ponedeljek, 27. junij 2011

Vikend čisto na kratko

V petek je bil zadnji šolski dan. Kaj bi dala, da bi tudi jaz imela dva meseca počitnic. V glavnem, ker je bil zadnji šolski dan, sem morala izpolniti obljubo, ki sem jo dala hčerki tekom šolskega leta. Že kakšno leto me je kar naprej gnjavila s piercingom v zgornji ustnici in vedno sem jo zavrnila z meni močnim argumentom, da je pač premlada. V odgovor mi je hitro natvezla par protiargumentov in tako sva se dajali kar lep čas. Iz tega dvoboja je nastal naslednji dogovor: takoj po koncu šolskega leta dobi piercing, in sicer najmanjši možni kamenček bele barve (nobenih črnih bunk, ki izgledajo kot maligne bradavice). V petek sva torej šle iskat piercing v center Maribora. V dežju (sicer sovražim nakupovalna središča oz. nakupovanje nasploh ampak ta dan bi bila vesela, če bi lahko nakupovala v Europarku - na suhem in toplem). Hlače sem imela mokre do riti, v balerinkah pa bi lahko gojila zlate ribice.

V Jurčičevi pasaži sva našle piercing. Prijazna in simpatična gospodična je zaskrbljeni mami vse razložila - od čiščenja, vstavljanja, dolžine palčk, menjavanja, otekanja,..... in ker je gospodična imela ravno prost termin, sem hčerko vprašala, če si ga bo dala kar delat (drugače smo dogovorjeni za torek pri našem znancu). Mislila sem, da ji delam uslugo, ker si piercing že tako dolgo želi. Ravno obratno, otrok je skoraj omedlel. Torej, jutri je dan D.

Ker naju je spremljal še sine, je moral na svoj račun priti tudi on, in smo zavili v McDonalds (zgolj zaradi igrač Kung Fu Panda 2). Sine si je izbral pava (ker pando že ima in zdaj potrebuje nekoga hudobnega, da se bo lahko bojeval), hrana je bila nepomembna (je pa za spremembo prvič zmazal vse "nagece"). Jaz sem si naročila vegetarijanski hamburger. Peče. Sovražim pekočo hrano.

Doma:
- namočila noge v vročo vodo, ker sem bila premražena
- mož prišel na idejo, da bi tudi on imel piercing; lokacija: obrv
- hčerka nad idejo navdušena (verjetno bolj zato, da v torek ne bo edina trpinka)
- moja reakcija: "bolj star, bolj nor"

Sobota je minila čisto drugače, kot sem načrtovala. Kako sem lahko pozabila, da je praznik in da so trgovine zaprte. Za kosilo smo tako jedli pečen krompir in solato. Sine je pogrešal meso. Ker vreme ni bilo najbolj prijetno, sem se lotila pranja perila in likanja in tako končno odstranila tisti kup "cot", ki jih je hčerka prinesla iz Poreča. Ne razumem pa, kako je lahko razmerje med velikostjo kupa "cot" in velikostjo potovalke tako.....tako...... Kriza. Hčerka je po moje mojster pakiranja kovčkov, ker res ne vem, kje je imela vse to shranjeno.

Nedelja. Nič posebnega, razen tega, da sem zvečer zaradi frustracij zmazala zajeten kupček salam, kisle kumarice, nato še polovico Philadelphije z žlico in na vrh še majhen košček kruha. Frustracija: nekdo mi je prekrižal načrte. "Saj ni bilo nič takega", bi rekel zunanji opazovalec. Pa je bilo. Ravno dovolj, da sem imela izgovor in krivca za prenajedanje. V načrtu sem imela, da se bom že ob sedmih stuširala, oprala glavo, v glavnem opravila večerno toaleto, zato da bom šla pravočasno spat, ker je pač naslednji dan služba, jaz pa sem že cel teden blazno utrujena. Ko sem vstopila v kopalnico, je tam stala hčerka z britvico v rokah, kad se je polnila z vodo in prve "penice" so se že kazale na gladini vode. Grrrrrr. Ko je bila šola, se je tuširala zvečer ob desetih ali celo kasneje. Zdaj, ko so počitnice, pa ob sedmih. Namesto predelne stene v otroški sobi, bi morali zgraditi še eno kopalnico. Spusti najstnico v kopalnico, pa je ne boš videl par ur.

No prav. Moje ime je nadinka in sem "control feak". Več o tem kdaj drugič. Mogoče še danes.

četrtek, 23. junij 2011

Drobne sentimentalnosti

Danes zvečer sva s psom na poti z vrha proti domu (poleg obada, ki je z nama želel navezati tesnejše stike) srečala srno, ki se je pasla na travniku ob robu gozda. Za nekaj časa smo vsi obstali in se nepremično gledali. Potem se je srna obrnila proti gozdu in šla svojo pot. Midva pa tudi.

Podoba srne ob robu gozdu je bila naravnost pravljična. Počasi se je mračilo, nad travnikom se je dvigala meglica, dežne kaplje so počasi kapljale skozi krošnje dereves, skozi topel in vlažen zrak pa se je vil vonj po lipah. Tako idiličen prizor, da je bil že skoraj kičast. Tako idiličen, da se je dotaknil moje pretirano sentimentalne plati in mi orosil oči.

Ta pretirana sentimentalnost me večkrat spravi v zadrego. Cmerim se namreč ob gledanju filmov (žalostnih ali srečnih), ob risankah, reklamah, fotografijah, knjigah, drugih besedilih, nastopih,.... Zadnjič sem hlipala ob Kung Fu Pandi 2. Pred par leti sem zajokala sredi mesta, ko sem gledala plakat z reklamo za brezplačno šolsko malico. Na šolskih nastopih se ves čas grizem v spodnjo ustnico, da bi preprečila plaz solz. Prejšnji mesec sem bila na slavnostni seji ob občinskem prazniku, kjer so podelili nagrado župana nekemu zelo pridnemu fantu. V vsej dvorani sem bila edina, ki si je brisala solze.

Stvar posatne hudo neprijetna, ko moraš nato z rdečimi in zabuhlimi očmi med ljudi. Takrat se ponavadi gibljem s sklonjeno glavo in le tu in tam za kako sekundo dvignem pogled, da preverim kje hodim. Še bolj kot rdeče oči je sramotno, če se zaradi sklonjene glave zaletiš v kak drog. Vem kako je to. Pa sploh ne rabi biti drog, dovolj je že, če se sredi mesta zvrneš s kolesom ( si pa takrat neobčutljiv na bolečino, tudi to je nekaj). Posledično potem spet skloniš glavo in se potrudiš, da čim prej in čim bolj neopazno zapustiš kraj zločina.

Oh, kako si želim, da bi bila "hladna kot špricer".

Talent vs. "A je to"

 S hčerko (ki se je končno vrnila iz Poreča) sva sedeli pri večerji (špageti carbonara na njeno željo) in veselo klepetali o morju, fantih, tečnih učiteljih, dogodivščinah..., ko me v moje mirno oko zbodejo madeži na (sveže prepleskani) steni, ki so od osnovne barve odstopali za par odtenkov. Eden je bil malo daljši, imel je obliko klobase (hrenovke), drugi pa so bili malo večje packe. Dlake so se mi postavile po konci, živec nad očesom mi je začel nervozno trzati, vratna žila je divje utripala, pritisk v glavi je nevarno naraščal. Niti mesec dni ni minilo odkar smo obnovili stene, pa je mojemu možu uspelo zapacati že tretjo steno. Da lahko v treh tednih "uničiš" tri stene, moraš biti talent. Najprej je zaflekal steno v dnevni sobi, ko se je nanjo naslanjal ob montiranju televizije in računalnika. Ni mu kapnilo, da bi takšno naslanjanje na steno utegnilo na steni pustiti mastne madeže. Nato se je poškodovala na novo postavljena predelna stena v otroški sobi, ki je čakala, da nanjo namestimo drsna vrata. Drsna vrata so čakala prislonjena ob otroško posteljo. Večkratna opozorila "vrata bodo padla na steno in steno bomo uničili še preden se bomo v sobo vselili" niso zalegla, kajti vrata so padla prvič in malo poškodovala steno. Ker stena očitno ni bila dovolj poškodovana, je mož vrata samo pobral in jih ponovno prislonil na otroško posteljo. Tudi naslednje opozorilo "vrata bodo še enkrat padla" ni zaleglo in vrata so res padla še drugič in steno poškodovala tako, da je bilo zadoščeno pogoju, da se glede vrat uvede nov ukrep. Odslej so bila vrata prislonjena na predelno steno, med vrati in steno pa je bila za zaščito nameščena  brisača. Stena je utrpela par manjših lukenj. V zadevi "kdo je odgovoren za škodo na predelni steni" še ni bilo razsojeno. Mož vztrajno zavrača vse očitke in odgovornost prenaša name, ker "če sem vedela, da bojo padle, bi jih lahko tud sama prestavila ali pa jih kar namontirala". V kuhinji pa je do madežev prišlo čisto po nepotrebnem. Ko je mož popravljal polico, mu je le ta zdrsnila in opraskala steno. Na steni je bilo par manjših črnih risov. Zaradi njih mi ni počil film, ker jih lahko (črtice) čisto brez težav zradiraš. Moj mož pa črtic ni zradiral ampak je vzel čopič  in na črtice napacal barvo. Kakšno? Ne vem. Zakaj tega ni naredil vsaj z valjčkom? Ne vem. In zakaj jih ni zradiral z radirko? Ne vem.

Vse skupaj sliči na "A je to" in če sem se prej tema dvema bizgecoma smejala, mi gre zdaj na jok. Našim mojstrom sem povedala za prvi dve steni, za ta tretjo pa ne upam več, ker bojo verjetno mislili, da smo idioti.

Ves čas me je skrbelo, da bo stene v roku enega mesca zapacal sin, pa ga je premagal mož. Na njega res ne bi stavila.

torek, 21. junij 2011

Ženske tegobe

Danes sem se morala dobesedno prisiliti, da sem dvignila rit iz ležalnika in šla "odhodit" svojih 6 km. Čeprav je bila ura že 19.30, je bilo vroče in soparno. Vso pot do vrha me je imelo, da bi se obrnila in šla domov. Še pes se je vlekel kot megla in z jezikom "šobal" po tleh. Govorila sem si kako bom na koncu ponosna nase, da sem vztrajala in pot prehodla kljub temu, da mi je smrdelo. Smrdelo mi je v prenesenem in dobesednem pomenu. Tik pred vrhom ("vrh" - sliši se, kot ta bi osvajala kakega osemtisočaka, v resnici pa sem šla na vrh griča ali pa morda hriba; bom preverila kakšna je višinska razlika) so polivali gnojnico. Prepričevala sem se, da je bolje vohat to kot izpušne pline, pa mi ni uspelo. Na nos sem si vlekla majico, dihala sem skozi usta, pa ni nič pomagalo. Ni mi preostalo drugega, kot da zadržim dih. Travnik je precej dolg, tako da sem bila na koncu vsa modra v obraz. Po prehojenih šestih kilometrih se mi je doma zaluštalo nekaj sladkega. Bilanca stanja bi verjetno kazala presežek prihodkov nad odhodki (kar se tiče vnosa hrane; pri evrih je ravno obratno).

Morje se neizbežno bliža, na meni pa vse "ljulja". Zadnjič smo s sinom ( a sem že napisala, da obožuje Michaela Jacksona?) gledali film M.J. in bili navdušeni nad plesalci - kako obvladajo, pa sama kita jih je, pa kak so suhi... Pa sem jaz rekla: "Pa saj morajo bit takšni. A si predstavljaš mene na odru?!" In mož je odgovoril: "Ne. Ko bi blo konc pesmi, bi se pri tebi še vedno vse treslo."

Ženske smo si res boge, s čim vse se moramo obremenjevati: kile, celulit, povešeni joški, gube, celo sramne ustnice. Moj celulit ne spominja več na pomarančo ampak na ovenelo, posušeno pomarančo. Z joški je gravitacija naredila svoje. S tem se zmanjša izbor položajev posteljnih aktivnosti na minimum - ostane samo eden in ta je "ženska zgoraj". Zakaj? Ker samo v tem položajo ostanejo joški na svojem mestu. Če se vležeš, čudežno izginejo. Če jih hočeš šlatat, jih moraš najprej nagrabit izpod pazduhe. Če pa se postaviš na vse štiri, pa visita od tebe kot dve mali prežvčeni plastični vrečki (še vedno je bolje, da ležiš na hrbtu, kot pa to). S sramnimi ustnicami se do zdaj nisem obremnjevala, je pa menda zelo "in", če se. Zelo pomembno je kako izgleda zadeva tam spodaj - a maš školjkico, hamburger, metuljčka, pa bog ne daj, da je ena žnabla večja kot druga in da po možnosti še štrli. Saj bi preverila kaj imam, pa se  zaradi odvečne maščobe na trebuhu in rahle zakrnelosti ne morem spraviti v tako pozicijo, da bi imela dober razgled. Iz zelo neostrega kota je bilo videti kot stara vešča z nesimetričnimi krili.

Drugače pa se je danes moj sin izkazal kot zelo podjeten fant. Dedija je vprašal, če mu lahko pomaga spravljati drva in se lotil zadeve. Ko je h kleti nesel drugo "furo" je vprašal: "Deda, a bom dobil kak everček ko ti pomagam?"
"Seveda boš dobil."
"Kolko pa?"
"Bomo še vidli, odvisno kak dolgo boš pomagal."
Mali bo torej plačan na uro. Po dodatnih par "furah" je rekel: "Deda, moram si privoščit počitek." Prepričana sem, da ga je zaračunal.

nedelja, 19. junij 2011

Jesihar

Nadaljevala sem s pospravljanjem omar. Nadaljevanje se je začelo že pred sedmo zjutraj. Dokler delodiš drži, moram izkoristiti vsako minuto. Zato me je toliko bolj motilo dejstvo, da moram pred pospravljanjem poskrbeti še za našega psa. Stala sem na hodniku in gledala belo kepo, ki danes ni bila del mojih načrtov. Bela kepa pa me je, polna pričakovanj, gledala s svojimi mandljevimi očmi in veselo mahala z repom. Pa sem belo kepo peljala lulat. Poleg tega se je moral danes naš pes zadovoljiti zgolj z našim vrtom - sprehod je zaradi delodiša odpadel. Še tako vztrajno nagovarjanje (pri tem pes sedi pred mano, me gleda v oči in se zaganja v prazno) ni pomagalo. Normalnim majhnim hišnim psom bi verjetno moralo zadoščati pol ure vohanja po ulicah. Ne, naš pa rabi hribe, gozd, najmanj uro in pol, pa tekanje za žogo na našem vrtu, da se ohladi po dolgem sprehodu. Ampak danes je odpadlo. Mogoče zato tako živčno trza in trga plišasto ovco.

Očitno moj delodiš slabo vpliva tudi na sina. Danes je imel take izbruhe, da se sama sebi čudim, od kje mi tak "inner peace". Drl se je kot jesihar, jaz pa mrtvo hladna. Še mama iz spodnjega štuka je prišla vsa panična preverit kaj se je ubogemu pobu zgodilo. Nič, nič se mu ni zgodilo, samo mislil je, da če se bo dovolj dolgo in dovolj glasno drl, bo izsilil kar je želel. Hah, jok brate. Čeprav moram priznati, da je bila tekma zelo napeta. Ko je že zgledalalo, da se bo mali predal, je nabral novih moči, napolnil pljuča in v jok, nato je vse kazalo, da mi bojo popustili živci, pa sem si rekla "nadinka, mirno kri" in sem se spet zbrala, nekaj časa sva se celo gledala iz oči v oči in čakala kdo bo prej popustil. Na koncu je mali uthinil in vprašal: "A lahko grem ven?". "Seveda, pa jopico obleči", sem rekla z mirnim glasom.
Samo za opombo, da ne pozabim zakaj se je tako drl: mož je šel k tašči in je malega vprašal, če gre zraven. Pa je mali rekel, da ne. Ko se je mož že odpeljal, pa si je mali premislil in bi šel zraven - zdaj, točno zdaj hoče k omi.
"Ne moreš, ati se je že odpeljal."
"Pa hočem, hočem k ooooomiiiii"
"Ati te je vprašal, če greš zraven, pa si rekel ne, zdaj je pa ati že šel"
"Pa nisem vedel, če me je tak na hitro vprašal. K omi hočem."
"Danes več ne gre, boš šel pa jutri."
"NE, jutri pa nočem, zdaj hočem k omi. Hočem k ooomiiiii!"
...

Pa da ne bo kdo mislil, da je bil otrok danes prepuščen sam sebi in da se mu nisem dovolj posvečala. Igrala sva "štiri v vrsto" (po peti rundi sem nehala šteti), gledala "Kung Fu pando 1. del, poslušala Michaela Jacksona... Z atijem sta igrala nogomet in badminton. Zdaj bova spekla kokice in po tem bomo vsi skupaj gledali Yogi Bear-a.

TEŽA: hudič je dobil mlade za celih 300g
VREME: dež, dež in še en krat dež. Zgodaj zjutraj je grmelo kot, da je sodni dan. Pozno popoldne se nas je vreme usmililo - nehalo je deževati in prejeli smo celo nekaj sončnih žarkov. Zdaj pa spet "šči..."  "lula".

sobota, 18. junij 2011

Včeraj in danes

VČERAJ
6.00: peljali hčerko na avtobus za Poreč.
6.45: naš pes pobegnil (pred vhodnimi vrati je sedela naša mačka).
6.51: našla našega psa (brez mačjih dlak v gobcu).
9.43: točim krokodilje solze v pisarni.
13.23: ponovno točim krokodilje solze v pisarni.
17.16: prvič v "leklerku"
18.40: kino - Kung Fu Panda 2
20. 35: McDonalds
21.07: pri prijateljih.
22.03: vračamo se domov.

DANES
7.02: vstanem
7.28: sine pripravi mizo za zajtrk
7.35: peljem moža na dogovorjeno lokacijo
7.45: zajtrkujem s sinom
8.00: pospravljam omare
14.30: mož se vrne
14.38: kuham
15.30: jemo
15.48: z možem hretiva na kavču
17.18: pospravljam omare
20.01: hudo pogrešam hčerko
20.21: hčerka pošlje sms
21.23: pošiljam sms
22.07: zakljčujem s pisanjem

TEŽA: 66,6 (666 - I`m a devil in disguise)
VREME: sonce + veter, zdaj pa lije
POČUTJE: včeraj razburjena, danes o.k.
DROGE: včeraj 2 nalgesina, ker me je od razburjenja bolela glava

četrtek, 16. junij 2011

Marsovec za povodcu

Pa sem ga dočakala. Delodiš. Pojavil se je točno ob 18.11 uri. Počistila sem, pospravila in zlikala polovico gore perila. Mož je zadovoljen. Upam, da me bo držalo do sobote, ko se nameravam lotiti omar.

Mož se je vrnil zjutraj ob 6ih. Zadovoljen in vesel. "Raztegljivi povodec" očitno deluje. Saj poznate tisto o ženskah z Venere, ki imajo može z Marsa na elastiki in jim na tak način dovolijo, da se od njih malo oddaljijo, da se lahko potem vsi veseli in zadovoljni vrnejo. Mož se s to teorijo ne bi strinjal in bi flancal nekaj o pustolovskem duhu, ki si ga je, mimogrede, vtetoviral na roko (da ne bi slučajno pozabil).

Danes sem oblekla oprijete kavbojke. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem jih milimeter za milimetrom navlekla na sebe. In ko sem zaprla gumb, so se me tako oprijele, da mi je skoral zastala kri. Potem sem se še nekaj časa plazila po kolenih in delala počepe, da so se malo raztegnile (in zato, da sem kri spet pognala po žilah.

Spomnila sem se risanke Medvedek Uhec, ki sem jo v otroštvu tako rada gledala. Uhec je bil moj idol, bil je car. Hodil je v vrtec in obvladal vse kar obvladajo odrasli. Danes se mi ob tem postavljajo naslednja vprašanja:
1. Kje je bila Uhčeva mama?
2. Je bil Uhec otrok ali odrasla oseba - popravljal je streho in ograjo, okopaval vrt, nakupoval, skrbel za Pujskovo bolno teto IN HODIL V VRTEC?!
3. Če je hodil v vrtec, kje je dobil denar, da je lahko vzdrževal hišo in se preživljal? Mu je denar pošiljala mama ali pa je prejemal denarno socialno pomoč?
4. Če je bil odrasel, kako so mu dovolili, da je hodil v vrtec?
5. In še enkrat - kje hudiča je mama?
Ob vsem tem se mi postavljajo še druga vprašanja, pa si jih ne upam napisat.

Hčerka jutri zjutraj ob 6.15 odhaja v šolo v naravi za pet dni. Sama je spakirala vse potrebno. Celo majice si je sama zlikala. Moja punca je samostojna. Pred par minutami se je prišla še požulit, jaz pa sem ji rekla naj se ima fajn in naj "se pazi" (kar z drugimi besedami pomeni "če se ti kaj zgodi, me bo konec").
Ko je ne bo, bom morala pred službo peljati našega psa na sprehod, sprazniti pomivalni stroj, nahraniti psa in ga pred večerjo peljati na sprehod.

Teža: mož me je hotel prisiliti, da stopim na tehtnico, pa sem se odločno uprla
Počutje: o.k., 1x mi je zvonilo v levem ušesu
Vreme: sončno

sreda, 15. junij 2011

Krt in križanke

Ob 06.14
Včeraj sem omenila, da (že drugič) berem knjigo Jadran krt pije kapučino (jaz ne pijem kave). Hčerka (že drugič) bere Skrivni dnevnik Jadrana Krta. Lani poleti sem ga zagledala v knjigarni, pograbila me je nostalgija in sem ga kupila. Prebrala sem ga "na dušek" še preden se ga je lotila hčerka. Sploh ni bil smešen. Pri trinajstih letih sem se krohotala, zdaj pa me je bila sama groza. Resno sem se spraševala kje je bila socialna. Ubogi fant, ni čudno, da je postal tak (kot bi rekel Rugelj) "faliranec". Se pa smejim Krtu, starem trideset let in še nekaj (mogoče se bom spet zgražala, ko ga bom ponovno brala kot upokojenka).

Včeraj sva s sodelavko v službi (seveda v času malice) rešili križanko v "Oni" in jo odposlali v upanju, da bova izžrebani. Nagrado si bova seveda delili. Doma sem pri starših na mizi našla nedotaknjen izvod "One" in ker sem zdaj že poznala vse rešitve, sem križanko izpolnila na mah in jo spakirala v kuverto. Zdaj imava  s sodelavko več možnosti, da bova izžrebani. Mogoče bova izžrebani celo obe in bova tako dobili vsaka svoj bon Zlatarne Celje v vrednosti 60 evrov (temu se reče optimizem). Itak rabim nove uhane in to še preden mi zarastejo luknje.
Križanke so me tako prevzele, da sem rešila še nagradno križanko v Nedeljskem dnevniku. Rešitev mora prispeti v uredništvo nakasneje do jutri do 12. ure. Prva nagrada je 250 evrov bruto. K uhanom bi si lahko kupila še primerno verižico.
In ko sem že pri križankah, sem danes zjutraj v službi (seveda ob jutranji kavi) rešila še nagradno križanko v "euekspres". Ne piše kakšna je nagrada. Obožujem presenečenja.

Danes ob 22.13 se začne lunin mrk. Na moji čisto navadni Nokii sem si nastavila opomnik, da ne pozabim.

Se nadaljuje....

Ob 21.13

V službi sem naredila še kaj drugega kot reševala križanke, čeprav se mi danes res ni dalo delati. Vlekla sem se kot megla. Po moje je kriva polna luna in mrk. Verjetno ga ne bom dočakala, ker sem preveč zaspana in komaj čakam, da bom lahko zaprla trudne očke.

Kljub utrujenosti sem danes:
- oprala perilo (zelo pomembno, ker gre hčerka v petek v šolo v naravi)
- postrigla našega psa
- s sinom prebrala pravljico

Še vedno me čaka temeljitejše pospravljanje omar. Nove so še prazne, stare pa "nabulane" do zadnjega kotička. Ves maj smo namreč renovirali in, ko mi je uspelo vse počistiti, mi je zmanjkalo volje in energije, da bi pospravila še omare. Zdaj čakam, da me spet prime delodiš. Ne vem kdaj se bo to zgodilo, upam pa da kmalu, ker je mož že nestrpen. Medtem ko čakam na delodiš, bi lahko razmislila kam bom kaj pospravila. Sploh ni slaba ideja. Jutri bom naredila načrt.

Teža: še vedno nisem stopila na tehtnico
Droge: pozabila vzeti maco, zdaj pa se mi ne ljubi več iz postelje
Vreme: sončno, z nekaj oblački
Počutje: zaspana, boleč vrat, 2x mi je zvonilo v ušesih (1x v desnem, 1x v levem - če odmislim, da mi čisto po tiho konstantno zvoni)

P.S. Rezervirali smo morje (Stara Baška) - kljub temu, da smo sprva rekli, da letos morje odpade.

P.P.S. Končno so nakazali otroški dodatek. Tokrat sem ga res potrebovala. V denarnici sem imela še samo 2 evra in nekaj centov. Počutila sem se kot študent. Čeprav, če dobro premislim, kot študentka nikdar nisem hodila po svetu zgolj s kovancem za 2 evra. Ta teden sem bila celo prisiljena uporabit Viso. In ker je nikdar ne uporabljam (imam jo le za nujne primere in tokrat je bil nujen primer), nisem vedela PIN kode. Kaj mi bo plastika brez kode. Pa sem se vseeno znašla. Poklicala sem mamo in ji povedala natančno lokacijo tajnega dokumenta. Prenos podatkov je bil očitno moten - nekje na poti od mene do mame se je zataknilo, ker je mama čisto po nepotrebnem spraznila vse predale z vsemi mogočimi papirji, samo "predzadnjega predala, v katerem je modra mapa z dokumenti" ne. Trajalo je kar nekaj časa preden se je vzpostavila komunikacija oz. prost pretok podatkov brez motenj. Na koncu je uspelo in par litrov mleka, čokolešnik, zobno pasto in zobno ščetko sem plačala s kreditno kartico. Dobrih 16 evrov.

P.P.S. K meni v posteljo je ravno prilezel moj sine...(ne me basat, nekdo je ravno zaštartal kosilnico ob 21.37)...ker atija danes ni doma.

torek, 14. junij 2011

Vrabček čaka mamico

Ko sem danes šla na masažo (že spet me noro boli vrat), sem sredi ceste srečala malega vrabčka, ki je verjetno odfrčal iz gnezda "ko je čakal mamico". Ni bil poškodovan, niti plašen, bil pa je toliko majhen, da še ni znal leteti. Malo sem se obračala okrog in iskala drevo, na katerem bi lahko bilo gnezdece, pa nisem nič našla (prisežem, da bi sredi naselja splezala na tuje drevo). Mali je moral preskakati kar nekaj poti in res je imel srečo, da ni končal pod avtomobilsko gumo ali v gobcu kake mačke. Sirote nisem mogla pustiti kar sredi ceste in tako sem ga odnesla zraven na masažo. Tam je našel začasno domovanje v škatli od čevljev Graceland (dvomim, da je to zanj pomemben podatek). Na poti do doma je veselo čivkal. Bolj verjetno je, da se je na vse pretege drl "mamaaaaaa", ta pa ga ni slišala. Takrat sem se spomnila na pesmico "Vrabček čaka mamico" (no, čisto cele se nisem spomnila, zato sem malo poguglala). Voila:

Vrabček čaka mamico,
stiska se ob vejo.
Mama po proso je šla,
tja čez živo mejo.
Pa je vrabce srečala,
dolgo klepetala,
vso proso za sineka
sama pozobala.

Bog si ga vedi kje se je potepala mati našega Poldeka (tako sem ga poimenovala). Ni prav, da prehitro sodim in jo obtožim za slabo mamo. Po vsej verjetnosti je bila vsa iz sebe zaradi skrbi.
Poldeku sem v začasno domovanje nasula proso, ki se ga ni dotaknil, kar moramo razumeti. Tudi jaz se ga ne bi, če bi me nekdo zaprl v škatlo poceni čevljev.

Poldek si je nato ogledal naše stanovanje z balkonom in ga vneto markiral (le od kod je jemal, če se prosa niti dotaknil ni; verjetno so bili krivi živci). Jaz pa sem, kot odgovorna ljubiteljica živali, poklicala azil za prostoživeče živali, kjer so Poldeku prijazno ponudili domovanje. Mož me je sicer imel za totalno noro, ker zaradi malega vrabčka gnjavim ljudi. Ko sem ga pripeljala v azil, sem previdno vprašala (in se obenem opravičila) ali jih morda nadlegujem. Odgovorili so mi, da "sploh ne" in so se mi celo zahvalili, da sem jim pripeljala Poldka (saj ne vem ali naj jim verjamem). Moj mož, od kod se mu jemlje ta brutalni pesimizem, mi je rekel, da so Poldka sicer prijazno sprejeli, vendar so ga takoj, ko sem odnesla pete, zabrisali v kanto ali pa ga za večerjo postregli kakšnemu večjemu ptiču. Groza. Vseeno, storila sem kar je bilo v moji moči.
Zvečer me je moj sine cepil proti ptičji gripi (v vsako roko in za vsak slučaj še v trebuh). Kako je pozoren.

Drugače pa sem si danes v službi kar naprej vrtela ta dva komada http://www.youtube.com/watch?v=xjzYavYbdAE , http://www.youtube.com/watch?v=NkwJ-g0iJ6w&feature=related , ki sem ju včeraj slišala na Radiu City.

Trenutno po zelo, zelo dolgem času spet berem knjigo Jadran Krt pije kapučino. Nanjo me je spomnila hčerka, ki je zadnjič v šolo vlačila knjige z naših polic. Mogoče oz. povsem verjetno je to razlog, da sem se spet lotila pisanja dnevnika. Pisala sem ga že v osnovni šoli, nato pa le še občasno. V knjigi je omenjen tudi Dnevnik Bridget Jones. Pri njej mi je bilo všeč zapisovanje podtkov glede teže, drog, cigaret, alkohola,.. Glede na to, da sem včeraj zaradi bolečin v vratu požrla 6 nalgesinov, bi bilo mogoče dobro, da to zabeležim. Pa dajmo:

Droge: 6 tbl. Nalgesina (včeraj ob 15.30, 21.00 in danes ob 04.30)
Alkohol: ne pijem
Cigareti: ne kadim
Sladkiši: čokolešnik, milka tribarvna, duplo, žlica nutelle
Teža: preveč (čutim na hlačah)
Vreme: malo sonca, malo oblakov, vmes je malo deževalo

Bodi ga dovolj za danes.