ponedeljek, 13. avgust 2012

Hey, hey Wickie

Sine in jaz sva danes ustvarjala. Pred tem sva se podala v lokalno papirnico po material. Potrebovala sva moosgumi v različnih barvah, dobila pa rjavega in belega. Ker celo na podeželju premoremo dve papirnici, sva šla še tja in tam dobila zelenega, sivega, modrega in rjavega v "drekastem" odtenku. Sicer je sine z mano začel ustvarjati, potem pa so ga klicale bolj pomembne stvari (sosedova deklina). Vseeno je na koncu pokazal precej navdušenja nad temle:



Idejo sva si sposodila tukaj

Sine je tudi tajkoj ugotovil kaj manjka in kaj bi lahko naslednjič naredila bolje. Manjkajo seveda topovi in ograja in veliko bolje bi bilo, če bi uporabila 1,5 literske plastenke. Think big.
"Sine, za tako ladjo je treba po material v mesto. Oče bodo kar jutri konja vpregli v voz."

sobota, 11. avgust 2012

Calm like a Duck on the surface

Svoj seznam navad sem do zdaj prebrala dvakrat. Dolg je. Zeloooo dolg. Po dveh dneh seznama ne znam na pamet, kaj šele, da bi mi prišel v kri. Mislim, da ga bom morala skrajšati oz. poenostaviti. Ampak o tem kdaj drugič.

Na seznamu sem izbrala eno stvar, ki bi mi naj prišla v navado - "delaj sprostitvene vaje". Zdelo se mi je, da bi to moral biti prvi korak k umirjenosti (pravzaprav se mi je zdelo, da je prvi korak k umirjenosti "vzpostavi red in ga vzdržuj", a je s tem preveč dela).

Tako sem se (po dolgem času) lotila progresivne mišične relaksacije in tehnik dihanja. Definitivno potrebujem tudi tehnike dihanja, ker hiperventiliram 24 ur na dan (torej sem kronični "hiperventilator"?). Pravilno dihanje naj bi vadili 3x na dan po 10 vdihov in izdihov. Meni se vrti že pri petem vdihu in za 10 vdihov in izdihov potrebujem 3 minute. Kdo bi si mislil?!

Progresivno mišično relaksacijo bi naj izvajali 2x na dan, za njo pa naj bi porabili 20-30 minut. Poiskati bi si morali miren prostor in se udobno namestiti (slednje od vsega najbolj obvladam). Problem je poiskati miren prostor. Če mi že uspe prepričati moje sostanovalce naj bojo tiho in naj ne hodijo v spalnico, se pa derejo sosedovi otroci ali pa se je sosed lotil rezanja drv z motorko. Ko je prostor kolikor toliko miren, začnem z vajami:
- stisnem pest desne roke in sem pozorna na napetost, štejem do pet, ena, dva, "a še sploh imamo kaj mleka", tri, "uf, položnice bi morala plačati", "nehaj zdaj, roka je napeta", štiri, pet, sprostim pest in sem pozorna na toploto v roki in kako so mišice sproščene ter štejem do deset, ena, "mislim, da nam je zmanjkalo mleka", dva, tri, "ta mali ima ortodonta-kdaj že)", štiri pet, šest, "matr, pozabila sem vrniti knjige, spet bo opomin", sedem, "nehaj in se koncentriraj na roke", osem, devet, deset, ponovim, nato enako še z levo roko in z obema, potem isti postopek z zgornjim delom rok, desna 2x, leva 2x obe 2x in sem pozorna na toploto v rokah, kako so prijetno težke in sproščene in štejem dva, tri, štiri,...tema (me zmanjka).....se zbudim (kje sem ostala? sproščene roke - roki sta prijetno topli in težki), nagubam čelo in sprostim, stisnem oči in sprostim "poklicati bi morala za termin", stisnem čeljusti, sprostim, lasišče, obrazne mišice, mišice okrog oči, usta, čeljust, jezik so sproščeni in se koncentriram na sproščen obraz...tema (spet me zmanjka).....hrrrrrr....zbudi me lastno smrčanje...(kje sem bila - roke? roke so sproščene, ne, to sem že, kaj je zdaj...vrat, točno vrat), napnem vrat......

Calm like a duck on the surface and paddling like hell underneath.  Vsa mirna sem na postelji, v meni pa divjajo misli.


petek, 10. avgust 2012

Kaj za vraga je RSS & Co.?

To sicer nima nobene neposredne veze z mojim projektom, bom pa zagotovo mirnejša, ko si s tem vprašanjem ne bom več rabila beliti glave.

S težkim srcem priznam, da o tem nimam pojma, s še težjim srcem priznam, da o tem nimam pojma niti zdaj, ko sem prebrala razne strani za pomoč in ko sem guglala do onemoglosti. To vprašanje me muči že od prvega dne, ko sem ustvarila blog, pa enostavno nisem imela dovolj "jajc" (beri: nisem želela priznati, da nimam pojma), da bi vprašala.

Torej, ali bi bil kdo tako prijazen in mi te zadeve razložil na način, da bi jih razumela preprosta podeželska deklina?

1. RSS: Tole sem našla na Wikipedii: RSS se uporablja za nudenje enot, ki vsebujejo kratke opise spletnih vsebin skupaj s povezavo na celotno različico. Tehnologija RSS se v splošnem uporablja v spletnih dnevniških skupnostih za lažjo izmenjavo informacij o tem, kaj je novega oziroma kaj se nahaja na sosednjih dnevnikih. Skozi tehnologijo RSS se tam izmenjuje vse od besedila pa do vseh raznovrstnih multimedijskih virov (na primer: Podcasting (skovanka, ki se nanaša na Applov iPod in prenos oz. izmenjavo glasbenih datotek), Broadcasting (slo: Oddajanje) in MP3-dnevnik).
Kaj to pomeni v praksi (kratki opisi katerih vsebin?) oz. kako mi to koristi in kako naj to uporabim? In kje se je zdaj vzel podcasting in broadcasting? Bi morala vedeti tudi kaj je to čeprav nimam iPoda, imam pa MP3 (vsaj mislim, da sem ga imela)?

2. Gumb Google + in Značka Google +: v čem je razlika med gumbom in značko? Če želim uporabiti gumb ali značko (nimam pojm ali je gumb ali značka) pod objavo, mi pri ustvarjanju profila napiše, da razumem spremembe v spletnih albumih picasa. Kake spremembe, WTF? In ne, ne razumem jih. Imam picaso, ne vem pa niti tega ali je to spletni album, in če je, kaj se zgodi z mojimi slikami - jih bo videl ves svet? In potem lahko google uporabi moje podatke za prilagajanje vsebine. Katere podatke in kakšno vsebino misli prilagajat? In nisem kliknila gumba (ali pa je mogoče značka) "nadgradi", ker sem razvila novo fobijo katere imena ne poznam. Strah me je, da bo to prekleto omrežje posrkalo vase vse moje podatke in jih delilo s širnim svetom. Niti moji najbližji prijatelji ne vejo, da pišem blog, zdaj pa naj nekemu googlu dovolim, da spreminja moj album in z mojimi podatki prilagaja vsebine? Jok brate, razen če mi zagotovite, da zadeva ni tako strašna kot je videti. In ključno vprašanje - kako sploh deluje g+?

Če ne bom dobila nobenega odgovora, bom smatrala, da, tako kot jaz, tudi vi nimate pojma :)

četrtek, 09. avgust 2012

Dokler mi ne pride v kri

Še vedno sem pri projektu umirjenosti in moji možgani delujejo več kot sto na uro. Ideje kar dežujejo in, namesto da bi si jih sproti zapisovala, si jih trudim zapomniti. Tuhtam ponoči, ko bi morala spati, ko si umivam zobe, ko se oblačim, ko jem, ko se sprehajam....Celo v službi, čeprav zatopljena v delo, sem nekje v ozadju razmišljala o tem, kaj bi morala narediti oz. spremeniti, da bi lahko bila bolj umirjena. Ugotovila sem, da bi si morala privzgojiti kar nekaj navad. 38 navad (zaenkrat), če sem natančna. Vseh ne bom naštevala, med njimi pa so:
- vsako stvar delam počasi in umirjeno
- vsako stvar odložim na svje mesto takoj, ko je ne potrebujem več
- vzpostavim red in ga vzdržujem
- vsako jutro se v celoti oblečem in uredim (med tednom itak, problem so vikendi, ko se nepočesana in nenaličena vlačim v razvlečeni majici - zaradi tega se avtomatsko počutim slabše, bolj leno in brez energije)
- lase si operem takoj, ko je to potrebno in to zvečer (vse prevečkrat se zgodi, da se mi zvečer ne ljubi oprati las in si rečem, da si jih bom zjutraj. Ker se mi zjutraj ne ljubi vstati pol ure prej, si jih tudi zjutraj ne operem in si lase preprosto spnem v čop. Tudi zaradi tega bi bila mirnejša, saj bi šla zvečer spat zadovoljna in brez skrbi.)
- trudim se biti bolj potrpežljiva do otrok in manj težiti možu
- ne povzdigujem glasu temveč stvari povem mirno in tiho (ta bo težka)
- delam sprostitvene vaje
- pijem dovolj tekočine in se zdravo prehranjujem
- ....

Idej je dovolj, vprašanje je kako jih prenesti v vsakdanje življenje oz. se jih navaditi. Na internetu in v instant priročnikih, pod katerimi se šibijo naše knjižne police, je ničkoliko nasvetov kako vnesti spremembe v svoje življenje. Večina se začnejo z "xy ways how to ..." Xy je navadno kako pravljično število ( Bi bilo bolje, če bi moj seznam imel 7 ali 9 idej?). Če bi ti načini delovali pri meni, potem se danes ne bi ukvarjala s tem projektom, ker bi vse spremembe že zdavnaj vnesla v svoje življenje.

Ko sem torej razmišljla kako bi vseh 38 idej najlažje vnesla v svoje življenje, sem prišla na idejo, da bi vsak dan prebrala seznam. Brala bi ga tako dolgo, dokler ideje ne bi postale kot avtomatske misli. Npr. ko bom spet težila možu zaradi drobnarij, se bom spomnila, da tega ne smem početi. Podobno kot pri kognitivno-vedenjski terapiji in če pomaga pri obvladovanju raznih miselnih motenj (tudi tukaj sem morala začeti verjeti dejstvu, da me ne bo pobralo, če ne bom imela vsega pod nadzorom), zakaj ne bi še tukaj.
Sama misel seveda ni dovolj, treba jo je tudi udejaniti, spremeniti vedenje. Tukaj nastopijo težave zaradi moje neučakanosti, ko bi rada naredila vse naenkrat. Dejansko obstaja nevarnost, da si bom naložila preveč. Naj se lotim vsake posamezne navade in jo izvajam tako dolgo dokler mi ne pride v kri? S katero naj začnem? Naj jih razdelim na posamezna področja kot npr. red, zdravje, družina....? Kdaj mi bo prišla v kri - po enem mesecu ali še kasneje? Če naj skušam obvladati samo eno stvar naenkrat in traja en mesec, da mi pride v kri, bi potrebovala 38 mesecev, da se navadim vsega, kar sem dala na seznam.

Vprašanja, vprašanja, vprašanja.... in nove možnosti za načrtovanje.

P.S. Mislim, da bom najprej začela s sprostitvenimi vajami. Vso to razmišljanje in načrtovanje je precej stresno :)

sreda, 08. avgust 2012

Umirjena sredi kaosa

Da v mojem svetu vlada kaos, je verjetno že splošno znano. In da se v tem kaosu ne znajdem prav dobro, tudi. "Ne znajdem" ni ravno posrečen izraz. Na koncu se vse izide, a pot do tja je prava katastrofa. Živčno se vrtim med raznimi "moram" in ne vem česa se naj najprej lotim. Pri tem kakšno nujno opravilo preprosto pozabim ali ga na koncu preprosto izpustim, ker se mi zaradi preutrujenosti ne ljubi več. Operem kaki dve ali tri runde perila, prvo rundo zložim in pospravim v omaro, drugo zložim in pustim na kavču, tretja pa ima srečo, če ji uspe priti do sušilnega stroja. Tukaj so še služba, nakupi, otroci, kosila in večerje,..... Brez izbruhov zadirčnosti in vzkipljivosti pri meni pač ne gre. Res ne? Zakaj ne morem vsega tega opraviti počasi, umirjeno, z nasmeškom na obrazu in pri tem izgledati kot da bi ravno prišla iz wellnessa.

Take mame večkrat vidiš v kakem ameriškem filmu ali pa o njih govorijo članki o gospodinjah iz 50ih in 60ih let.  Vedno elegantna ženska, s tipitopi pospravljenim stanovanjem, pridnimi in nasmejanimi otroki, s pečenko v pečici in hladnim pivom za moža....

Če bi takšne mame srečala le v filmih ali retro člankih, bi si morda še mislila, da je biti umirjen sredi kaosa iluzija. Tako pa takšno mamo srečujem prav vsak dan. Pravzaprav je moja prijateljica. Istih let, enako število otrok istih starosti, mož, služba... Edina razlika je v tem, da ona nima denarnih skrbi in ima precej manj ali nič stresno službo. Vseeno jo doma čakajo povsem enake obveznosti in vse in še več naredi z božansko umirjenostjo. Vedno urejena  (tudi doma, ko pometa dvorišče), s čistim in pospravljenim stanovanjem, skuhanim kosilom in pripravljeno večerjo, prijatelje vedno navdušuje s sveže pečenim pecivom. Razumevajoča in skrbna je do svojega moža in otrok, nikdar ne povzdigne glasu....

Vsa ta dejstva me naravnost silijo, da naredim načrt za nov projekt "kako biti umirjena sredi kaosa"(pa čeprav sem rekla, da načrtov ne bom več delala). Zakaj ne bi poskusila delati stvari mirno in počasi, biti bolj potrpežljiva, se ne pritoževati, biti bolj pozitivna in hvaležna... Ali ne bi bili potem vsi (jaz in moja družina) bolj zadovoljni?

Odločitev je padla. Naj se začne projekt umirjenosti. (Če me občutek ne vara, se bliža nov val zadirčnosti, ko se bom jezila nad vsem in vsakim, ki me bo motil pri snovanju mojega načrta. Bodite previdni.)