagam. Sopiham. Srce mi razbija. Eros mi dovoli počivati. Komaj ulovim nek normalen ritem dihanja, že želi Eros, da dvignem drugo nogo in ponovim vajo. Z nobeno nogo mu nisem mogla dati toliko, kolikor je želel. Dala sem toliko kolikor sem zmogla.

Peta vaja. Sklece. Ne na tleh, na drogu (hvala bogu). Eros ne omeni nobene številke. Verjetno je obupal. Ne vem koliko mi jih je uspelo narediti, meni se je zdelo, da sem jih naredila 100. Lovim sapo, srce še bolj noro razbija, vrti se mi, ne vem ali mi je vroče ali me zebe.... Eros me vpraša kako se počutim. Rada bi mu z zapeljivim glasom rekla, da mi srce bije hitreje, ker stoji poleg mene, pa ne morem. Trudim se, da ne mrtva padem po tleh.

Z novim terminom v pametnem telefonu in lažnim nasmeškom na obrazu se odpravim proti izhodu. Čakajo me čevlji in stopnice. Vsa tresoča in s stisnjenimi zobmi si obujem čevlje, nato še bolj tresoča poskušam premagati stopnice. Eno.....au.............pa še....eno....au.....in...eno...au.... Trajalo je kar nekaj časa, da sem prišla do avta. Sklopka, zavora, gas....misija nemogoče.

Doma razmišljam, da je moj Eros verjetno spregledal letnico mojega rojstva in, ker očitno zgledam kot kaka dvajsetletnica, ga je malo zaneslo pri obremenitvah. Še vedno ga imam rada.

__________________

Naslednji dan. Ne morem vstati, ne s postelje, ne s stola. Stopnice so "no-go", mišice me bolijo in se mi tresejo kot šiba na vodi. Fak, a je tip nor. Kje hudiča je dobil licenco? A zdaj je pa lahk že vsak kur* osebni trener, al kaj? A me je mislo ubit, pič* mu mat*. Idiot. A sploh ve kolk sem stara jebe*? 40, piz*, 40!!!! A zna brat, kur*??? A bi mi rad križ zjeb*? Sem šla tja, da bi se boljš počutla, ne pa da sem kripl, u piz* mat*. Sovražim idiota. Idiot. Jaz ga plačujem, ne on mene. Bo videl drugič, piz*, jaz sem tista, ki postavljam pravila igre, prekleti.....

_________________

Drugi trening po dveh dneh premora. Spet lahko normalno hodim, ob naporu še nekoliko boli. Erosa še ni v dvorani zato kar sam zaštartam stezo. Danes imam že več ravnotežja in si upam povečati hitrost. Pride Eros. Ta izklesan grški bog. Pa tako prijeten fant. Zanima ga kako se počutim. Oooo, kako je prijazen. Pogladi me po rami. Začneva s prvim krogom petih vaj. Vaje so drugačne. Izpadni korak brez dodatnih uteži. Side planks. Stopanje na klopco. Veslanje z 20 kg. Dvigovanje dveh 5 kg ročk nad glavo. Še en krog. Čutim mišice kako delajo, čutim napor. Čutim moč in voljo. Fak yes, matr sem dobra. Eros me spodbuja. Zaključim na stezi in hitrost še povečam. Nekaj časa poskakujem celo "brez rok".






nedelja, 8. marec 2015

Ne morem biti strpna do nestrpnosti

Vedno sem se izogibala razpravam o občutljivih temah, pa ne zato, ker si o njih ne bi ustvarila lastnega mnenja temveč zaradi intolerance sogovornikov. Danes sem prebrala kar nekaj "nestrpnih" izjav na temo istospolnih zakonskih zvez in možnosti posvojitve otrok. Ves dan sem bila tiho čeprav je v meni kar vrelo. Nekdo je na FB v povezavi z 8. marcem rekel, da čaka revolucijo žensk. Ne bom naredila revolucije, le jasno in glasno bom izrazila svoje nestrinjanje.

Nek gospod je na Twitterju objavil, da ima raje očeta, ki je zapornik, alkoholik, brezdomec kriminalec...samo da ni gej. Nekateri bi morda rekli "nič hudega, pač priznava, da si za očeta ne želi geja".  Za mene pa izjava po vseh ostalih izjavah, ki sem jih prebrala danes in sem jim bila priča v zadnjih dneh, niti najmanj ni nedolžna temveč v sebi skriva grozljivo širjenje nestrpnosti.

Pri vseh teh izjavah na žalost ne gre le za mnenja posameznikov, ki se navezujejo zgolj in izključno na njih in njihova življenja. Ne gre za to kaj si ONI želijo in česa se ONI sramujejo temveč za pravice, življenje, srečo, ljubezen vseh ljudi. Njihova mnenja vplivajo na našo družbo in ji preprečujejo, da bi naredila korak dlje.

V nekem zapisu danes sem prebrala stavek "Za otroke gre." Res je, za naše otroke gre. In ko nekdo izjavi, da je bolje, če je oče kriminalec, alkoholik, potem to razumem kot, da je za naše otroke bolje, da jih očetje spolno zlorabljajo, jih pretepajo in ponižujejo. Kdo hudiča ste vi in kje v vašem razvoju se je tako hudo zataknilo? Če sem vam kaj zgodi, bi si torej želeli, da vašega otroka posvoji kdorkoli, lahko tudi tak, ki ga bo zlorabljal, samo da ni gej??? Ne morem verjeti, da vam pogled sega le do konice vašega nosu.

Tudi izjava, da otrok potrebuje mater in očeta, ni v nobeno korist otroka. Otrok potrebuje LJUBEZEN. Po taki posplošeni izjavi bi lahko sklepali, da so tudi enostarševske družine prepovedane. Če torej eden od staršev umre, si mora drugi starš v roku enega leta najti novega partnerja nasprotnega spola, drugače se mu otroka odvzame - ker otrok potrebuje mater in očeta.

Edina realna skrb se mi zdi, da bi otrok istospolnih staršev trpel žaljivke s strani drugih otrok. Pa ne zaradi dveh mater ali dveh očetov temveč zaradi IDIOTSKIH STARŠEV drugih otrok, ki so svojim otrokom vcepili v glavo, da je imeti istospolne starše nekaj slabega, in po možnosti še, da se lahko od takega otroka nalezejo homoseksualnosti.

Najbolj boleča izmed vseh nestrpnosti, ki se tiče homoseksualnosti, pa je zagotovo nestrpnost lastnih staršev. Verjamem, da je včasih težko priznati samemu sebi, kaj šele staršem in širši okolici. Ni malo primerov, ko starši mladostnika spodili od doma in se mu odpovedali. In ti starši so boljši starši samo zato, ker niso gej? Več jim je vredno mnenje okolice in njihovo lastno bolno prepričanje kot sreča njihovih otrok.

Otrok potrebuje LJUBEZEN in cilj vzgoje naj bi bil, da otroke vzgojimo v samostojne, samozavestne in strpne ljudi, ki bodo vedeli kdo so in kaj jih osrečuje.

Spoštujem drugačna mnenja, a se tudi moja strpnost konča pri takšni nestrpnosti.