nedelja, 14. oktober 2012

Največ trije otroci

Ste že razlagali svojemu otroku "od kod pridejo dojenčki"? Pri nas smo vsako leto kaj dopolnili in tako je moj sine, ki bo kmalu dopolnil 8 let, do zdaj razpolagal s temi informacijami: ko se imata ati in mami rada, se atijevo semenčece in mamino jajčece združita v maminem trebuščku in tam nato raste dojenček. Ve tudi, kako se dojenček rodi.

Včeraj pri večerji pa ustreli kot iz topa:"Vidva z atijem sta seksala dva krat." Malo se mi zaleti, hčerka se reži, nato se zberem in vprašam: "Kaj pa je seksanje?"
"To je ko luleka potisneš v luliko.", mi razloži.
"Ooh, aha, in kdo ti je to povedal?", sem radovedna.
"Sošolec", je kratek.

Hčerka toči solze neobvladljivega smeha, ta mali se zdi sam sebi car, jaz pa ostanem brez besed. Čez nekaj časa ta mali reče:
"Jaz ne bi imel otrok."
"Ne bi jih imel? Vsak se sam odloči ali jih bo imel ali ne.", odgovorim.
"Saj bi jih imel, samo ne bi seksal!"
Nič ne rečem.
Hčerka mu pove, da bi ona imela štiri.
Ta mali je zaprepaden: "A si nora, pol bi morala seksat štiri krat. Pa še, a ne veš, da lahko imaš največ tri otroke?"
"Zakaj pa največ tri?", sva obe začudeni.
"Če imaš še moža, ti največ trije pašejo v avto!"

http://9gag.com/gag/3884025

petek, 12. oktober 2012

ChatRoulette

Moja najstniška hči skrbi, da sem kolikor toliko na tekočem z zadevami, ki so popularne med mlajšo generacijo. Včeraj ji je uspelo, da me je po ne vem kolikih poskusih, prepričala, da preizkusim svet čvekanja z neznanci na Chat Roulette.

Prvi vtis je bil odličen, saj ima zadeva "predogled", da preveriš kako zgledaš na kameri, preden se pokažeš širnemu svetu. Ker sem prišla ravno iz popoldanskih sestankovanj, sem bila dokaj urejena in zato pripravljena na prvega neznanca. Klik - prvi, klik-drugi, klik-tretji neznanec.... Mi je bilo tako nerodno, da se še nasmejati nisem upala in sem se skrila v kot. Hčerka mi pove par spodbudnih in nadaljujeva s klikanjem neznancev. Tokrat sem jim celo upala pomahati. Klik - mahamo, klik - spet mahamo, klik- mahamo....."A to je to? Pomahaš in klikneš naslednjega?", me je zanimalo. "Ma neeee, saj se lahk pogovarjaš, sam so sami dolgocajtni.", mi razloži.

Ampak mati se ne da. Klikneva naslednjega in najdeva tipa iz ZDA z ogromnim sendvičem. "Hungry?"
"Eating a sandwich"
"It's a big one"
"Yep, Can you handle it?"
"Sure"
In se režimo.

Klikava dalje in pri tem naletiva na vse sorte ljudi. ChatRoulette je dejansko ruleta, saj nikdar ne veš kaj boš našel za naslednjim klikom, npr. ogromen penis. Jep, vsakih nekaj klikov nekdo davi petelina. To je menda slaba stran te rulete (ali pa dobra, kakor za koga). Skratka, z nadzvočno hitrostjo sem kliknila "next" in po nekaj klikih naletela na majhnega Darth Vaderja (star kakih 8 let), ki je sedel na postelji in mahal z laserskim mečem. V meni se prebudijo materinska čustva in s hčerko mu mahava ter se mu prijazno smejiva. Mali Darth Vader priteče do računalnika, napiše "you are sexy" in se skrije pod mizo. V naslednjih nekaj sekundah naletiva na dva fantiča iz Nemčije, stara okrog 12 let, ki želita videti joške. WTF?

V seansi, ki je trajala dobro uro, mi je uspelo izmenjati nekaj normalnih stavkov, ko naletim na hendikepiranega rusa iz Nemčije, ki je prosil naj ga ne preskočimo, ker se želi pogovarjati. In se pogovarjava - o njegovi hendikepiranosti, operacijah, šoli, življenju v Nemčiji, primerjava ruščino s slovenščino... Po pol ure prijetnega klepeta pa tudi on želi, da mu pokažem joške. Nato naletimo še na paleoumetnika iz Španije (ta mali je rekel, da zgleda kot Jack Sparrow) in se navdušujemo nad njegovo umetnostjo. Vsaj eden, ki ni želel videti mojih jošk.

Torej, ChatRoulette je zelo preprosta zadeva. Brez registracije, popolnoma anonimno lahko klepetaš z neznanci. Izjavo, da je klepet popolnoma anonimen, jemljite z rezervo. Zaradi screenshots-ov se lahko hitro pojavite na svetovnem spletu - torej, dva krat premislite preden pokažete joške ali druge intimne dele telesa.

Prav tako lahko hitro postaneš odvisen. Nekateri menda cele dneve klikajo "next" v upanju, da bi kliknili kakšnega zvezdnika/zvezdnico. Tudi jaz ne bi imela nič proti, če bi me za naslednjim klikom čakal Vin Diesel, George Clooney ali Vince Vaughn. Pa še zamerila ne bi, če bi želel videti moje joške.

Da povzamem - ChatRoulette je klepetalnica, kjer večina tipov davi petelina ali pa želi videti tvoje joške. Če imaš srečo (kot pri loteriji), pa lahko najdeš kaj zabavnega. Mogoče pa kdaj naletim na tega tipa






četrtek, 11. oktober 2012

Jingle bells sredi oktobra

Da dnevi bežijo, mi je povsem jasno (čutim na lastni koži). Da bi pa čas namerno prehitevala, mi še na misel ne pride.

Začetek oktobra. Zaradi toplega dneva sem v čisto poletnem vzdušju. Stopim v trgovino po mleko in kruh,  na policah pa ..... čokoladni božički, božično pecivo, adventni koledarji in drugi kičasti okraski. Še tega ne vem kje bom dobila buče za noč čarovnic (iskala jih bom itak 31. popoldne), pa naj bi že razmišljala o okraskih za novoletno jelko? WTF? Kdo pa krasi jelko sredi oktobra? Ob taki ponudbi bom božiča zagotovo imela "poln kufer" še pred 1. decembrom. Kolikor vem se praznovanje začne s 1. adventom. To je 4 tedne pred božičem, ne 14, halo?!

Poleg tega pa, veseli december bi naj bil "nori december" (vsaj pri nas). Panika in letanje po trgovinah v zadnji sekundi, to je pravi božič.

Torej, pri nas ne hitimo (razen, ko nam voda teče v grlo). Ta mali je sicer seznam želja za božička začel pisati že lani za staro leto, ampak to je čisto druga zgodba.

"Če se ti mudi, hodi počasi" - pojma nimam kdo je to rekel (Konfucij?)

Če se vam pa res mudi, je tukaj še Sinatra

sreda, 10. oktober 2012

Prijatelj na baterije

Pred štirinajstimi dnevi sem praznovala svoj "nepovemkateri" rojstni dan. Mož se je tudi letos izkazal in me presenetil z novim, boljšim prijateljem na baterije. Ta stari je bil že res star in "znucan" in ni več nudil tega kar bi moral. Ta novi ima precej različnih funkcij, piše mi celo sporočila in me opozori, če sem slučajno pretiravala (bi me opozoril, ker do zdaj pretiravala še nisem, prejela pa sem dve sporočili, v katerih me je spodbujal k večji aktivnosti). Poleg vseh funkcij mi je všeč tudi zunanji videz in barva - roza z drobcenimi vzorčki.

Res je bil že čas za nov merilec srčnega utripa (priznajte, da ste imeli v mislih nekaj povsem drugega). Ostajam zvesta Polarju in na treningih me zdaj spremlja Polar FT60. Ta stari (bil je res že star) je že pošteno nagajal. Preden sem ugotovila, da ne funkcionira več tako kot bi moral, sem mislila, da imam srčno aritmijo. Srce je bilo pip, pip, pip,       , pip,      , pip, pip,       pip,      ,.... S strahom sem med treningom tipala pulz na vratu, da bi se prepričala, da je vse o.k. Še večji šok sem doživela na hribu, oddaljenem dobre 3km od doma, ko mi je puls skočil precej preko 200. Vsa panična, da me lovi infarkt, sem stala sredi hriba in nisem vedela kaj naj naredim. Ko je pulz kar naenkrat padel na 00, sem se spet šlatala po vratu, da bi preverila, če mi srce še bije (kot da človek pri pulzu 00 stoji po konci). Še dobro, da nisem hipohonder.

V glavnem, zdaj imam novega in mu še nisem dala možnosti, da bi me pohvalil. Prvi teden sem se borila s prehladom in hudičevo slabim počutjem (v resnici verjetno ni bilo tako hudo, ampak meni se je vseeno zdelo že skoraj nevzdržno) in ga nisem mogla dobro preizkusiti. Vseeno pa sem ga nosila s sabo - že zaradi tega, da se malo hvalim. Drugi teden pa je bil tudi precej zaseden, tako da.... (izgovori, izgovori)

Kar se tiče prehlada naj povem, da sem s 1. septembrom začela jemati drage zadevščine za krepitev imunskega sistema, da bi se izognila prehladu, ki ga tako težko prenašam. Ne glede na mojo krepitev imunskega sistema, sem bila prva v družini, ki je podlegla prehladnim virusom.

torek, 9. oktober 2012

Brez zadeve

Razočaranje pa takšno. Ves dan sem spremljala kdaj se bo začel prenos Baumgartnerjevega skoka in malo po sedmi zvečer se je vsa družina (celo dedek in babica sta zasedla vsak svoj prostor, mož pa je verjetno v službi besno odganjal stranke, ki so ga motile pri prenosu v živo) zbrala pred našim računalnikom. Odštevanje zadnjih 5 minut je bilo bolj prepričljivo in napeto od tistega, ko nam je ob vstopu v novo tisočletje grozil računalniški hrošč. Potem pa je začelo balon nagibati sem in tja, Kittinger je zmajeval z glavo in čez nekaj minut so Baumgartnerja iz kapsule selili v počitniško prikolico. Prenosa sem se veselila tako kot američani leta 1969, ko je Niel Armstrong prvič stopil na Luno. Ne vem zakaj, ampak glede izbire meni pomembnih (zgodovinskih) dogodkov imam čudne kriterije (z zagotovostjo pa že danes vem kateri dogodek na političnem področju bi pometel z vsemi ostalimi - pa se o njem ne sme govoriti - glavni akter dotičnega dogodka ne prenese niti šal na svoj račun, kaj šele resnih napovedi ali želja).

Drugače kot prej omenjeni akter, se zna na svoj račun pošaliti Chuck Norris, no, vsaj v filmu Plačanci 2 se je. Takšni filmi sicer niso zame, a tega sem pogledala skoraj celega zaradi "komičnih vložkov". Saj ne, da akcijskih filmov, žalostnih dram in grozljivk ne gledam rada. Problem je v tem, da se v film preveč vživim - pa ne samo psihično (jokanje je samo del problema), tudi fizično. Prikimavam in odkimavam, premikam usta, bremzam, ko je treba ali pa tiščim na gas, se izogibam udarcem ali pa se vlečem nazaj, da ne bi padla v prepad ali morilcu v objem....Poleg tega moram biti za res dober film primerno razpoložena. Dober film je pri meni dogodek, ki se zgodi dva ali tri krat na leto. Vse ostalo so komedije. Tudi življenje samo.



ponedeljek, 8. oktober 2012

Dragi dnevnik

Od zadnje objave je minil mesec in pol. Rezultat mojega projekta "Umirjena sredi kaosa" je zategnjen in boleč vrat, prav tako zategnjena in boleča ramena ter čeljust, glavobol in bolečine v križu. Res pa je, da navzven zgledam precej bolj sproščeno.

Da ne bi bila samo navidezno umirjena, sem si poiskala nov hobi, ki naj bi bil resnično sproščujoč - opazovanje ptic. Ko čepim na vrtu ali kakem pašniku ob robu gozda je stanje res harmonično, vendar le dokler ne začnem po internetu iskati podatkov o ptičih, ki sem jih videla. Na zadnje sem bila vsa zategnjena, ko sem porabila pol dni, da sem preko googla ugotovila, da mi je pred nosom skakljala bela pastirica. Da bi zmanjšala uporabo računalnika, sem si v knjižnici sposodila knjigo o pticah.

Glede na to, da se je pred dobrim mesecem začela šola, mi popoldne  ni več dolgčas. Za precej adrenalina poskrbi moj sine že med 14. in 15. uro, ko bi moral domov iz šole, pa se je od 1. septembra do danes zgodilo 6x, da smo ga iskali, ker nismo vedeli kje je. Pravzaprav smo ga iskali 5x, 1x se je predčasno pojavil pri meni v pisarni (se je odločil, da tisti dan pač ne bo šel k varstvu). V ostalih primerih, ko ga ni bilo, je bil 2x še v šoli (od tega se je 1x odločil ostati dlje v šoli, ker je želel pospravljati?????), danes pa je šel k starim staršem na mleko in čokolado.

Bilo bi čudno, če hudič pri nas kak mesec ne bi imel mladih (je tak kot golobi, ki lahko valijo vsak mesec (to sem se naučila pri mojem novem hobiju)). Po tistem, ko smo avgusta 2x menjavali "šajbo" na avtomobilu in popravljali pumpo za servo volan, je septembra crknil motor, ki smo ga lani novembra kupili obnovljenega. Na srečo je bil še v garanciji, in ker je bil v garanciji, si je gospod mehanik vzel dva tedna časa da ga popravi. Za tem je crknil pralni stroj - kupili novega. Ko smo kupili nov pralni stroj, se je zazdelo še sušilnemu stroju, da bi lahko crknil - in tudi je. Še vedno čakam serviserja. In ker je že oktober, je valjda moral spet crknit avto - motor - še vedno v garanciji do novembra. Stvar me sploh ne bi jezila, ker sem se na redne okvare že navadila, ampak z možem sva se po avgustovskem popravilu odločila, da avto prodava. Imela sva že kupca, pa je avto crknil en dan prej.

Da sem nezanesljiva blogerka, vemo že vsi. V 90% je za to kriva moja nizka frustracijska toleranca, v ostalih 10% pa nimam kaj povedati. Motivirati sem se želela tako, da bi k pisanju dodala tudi risanje. Narisala sem par stvari, npr. belo pastirico, pa bogomoljko, želod, šipkovo vejico.... Ker sem perfekcionist, sem želela svoje risanje izboljšati in sem si v knjižnici sposodila knjigo o osnovah risanja. Že ves teden rišem in senčim kroge. Še vedno noben ni tak kot bi moral biti. Najbolje bo, da za knjigo podaljšam rok izposoje.

Za enkrat bi bilo to vse.

P.S. Prodam avto. Zainteresirani kupci naj pustijo komentar.



ponedeljek, 13. avgust 2012

Hey, hey Wickie

Sine in jaz sva danes ustvarjala. Pred tem sva se podala v lokalno papirnico po material. Potrebovala sva moosgumi v različnih barvah, dobila pa rjavega in belega. Ker celo na podeželju premoremo dve papirnici, sva šla še tja in tam dobila zelenega, sivega, modrega in rjavega v "drekastem" odtenku. Sicer je sine z mano začel ustvarjati, potem pa so ga klicale bolj pomembne stvari (sosedova deklina). Vseeno je na koncu pokazal precej navdušenja nad temle:



Idejo sva si sposodila tukaj

Sine je tudi tajkoj ugotovil kaj manjka in kaj bi lahko naslednjič naredila bolje. Manjkajo seveda topovi in ograja in veliko bolje bi bilo, če bi uporabila 1,5 literske plastenke. Think big.
"Sine, za tako ladjo je treba po material v mesto. Oče bodo kar jutri konja vpregli v voz."

sobota, 11. avgust 2012

Calm like a Duck on the surface

Svoj seznam navad sem do zdaj prebrala dvakrat. Dolg je. Zeloooo dolg. Po dveh dneh seznama ne znam na pamet, kaj šele, da bi mi prišel v kri. Mislim, da ga bom morala skrajšati oz. poenostaviti. Ampak o tem kdaj drugič.

Na seznamu sem izbrala eno stvar, ki bi mi naj prišla v navado - "delaj sprostitvene vaje". Zdelo se mi je, da bi to moral biti prvi korak k umirjenosti (pravzaprav se mi je zdelo, da je prvi korak k umirjenosti "vzpostavi red in ga vzdržuj", a je s tem preveč dela).

Tako sem se (po dolgem času) lotila progresivne mišične relaksacije in tehnik dihanja. Definitivno potrebujem tudi tehnike dihanja, ker hiperventiliram 24 ur na dan (torej sem kronični "hiperventilator"?). Pravilno dihanje naj bi vadili 3x na dan po 10 vdihov in izdihov. Meni se vrti že pri petem vdihu in za 10 vdihov in izdihov potrebujem 3 minute. Kdo bi si mislil?!

Progresivno mišično relaksacijo bi naj izvajali 2x na dan, za njo pa naj bi porabili 20-30 minut. Poiskati bi si morali miren prostor in se udobno namestiti (slednje od vsega najbolj obvladam). Problem je poiskati miren prostor. Če mi že uspe prepričati moje sostanovalce naj bojo tiho in naj ne hodijo v spalnico, se pa derejo sosedovi otroci ali pa se je sosed lotil rezanja drv z motorko. Ko je prostor kolikor toliko miren, začnem z vajami:
- stisnem pest desne roke in sem pozorna na napetost, štejem do pet, ena, dva, "a še sploh imamo kaj mleka", tri, "uf, položnice bi morala plačati", "nehaj zdaj, roka je napeta", štiri, pet, sprostim pest in sem pozorna na toploto v roki in kako so mišice sproščene ter štejem do deset, ena, "mislim, da nam je zmanjkalo mleka", dva, tri, "ta mali ima ortodonta-kdaj že)", štiri pet, šest, "matr, pozabila sem vrniti knjige, spet bo opomin", sedem, "nehaj in se koncentriraj na roke", osem, devet, deset, ponovim, nato enako še z levo roko in z obema, potem isti postopek z zgornjim delom rok, desna 2x, leva 2x obe 2x in sem pozorna na toploto v rokah, kako so prijetno težke in sproščene in štejem dva, tri, štiri,...tema (me zmanjka).....se zbudim (kje sem ostala? sproščene roke - roki sta prijetno topli in težki), nagubam čelo in sprostim, stisnem oči in sprostim "poklicati bi morala za termin", stisnem čeljusti, sprostim, lasišče, obrazne mišice, mišice okrog oči, usta, čeljust, jezik so sproščeni in se koncentriram na sproščen obraz...tema (spet me zmanjka).....hrrrrrr....zbudi me lastno smrčanje...(kje sem bila - roke? roke so sproščene, ne, to sem že, kaj je zdaj...vrat, točno vrat), napnem vrat......

Calm like a duck on the surface and paddling like hell underneath.  Vsa mirna sem na postelji, v meni pa divjajo misli.


petek, 10. avgust 2012

Kaj za vraga je RSS & Co.?

To sicer nima nobene neposredne veze z mojim projektom, bom pa zagotovo mirnejša, ko si s tem vprašanjem ne bom več rabila beliti glave.

S težkim srcem priznam, da o tem nimam pojma, s še težjim srcem priznam, da o tem nimam pojma niti zdaj, ko sem prebrala razne strani za pomoč in ko sem guglala do onemoglosti. To vprašanje me muči že od prvega dne, ko sem ustvarila blog, pa enostavno nisem imela dovolj "jajc" (beri: nisem želela priznati, da nimam pojma), da bi vprašala.

Torej, ali bi bil kdo tako prijazen in mi te zadeve razložil na način, da bi jih razumela preprosta podeželska deklina?

1. RSS: Tole sem našla na Wikipedii: RSS se uporablja za nudenje enot, ki vsebujejo kratke opise spletnih vsebin skupaj s povezavo na celotno različico. Tehnologija RSS se v splošnem uporablja v spletnih dnevniških skupnostih za lažjo izmenjavo informacij o tem, kaj je novega oziroma kaj se nahaja na sosednjih dnevnikih. Skozi tehnologijo RSS se tam izmenjuje vse od besedila pa do vseh raznovrstnih multimedijskih virov (na primer: Podcasting (skovanka, ki se nanaša na Applov iPod in prenos oz. izmenjavo glasbenih datotek), Broadcasting (slo: Oddajanje) in MP3-dnevnik).
Kaj to pomeni v praksi (kratki opisi katerih vsebin?) oz. kako mi to koristi in kako naj to uporabim? In kje se je zdaj vzel podcasting in broadcasting? Bi morala vedeti tudi kaj je to čeprav nimam iPoda, imam pa MP3 (vsaj mislim, da sem ga imela)?

2. Gumb Google + in Značka Google +: v čem je razlika med gumbom in značko? Če želim uporabiti gumb ali značko (nimam pojm ali je gumb ali značka) pod objavo, mi pri ustvarjanju profila napiše, da razumem spremembe v spletnih albumih picasa. Kake spremembe, WTF? In ne, ne razumem jih. Imam picaso, ne vem pa niti tega ali je to spletni album, in če je, kaj se zgodi z mojimi slikami - jih bo videl ves svet? In potem lahko google uporabi moje podatke za prilagajanje vsebine. Katere podatke in kakšno vsebino misli prilagajat? In nisem kliknila gumba (ali pa je mogoče značka) "nadgradi", ker sem razvila novo fobijo katere imena ne poznam. Strah me je, da bo to prekleto omrežje posrkalo vase vse moje podatke in jih delilo s širnim svetom. Niti moji najbližji prijatelji ne vejo, da pišem blog, zdaj pa naj nekemu googlu dovolim, da spreminja moj album in z mojimi podatki prilagaja vsebine? Jok brate, razen če mi zagotovite, da zadeva ni tako strašna kot je videti. In ključno vprašanje - kako sploh deluje g+?

Če ne bom dobila nobenega odgovora, bom smatrala, da, tako kot jaz, tudi vi nimate pojma :)

četrtek, 9. avgust 2012

Dokler mi ne pride v kri

Še vedno sem pri projektu umirjenosti in moji možgani delujejo več kot sto na uro. Ideje kar dežujejo in, namesto da bi si jih sproti zapisovala, si jih trudim zapomniti. Tuhtam ponoči, ko bi morala spati, ko si umivam zobe, ko se oblačim, ko jem, ko se sprehajam....Celo v službi, čeprav zatopljena v delo, sem nekje v ozadju razmišljala o tem, kaj bi morala narediti oz. spremeniti, da bi lahko bila bolj umirjena. Ugotovila sem, da bi si morala privzgojiti kar nekaj navad. 38 navad (zaenkrat), če sem natančna. Vseh ne bom naštevala, med njimi pa so:
- vsako stvar delam počasi in umirjeno
- vsako stvar odložim na svje mesto takoj, ko je ne potrebujem več
- vzpostavim red in ga vzdržujem
- vsako jutro se v celoti oblečem in uredim (med tednom itak, problem so vikendi, ko se nepočesana in nenaličena vlačim v razvlečeni majici - zaradi tega se avtomatsko počutim slabše, bolj leno in brez energije)
- lase si operem takoj, ko je to potrebno in to zvečer (vse prevečkrat se zgodi, da se mi zvečer ne ljubi oprati las in si rečem, da si jih bom zjutraj. Ker se mi zjutraj ne ljubi vstati pol ure prej, si jih tudi zjutraj ne operem in si lase preprosto spnem v čop. Tudi zaradi tega bi bila mirnejša, saj bi šla zvečer spat zadovoljna in brez skrbi.)
- trudim se biti bolj potrpežljiva do otrok in manj težiti možu
- ne povzdigujem glasu temveč stvari povem mirno in tiho (ta bo težka)
- delam sprostitvene vaje
- pijem dovolj tekočine in se zdravo prehranjujem
- ....

Idej je dovolj, vprašanje je kako jih prenesti v vsakdanje življenje oz. se jih navaditi. Na internetu in v instant priročnikih, pod katerimi se šibijo naše knjižne police, je ničkoliko nasvetov kako vnesti spremembe v svoje življenje. Večina se začnejo z "xy ways how to ..." Xy je navadno kako pravljično število ( Bi bilo bolje, če bi moj seznam imel 7 ali 9 idej?). Če bi ti načini delovali pri meni, potem se danes ne bi ukvarjala s tem projektom, ker bi vse spremembe že zdavnaj vnesla v svoje življenje.

Ko sem torej razmišljla kako bi vseh 38 idej najlažje vnesla v svoje življenje, sem prišla na idejo, da bi vsak dan prebrala seznam. Brala bi ga tako dolgo, dokler ideje ne bi postale kot avtomatske misli. Npr. ko bom spet težila možu zaradi drobnarij, se bom spomnila, da tega ne smem početi. Podobno kot pri kognitivno-vedenjski terapiji in če pomaga pri obvladovanju raznih miselnih motenj (tudi tukaj sem morala začeti verjeti dejstvu, da me ne bo pobralo, če ne bom imela vsega pod nadzorom), zakaj ne bi še tukaj.
Sama misel seveda ni dovolj, treba jo je tudi udejaniti, spremeniti vedenje. Tukaj nastopijo težave zaradi moje neučakanosti, ko bi rada naredila vse naenkrat. Dejansko obstaja nevarnost, da si bom naložila preveč. Naj se lotim vsake posamezne navade in jo izvajam tako dolgo dokler mi ne pride v kri? S katero naj začnem? Naj jih razdelim na posamezna področja kot npr. red, zdravje, družina....? Kdaj mi bo prišla v kri - po enem mesecu ali še kasneje? Če naj skušam obvladati samo eno stvar naenkrat in traja en mesec, da mi pride v kri, bi potrebovala 38 mesecev, da se navadim vsega, kar sem dala na seznam.

Vprašanja, vprašanja, vprašanja.... in nove možnosti za načrtovanje.

P.S. Mislim, da bom najprej začela s sprostitvenimi vajami. Vso to razmišljanje in načrtovanje je precej stresno :)

sreda, 8. avgust 2012

Umirjena sredi kaosa

Da v mojem svetu vlada kaos, je verjetno že splošno znano. In da se v tem kaosu ne znajdem prav dobro, tudi. "Ne znajdem" ni ravno posrečen izraz. Na koncu se vse izide, a pot do tja je prava katastrofa. Živčno se vrtim med raznimi "moram" in ne vem česa se naj najprej lotim. Pri tem kakšno nujno opravilo preprosto pozabim ali ga na koncu preprosto izpustim, ker se mi zaradi preutrujenosti ne ljubi več. Operem kaki dve ali tri runde perila, prvo rundo zložim in pospravim v omaro, drugo zložim in pustim na kavču, tretja pa ima srečo, če ji uspe priti do sušilnega stroja. Tukaj so še služba, nakupi, otroci, kosila in večerje,..... Brez izbruhov zadirčnosti in vzkipljivosti pri meni pač ne gre. Res ne? Zakaj ne morem vsega tega opraviti počasi, umirjeno, z nasmeškom na obrazu in pri tem izgledati kot da bi ravno prišla iz wellnessa.

Take mame večkrat vidiš v kakem ameriškem filmu ali pa o njih govorijo članki o gospodinjah iz 50ih in 60ih let.  Vedno elegantna ženska, s tipitopi pospravljenim stanovanjem, pridnimi in nasmejanimi otroki, s pečenko v pečici in hladnim pivom za moža....

Če bi takšne mame srečala le v filmih ali retro člankih, bi si morda še mislila, da je biti umirjen sredi kaosa iluzija. Tako pa takšno mamo srečujem prav vsak dan. Pravzaprav je moja prijateljica. Istih let, enako število otrok istih starosti, mož, služba... Edina razlika je v tem, da ona nima denarnih skrbi in ima precej manj ali nič stresno službo. Vseeno jo doma čakajo povsem enake obveznosti in vse in še več naredi z božansko umirjenostjo. Vedno urejena  (tudi doma, ko pometa dvorišče), s čistim in pospravljenim stanovanjem, skuhanim kosilom in pripravljeno večerjo, prijatelje vedno navdušuje s sveže pečenim pecivom. Razumevajoča in skrbna je do svojega moža in otrok, nikdar ne povzdigne glasu....

Vsa ta dejstva me naravnost silijo, da naredim načrt za nov projekt "kako biti umirjena sredi kaosa"(pa čeprav sem rekla, da načrtov ne bom več delala). Zakaj ne bi poskusila delati stvari mirno in počasi, biti bolj potrpežljiva, se ne pritoževati, biti bolj pozitivna in hvaležna... Ali ne bi bili potem vsi (jaz in moja družina) bolj zadovoljni?

Odločitev je padla. Naj se začne projekt umirjenosti. (Če me občutek ne vara, se bliža nov val zadirčnosti, ko se bom jezila nad vsem in vsakim, ki me bo motil pri snovanju mojega načrta. Bodite previdni.)



sobota, 26. maj 2012

Se še spomniš, ko smo...

Včerajšnji Dan mladosti in Don Marko M sta me pripeljala do "dobrih starih časov". Tito, pionirčkova zaprisega, štafeta mladosti.... Spomnim se, da me je pred par leti hčerka vprašala kdo je bil Tito. Kdo je bil Tito?! Seveda ne more vedeti. Kot ne more vedeti za številne druge stvari, značilne za našo mladost.

"Se še spomniš, ko smo...", se ponavadi začne nostalgična pripoved:
- ko smo se od jutra do večera podili po travnikih in plezali na drevesa,
- ko smo se vozili s kolesi brez čelad,
- ko v avtu še ni bilo varnostnih pasov in klime in smo poleti molili glavo skozi odprto okno,
- ko smo praske oskrbovali tako, da smo pljunili nanje in se igrali naprej,
- ko smo na travnikih lovili kresničke in v mlakah paglavce;
- ko smo jedli sneg in lizali ledene sveče;
- ko smo snemali popularne pesmi tako, da smo kasetofon postavili pred televizor in stisnili "record",
- pa kako nam je včasih iz kasete potegnilo trak in smo ga na roko navijali nazaj;
- ko smo se morali vstati in se sprehoditi do televizorja, če smo hoteli spremeniti program (še dobro, da smo imeli samo 3 programe),
- ko nismo imeli mobitelov in za starše nismo bili dosegljivi, ...

Danes ni več kot je bilo včasih. Včasih me ni trgalo v kosteh in zbadalo v križu.

"Dobri stari časi" so fenomen posebne vrste. O njih govori vsaka generacija - naši starši so utrujali nas, mi utrujamo naše mladince, oni pa bodo svoje otroke. Res je, kar je rekel Peter Ustinov, danes so dobri stari časi, po katerih bomo hrepeneli čez 10 let. Sicer težko verjamem, ampak če je res, potem je res tudi to, da je pogoj za dobre stare čase slab spomin. Zato pa imajo vse nostalgične pripovedi, tudi če se začnejo negativno, srečen konec. "Nostalgia is a file that removes the rough edges from the good old days".

Včasih se zgrozim, ko želim s hčerko deliti koščke moje mladosti, pa nima pojma o čem govorim. Sem res že tako stara? Npr. zadnjič ji povem, da je 21 Jump Street bila v naših časih TV serija, v kateri sta igrala Johny Depp in Richard Grieco. Deppa je rešil blazno seksi Jack Sparrow, Richard pa ni imel take sreče. Who the fuck is Richard Grieco?

Očitno hrepenimo po dobrih starih časih tudi zato, ker ne dohajamo vsega, kar se dogaja današnji mladini. Ajde, vem kdo je Justin Bieber in kdo so One direction (čeprav tega raje ne bi vedela), ostale stvari pa so že bolj trd oreh. Ampak vsaj na nekaterih področjih sem v prednosti pred možem. Npr. s hčerko sva se včeraj režali vicu na Tumblerju - "How much does a hipster weigh? One instagram!"

Mož ne razume: "Kaj je to hipster?"

S hčerko se spogledava: "Ne veš kaj je hipster?"

Mož:"Tisti, ki imajo težave z boki?"

Ja, tisti, ki imajo težave z boki :))


četrtek, 24. maj 2012

Tečem, torej sem...

...za enkrat brez sape.  Boljše to kot Descartesov "Mislim, torej sem", ker preveč misliti še nikdar ni bilo dobro zame. In ja, tečem. Spet. Uau, kako fajn se sliši, ko napišem, da tečem. Zveni tako športno, tako pomembno, zveni kot da imam za sabo 12 polmaratonov in 3 maratone. Resnica je na žalost čisto drugačna. Resnica je tako žalostna, da se moram zaradi nje med tekom skrivati v gozdu, ker me je sram, da bi kdo videl kako hudo sopiham ob strašno počasnem teku. Še bolj sram pa bi me bilo, če bi me med tekom prehitela mamica z malčkom na sprehodu.

Ta teden tečem 3 minute in 3 minute hodim (sem napredovala iz 1 minute teka in 2 minuti hoje) skupaj 20 minut. Za merjenje hitrosti in razdalje uporabljam Endomondo, ki je tako prijazen, da mi za spodbudo ob rezultat hitrosti prilepi želvico (v resnici sem polžek, ampak slikice polžka Endomondo nima, jo bojo pa verjetno nabavli, če še lep čas ne bom napredovala). Ko mi bo uspelo preteči 5 km v kosu in bom za 1 km potrebovala manj kot 10 minut, bom iz gozda prilezla na naša polja, kjer tečejo ostali navdušeni tekači.

Ko prebiram rezultate maratonov oz. tekov (da ne bo kdo mislil, da mi je prvi cilj preteči maraton), prebiram rezultate tistih, ki so na cilj prišli zadnji. Tako vem kako hitro moram teči, da na morebitnem teku ne bi bila zadnja.

" We can't all be heroes because someone has to sit on the curb and clap as they go by." (Will Rogers)

sreda, 23. maj 2012

Food Porn

Ne vem zakaj, ampak resnično ne razumem vsega tega cirkusa okrog fotografiranja hrane. Toliko posnetkov hrane kot jih je na Facebooku, Twitterju, Tumblerju, Imgfave-u,....ne najdeš niti na kuharskih spletnih straneh. Da posnameš vsak obrok hrane res ne smeš biti lačen (zato je meni do zdaj uspelo narediti samo en posnetek, pa še ta je bil posnet, ko je bil krožnik že na pol prazen). Včasih si moral, preden si začel jesti, zmoliti, danes pa ljudje, preden vzamejo v roke žlico, iz žepov potegnejo telefone in klik - juha z rezanci, klik - rdeč paradižnik na zeleni solati, klik - peteršilj na rezini limone, ki počiva ob vineršniclu...
Ta fenomen je dobil celo svoje ime - Food Porn. Čeprav je pojem precej širši, a se v tem obdobju uporablja predvsem za posnetke hrane, ki jih ljudje veselo delimo  s svetom preko socialnih omrežij.

K lažjemu objavljanju slik je pripomogel tudi Štef (Steve J.) s svojo Instagram aplikacijo. Instagram slike ne ločim od navadne, pa če mi jo nabiješ na nos. Posnetek s telefonom (tudi če je IPhone) je že itak slab, potem pa ga instagramiraš, da zgleda še slabše. Pardon, potem izgleda "vintage". Amapk tudi, če slik ne bi instagramirali, bi bile čez 40 let, ko bi obujali spomine, avtomatsko"vintage". Celo instagramirana hrana ima svoje ime - Instagram Foodies. S številom (instagram) posnetkov hrane na spletu se lahko primerjajo le še (instagram) posnetki hišnih ljubljencev. Priznam, da slednje obožujem in jih tu in tam naredim tudi sama, vendar "neinstagramirane".

Ampak zakaj ravno hrana? Morda zato, ker bi naj bilo prehranjevanje nek socialni dogodek in kot tako sodi na socialna omrežja. Ali torej z instagramiranjem hrane krepimo socialne vezi? Ljudi očitno res zanima, kaj smo si zjutraj namazali na kruh, kako so zgledali ražnjiči na zadnjem pikniku in kaj smo jedli na družinski večerji v restavraciji.


Pri takem hobiju ne samo, da nimaš časa jest, še razmisliti moraš, kam boš postavil kozarec - ob krožnik, za krožnik, naj bo poln ali na pol prazen, z rdečim vinom, belim vinom ali kar navadno vodo-, naj bo žlica ob krožniku ali v krožniku, naj položim šnicl na solato ali solato ob šnicl. Če kaj drugega ne, je to dober način shujševalne diete ob obilici hrane - dokler vse naštimaš in poslikaš, te je apetit že minil.

Predvidevam, da je fotografiranje oz. instagramiranje hrane nekaj takega, kot je bila v mojih časih "spominska knjiga" - tudi to smo delili s prijatelji in tudi tam je bilo govora o hrani. Je pač neka nova zanimiva stvar, ki se je prijela in jo ljudje z navdušenjem uporabljajo, saj zanjo ne rabiš nekega predhodnega znanja niti posebnega talenta. Podobno bi lahko rekli za bloganje - prej so bile kolumne, rezervirane za novinarje, pisatelje, danes pa lahko piše vsak - pa če to zna ali ne. Razlika je edino v tem, da če ne znaš, nimaš spremljevalcev (uuups), posnetke hrane pa lajkajo najmanj tvoji prijatelji.

Mislim, da je čas, da si namestim Instagram in se preizkusim v tej veji "pornografije"  :)



torek, 22. maj 2012

"Klopenburg"

Ali naj sploh omenim, da se bloga nisem dotaknila več kot dva meseca? Bloganje ni tako enostavno kot sem mislila. Pa ne zato, ker ne bi imela o čem pisati (o.k., tudi to se zgodi), pač pa zato, ker mi zmanjka časa. Do zdaj je bilo tako, da me je vedno, ko sem pisala, nekdo zmotil (tako kot zdaj - jaz pišem, mali pa mi visi za vratom, dobesedno - stoji na robu kavča in se mi obeša za vrat). Ponavadi je bil to naš mali terorist, ki je ravno takrat nekaj potreboval ali pa mi je moral nujno nekaj pokazat. Vem, lahko bi pisala zvečer, ko otroci spijo, a takrat je čas za druge stvari. Lahko bi pisala zjutraj, ko še vsi drugi spijo, a tudi takrat je čas za druge stvari. Lahko bi pisala v službi, pa je (sem poskusila) na žalost tudi takrat čas za druge stvari. In ne nazadnje sem tiste vrste človek, ki, ko enkrat odloži neko stvar, jo bo odložil še drugič in tretjič in četrtič in na koncu jo bo odložil za zelo dolgo obdobje, če že ne za vselej. Pri meni torej velja "Kar lahko storiš danes, odloži za par mesecev." Pa pustimo to.


"Klopenburg" (ne, ne mislim Peek and Cloppenburg) je nov vzdevek našega psa (ta trenutek užaljeno cvili v kopalnici, ker smo ga okopali), ker to ni več pes ampak ena sama gora klopov (mogoče bi moral biti KlopenbErg). V štirih letih, od kar ga imamo, ta pes ni imel toliko klopov, kot jih ima zadnja dva tedna vsak dan. V nedeljo zjutraj sva prišla s sprehoda, ga pregledam, nič. Zvečer, ko je bil na sporedu X Factor (naš pes ga namreč gleda - ne vem zakaj), opazim, da mu nekaj leze po glavi. Klop. Še malo vlačim dlako sem in tja - še en klop. In potem še trije, ki so mu lezli po glavi in hrbtu. Poleg teh petih najdem še tri, ki so si že postregli. Pobirala sem jih ko borovnice. V ponedeljek je imel karanteno (sprehod samo po ulici). Kaj najdemo zvečer - tri klope, ki so pridno mljaskali. Karantena se nadaljuje tudi danes. Po službi skočim k veterinarju po nekaj res močnega poleg kapljic (ampule). Dobim ovratnico in prosim še za šampon. Poleg ovratnice in šampona mi zakasira še nasvet, ker mi je povedal katera ovratnica je najboljša. Pa dobro. Šibam domov, poknem psa v bano, močim dlako, šamponiram in...kaj najdem.... še dva klopa!?!?! Od kod? Jebemtiš, a majo gnezdo v naši bajti? Pustim delovati šampon, vmes odstranim klopa, sperem in vse skupaj ponovim. Pes se zdaj suši v kopalnici in je grozno užaljen. Še bolj užaljen bo, ko bom iz omare privlekla krtačo. Ko bom odprla škatlo z briketi, bo vse pozabljeno. No hard feelings.

V štirih letih je tokrat prvič (lažem, drugič), da mi je žal, da imamo psa v hiši (poudarek je na "v hiši"). Groza me je, ko pomislim, da ti ogabni, mali črni klopi lezejo po našem stanovanju in čakajo, da se bojo prisesali na koga od nas. Že od tega, ko samo pomislim na njih, me vse srbi. Vsakodnevni sprehodi se bodo morali iz gozda prestaviti na ulice.

Toliko za danes.




torek, 13. marec 2012

Spomladansko čiščenje

Obožujem pomlad. Narava se prebuja, jaz pa tudi. Ker je več svetlobe, bolje vidim in opazim vso kramo in svinjarijo, ki se je čez zimo nabrala v našem stanovanju. Vsako leto sem si spomladi vzela dva dni dopusta, da sem opravila res generalno spomladansko čistko - počistila vse stene, strope, svetilke, okvirje, odtoke, radiatorje, nape, police, omare,..... Zadeve se ne znam lotiti po malem, raje enkrat ornk butnem in sem rešena.

Tudi za naslednji teden sem planirala dva dni dopusta, pa sem malo prej zasledila na internetu štiritedenski projekt, ki se je začel 5. marca. Torej 1. teden (5. do 11. marec) so bile na vrsti otroške sobe. Rešeno. V sredo so namreč hčerki zmontirali novo pohištvo, tako, da je vse sveže pospravljeno. Preden so prišli mojstri, pa sem pospravila in sortirala kramo v pobovi sobi. Evo, ne da bi vedela sem absolvirala 1. teden. 2. teden, to je ta teden (12. do 18. marec) sta na vrsti hladilnik in shramba. Hladilnika nimam, ker je crknil oz. dobim novega - torej rešeno. Ostane samo še shramba, ki to ni. V njej je vse drugo, samo živila ne. Časa imam do nedelje. Komaj čakam.

Čisto nehote in mimogrede sem se znašla v načrtovanem in organiziranem projektu spomladanskega čiščenja. Obožujem načrte. Vem, da sem že rekla, da jih ne bom več delala, ampak ta je bil že pripravljen in tako mamljiv, da se mu nisem mogla upreti.


Nepripravljena

Pisanje bloga ni tako preprosto kot sem si mislila. Če ti ne zmanjka idej, ti zmanjka pa časa. Pa vseeno, zdaj sem tukaj in bi vam rada povedala, kako za vikend stvari nisem imela pod nadzorom.

Za soboto je bil predviden izlet v Italijo (Palmanova, Oglej, Gradež) in da sem zadostila svoji potrebi po "imeti stvari pod nadzorom", sem se na izlet dobro pripravila. Preverila oddaljenost od kraja do kraja, skupno število kilometrov, glede na to, koliko žre naša mašina, sem izračunala stroške goriva, prištela ceno vinjete in cestnine, razmislila o tem kaj si bomo ogledali in koliko časa se bomo zadržali v posameznem kraju, kaj bomo jedli, kje bomo jedli, kdaj bomo štartali in kdaj se bomo vrnili....

Odhod je bil predviden ob 7.00 zjutraj. Hišo smo zapustili ob 7.15 uri, kar je odličen rezultat. Nato se je začelo zatikati. Morali smo na črpalko. Pa ne na tisto, ki leži na naši poti, ampak na tisto, na kateri dobiš nalepke in do katere prideš tako, da skreneš s svoje načrtovane poti in izgubiš dodatnih 20 minut. Potrebno je bilo napumpati gume. Da smo lahko napumpali gume, smo morali na drugo črpalko, ker na tej črpalki niso imeli "pumpe". Tako smo izgubili še dodatnih 10 minut. Pohvaliti se moram, da sem se obvladala, čeprav mi je živec nad očesom nervozno trzal.

Pot do meje med Avstrijo in Italijo je potekala mirno. Takoj za mejo naletimo na prvi predor. O.k., naj bo, verjetno je to edini predor. Počasi štejem (dolg je bil 2km, torej bi morala zagledati "luč na koncu tunela", ko preštejem do 60?). Pripeljemo na svetlo. Želim zadihati in pred mano je....naslednji predor. Štejem. Diham. Pridemo skoz in....nov predor. Spet štejem....diham....pridemo skoz in....nov predor. Aaaaaaaa....kako sem lahko pozabila preveriti predore? To je prva stvar, ki jo naredim, ko potujem po avtocesti. Vedno preverim število in dolžino predorov. Matr če ni bilo več kot 10 predorov. Počutila sem se kot da bi mi držali glavo pod vodo, me za sekundo dvignili, da pridem do zraka in spet pod vodo. 40 km samih predorov s po par 100m presledka. Po ne vem koliko predorih, je bila na vidiku prva črpalka. Ustavimo, "odtočimo", jaz pa razmišljam koliko predorov me še čaka ( s črpalke se je videl že naslednji) in kako bom vse to prenesla. Za vsak slučaj požrem pomirjevalo. Preživim naslednji predor. In če se ne motim, je temu sledil še eden in konec. Jebemti, za dva kurčeva presneta predora sem požrla pomirjevalo, pred tem pa sem jih brez tablete preživela najmanj 10. Do Udin spim ko ubita.

Toliko o tem, kako imam vse pod nadzorom.

Opomba zame (in mogoče še za koga): v avtu vedno imej gumi škornje za tamalega.

P.S. Se spomnite, ko nam je crknil pomivalni stroj? Iz petka na soboto nam je crknil hladilnik, danes pa ključ-kartica za avto. Februar je res bil sumljivo miren.


ponedeljek, 5. marec 2012

Nevrotična prepričanja - 5. del


Mislim, da je skrajni čas, da zaključimo to odisejado skozi nevrotična prepričanja. Verjetno bi jih lahko naštevala še in še, a kakorkoli obrneš, je eno prepričanje povezano z drugim, ga pogojuje ali je njegova posledica.

 Zaključimo torej s prepričanjem…

 5. Vse moram imeti pod nadzorom. Če boste na večino spodaj naštetih vprašanj odgovorili z JA, potem imate tudi vi radi stvari pod kontrolo.

-  Težko zaupate ljudem? JA

- Pišete sezname in načrte za vsako stvar v svojem življenju? Vuhuuu, JAAAA. Če bi vse sezname zvezala v knjigo, bi dobila »Vojno in mir«

- Ne prenesete, da se v avtu peljete z drugimi (da ne vozite vi)? Vozi lahko moj mož, pa moji starši. Če se peljem s prijatelji, me stvar že rahlo moti. Na daljšo pot s prijatelji pa grem samo, če vozim jaz (ali moj mož) oz. še boljša varianta – če gremo vsak s svojim avtom. Tudi na sindikalnih izletih rahlo trpim oz. je vse o.k. dokler se držimo načrtovanega izleta, ko pa začnejo padati spontane ideje, pa ni več luštno (razen, če mi je ideja všeč ali je zrasla na mojem zelniku J ).

- Ali večino dela ali kolikor se le da, najraje opravite sami? JA, absolutno. Sama najbolje vem kako želim stvar izpeljati. Drugi lahko sodelujejo, če so zanesljivi, natančni, delovni in upoštevajo moja navodila….Pa vseeno zadevo najraje opravim sama.

- Zelo redko mislite, da se motite? NE. Končno vprašanje, na katerega mi ni treba odgovoriti pritrdilno. Pravzaprav me večino časa skrbi, da se morda motim, kar vodi k naslednjemu vprašanju.

- Ste radi v središču pozornosti? Bog NE daj.

- Radi prevzamete načrtovanje družabnih srečanj? Sploh NE. Zakaj bi si na glavo nakopala še več dela in stresa.

- Vam je dolgčas, ko morate poslušati druge kako govorijo? NE in JA, odvisno o čem govorijo. Nikdar pa se ne dolgočasim zgolj zaradi tega, ker govorijo drugi in ne jaz. V bistvu sem zelo dober poslušalec.

- Mislite, da vi najbolje veste kaj je dobro za druge? NE. Rada pomagam in rada svetujem, če se na zadevo spoznam.

- Vaš dopust je strukturiran in aktiven? JA/NE. Želela si bi, da bi bil, pa ni, ker je to z otroci na dopustu nemogoče. Njihove želje so drugačne od mojih in če bi načrtovala dopustniške aktivnosti, bi bila na koncu razočarana, dopust pa pokvarjen.

- Ne marate, da se ljudje dotikajo vaših stvari? Eeeeeeem, nooooo, nisem ravno navdušena, če se jih dotikajo, ampak zaradi tega ne znorim ali trpim.

- Če ste v zvezi, želite ves čas vedeti kje se nahaja vaš partner? Sploh NE. Če gre kam dlje, mi itak pove, drugače pa NE, ne preverjam ga oz. ne kličem ga, da bi ga vprašala kje je.

- Ste perfekcionist in svoj največji kritik? Absolutno JA. O tem sem že pisala.

- Se težko navadite na novo pričesko ali druge spremembe? JA, sem zelo neprilagodljiva in ne maram sprememb. Ko kupim čevlje ali nova oblačila, ki so mi res všeč, jih nosim dokler ne razpadejo. Edina sprememba na mojih laseh je v tem ali so spuščeni ali pa speti v čop. Enako je s parfumi in nakitom. Imam en parfum, in ko ga porabim, kupim novo stekleničko enakega parfuma. Vonj sem menjala pred tremi leti, ko sem za darilo dobila parfum, ki mi je bil začuda všeč. Imam samo ene uhane in verižico (lani dobila nov komplet, ker sem pri starem po x letih izgubila uhan – na nov komplet sem se težko navadila, ker ni tak kot prejšnji). Enako je z drugimi spremembam - zakaj bi spreminjal stvari, ki "laufajo"?

- Vas bi motilo, če bi za vas pripravili zabavo presenečenja? NE. Pravzaprav bi bila vesela, če bi se kdo tako potrudil.

- Ne prenesete, da ljudje zamujajo? JA. Zamujanje je že nasploh neolikano, če pa ti s tem podrejo načrt, je pa še toliko slabše.

- Ste zelo trmasti? Menda sem JA. O tem bi lahko kaj več povedal moj mož. Jaz bi se izrazila drugače – nisem trmasta ampak načelna, odločna.

- Veliko prekinjate ljudi? NE.

- Zelo neradi sprejemate ukaze, navodila? V življenju nasploh – JA; v službi pa sem vesela, da nisem »glavna« (par vprašanj višje sem napisala, da me je večino časa strah, da se morda motim – predstavljajte si kako bi bilo, če bi bila v službi za vse odgovorna – že itak se preveč sekiram).

- Težko prenašate, če se ljudje ne strinjajo z vami? JANE. Če sem prepričana, da imam prav, potem JA.

- Nered pri drugih vas moti? NE. (Samo nered v sobah mojih otrok in v naši shrambi).

- Ko gledate TV z drugimi, morate imeti v rokah daljinec? Sicer zelo redko gledam TV, če pa že, je fajn, če imam nadzor nad daljincem. Torej JA.

- Hitro vas zmedejo, razjezijo? JA.

- Na splošno ne zaupate ljudem? NE, na splošno ne, imam pa težave.

- Ste užaljeni, če ljudje ne upoštevajo vašega nasveta? NE, je pa škoda J


Torej, rada imam stvari pod nadzorom, a sem na srečo daleč od zadnjega stadija, ki se mu reče »control freak«. In tako je tudi pri vseh ostalih prepričanjih. Kakšna stvar med njimi me obsede bolj, druga manj, ampak načeloma »imam vse pod nadzorom« J






torek, 21. februar 2012

Orientacija v prostoru

Jo imate? Orientacijo. V manjšem, zelo, zelo majhnem prostoru, jo imam, a jo lahko tudi v takem prostoru hitro izgubim, če me 3x zavrtite.

Očitno je pomanjkanje orientacije še ena izmed dednih stvari, ki jo je od mene podedoval moj sine. Ko mi je v roke prišlo polletno obvestilo o učnem uspehu, sem ga nameravala na hitro preleteti - dosega, dosega, zeeeeh, dosega, delno dosega, dosega, uuups, kaj?! Delno dosega? Piše pravilno in čitljivo (nekaj takega ) - delno dosega. O.k., to sem že vedela. Mali piše pravilno vendar kot kura po gnoju in dol mu visi, če zna napisano kdo prebrati ali ne. Gremo dalje. Delno dosega! Jebemtiš. V prostoru se zna zgolj delno orientirati. Ne razumem. Leva je tista s katero pišeš (ker je levičar), se pravi, da je roka, ki ti je še ostala, desna. Pa to je obvladal že v vrtcu. Kaj je zdaj to? Eh, jebi ga, če ni nič hujšega.....

Čez nekaj časa se mi je ponudila priložnost, da sem lahko hkrati izkusila obe kategoriji, ki ju moj sine zgolj delno dosega. Za domačo nalogo je moral besedilo, ki je bilo napisano z velikimi tiskanimi črkami, prepisati z malimi tiskanimi črkami in nato še narisati, kar je besedilo narekovalo. Hiša ima rdečo streho. Levo od hiše je drevo z orehi. Desno od hiše je deček z modrimi hlačami. Prvo kategorijo "piše pravilno in čitljivo" sva ponavljalo tako dolgo, da ni bilo samo pravilno ampak tudi čitljivo. Nič zato, če je bil papir zaradi radiranja že čisto porozen. Evo - dosega. Potem sva se lotila kategorije "zna se orientirati v prostoru". Streho pobarva rdeče. Torej ve kje je streha. To je dobro. Levo od hiše je potrebno narisati drevo, desno pa dečka. Nariše ravno obratno. "Še enkrat preberi navodila.", mu rečem in mali prebere. "No, kje moraš narisati drevo?", ga vprašam.

"Ja, levo od hiše.", odgovori in zraven debelo gleda.

"In kje je leva?", vrtam dalje.

"Ja tukaj!", reče in pokaže na drevo, ki ga je narisal na "levi"strani hiše.

"S katero roko pišeš?!, ne odneham.

"Oooooo, ja, z levo!", je mali že rahlo živčen.

"In katera je leva?", sem tud jaz že rahlo živčna.

"Ja ta!", in dvigne levo roko.

"In zakaj si potem narisal drevo na desni strani?", vprašam zmagovalno, ker sem mu končno dokazala, da se moti.

"Pa nisem ga narisal na desni strani. Če se postaviš pred hišo, je leva tukaj. Ravno obratno.", mi je strokovno obrazložil.

Eeeeee, ja.... Pa me je zavrtel in sem izgubila orientacijo.

Preplah je bil odveč. Mali ima dobro orientacijo, tako kot njegov oče. Torej je samo en otrok v prostoru izgubljen tako kot jaz - moja hčerka. Pa še pri njej gre verjetno zgolj za obdobje splošne zmedenosti.


ponedeljek, 20. februar 2012

Nevrotična prepričanja - 4. del

Uf, že četrto zmotno prepričanje. Če to ni znak, da sem hudo ubrisana?! No ja, vsaj materiala za pisanje imam dovolj. Torej, četrtič.

4. Katastrofiranje. Če to ni zanimiva beseda. Ka-ta-stro-fi-ran-je. V bistvu pa ne pomeni nič drugega kot to, da mislimo, da je vsaka neprijetna malenkost grozna, prava katastrofa. Ali povedano drugače - iz muhe delamo slona. No, ne mi, ampak jaz. Pa še kdo.

Ko takole razmišljam o vseh teh mojih zablodah, ugotovim, da jih je v bistvu zelo težko ločiti, saj so druga z drugo tesno povezane, ena pogojuje drugo, ali pa ena brez druge sploh ne bi obstajale.  Tako je npr. moje prvo zmotno prepričanje "vsi me morajo imeti radi" tesno povezano s katastrofiranjem. Namreč, če ne bi bila prepričana, da je naravnost grozno, če me nimajo vsi radi, potem bi bilo prepričanje "vsi me morajo imeti radi" brez pomena. Če ne bi bilo katastrofiranja, bi rekla zgolj "ja pa kaj".

Mislim, da je ravno v katastrofiranju razlika med "normalnimi" in nevrotičnimi ljudmi. Nisem psiholog, ne psihiater in ne psihoterapevt, in nimam pojma o nevrotičnih motnjah (znam se pa nevrotično obnašat - v tem sem profesionalka). Vse napisano je zgolj rezultat mojih razmišljanj. Toliko za opombo ali v opozorilo.

Kje sem ostala? Aja, razlika med "normalnimi" in nevrotičnimi ljudmi bi naj bila v katastrofiranju. Meni se zdi logično. Zakaj potem ena in ista situacija nekatere popolnoma vrže iz tira, druge pa pusti mrtvo hladne? Zato ker prvi (nevrotiki) mislijo, da je situacija grozna, drugi (normalni) pa jo vidijo zgolj kot neprijetno ali pa še to ne.

Nekaj banalnih primerov:
- ne darujem krvi (čeprav bi jo rada), ker me je groza, da bi napolnila vrečko s pol litra krvi (da ti teče iz žile kri, ti pa moraš z njo napolniti pollitersko vrečko, pri tem bi lahko omedlela in vsi ostali krvodajalci našega malega kraja bi to videli in...). Tisti, ki darujejo, v tem, da jim iz žile steče pol litra krvi (ali da ob tem omedlijo), ne vidijo nič takega.
- ne potapljam se, ker me je groza dati glavo pod vodo (pod vodo ti šumi v ušesih, pa tak čuden pritisk v glavi, ki je res grozen, in kaj če ne pridem pravi čas na površje,...). Tisti, ki se potapljajo, mislijo, da je imeti glavo pod vodo naravnost cool;
- nočem na gastroskopijo, ker me je groza, da bi morala požreti šlauh (zraven bi mi šlo na bruhanje in bi se davila, pa sline ne bi mogla požirat in pol bi imela vse omrtvičeno in še vedno ne bi mogla normalno požirati...vsi ti občutki so absolutno preveč grozni). Tisti, ki imajo gastroskopijo za sabo, mislijo, da je to zgolj neprijetno.

In če nadaljujem - grozno bi bilo, če bi naredila napako, grozno bi bilo, če mi ne bi uspelo, grozno bi bilo, če bi ostala v zaprtem prostoru, grozno bi bilo, če bi v javnosti bruhala, groza je že, če bi bruhala doma, grozno bi bilo, če bi v javnosti omedlela, grozno bi bilo, če bi me na javnem mestu zgrabila panika, grozno je, če nimam vsega pod nadzorom, grozno je, če sem odvisna od drugih in se jim moram prilagajat, grozno je, če v situaciji ni izhoda..... Očitno je svet poln groznih stvari. Res? Od kdaj?

V bistvu je stvar zelo preprosta - v teoriji, v praksi pa je težje izvedljiva (še posebej, če je seznam groznih stvari tako hudičevo dolg, ti pa si zaprisežena nevrotičarka). Gre za teorijo ABC Alberta Ellisa. A predstavlja dogodek (npr. v službi zajebem projekt), B predstavlja to, kar si o tem dogodku mislimo (npr. grozno je, če naredim napako; to pomeni, da sem nesposobna, v službi me ne bodo cenili in tega ne prenesem); C pa je posledica, vendar ne posledica dogodka, temveč posledica tega, kar si mislimo o dogodku (npr. zaradi tega sem tesnobna, napeta, strah me je, skrbi me, hiperventiliram). Če torej iz tega, da sem v službi zajebala projekt, ne bi delala takega cirkusa, potem ne bi bila tesnobna. To pomeni, da bi morali zgolj spremeniti naš način mišljenja.

Saj sem rekla, da je v teoriji zelo preprosto, v praksi pa.... Ob vseh mojih bedastih izpadih ima moj mož naslednji komentar: "Vse je v glavi!" Se strinjam. Vendar mu moram vedno znova odgovoriti, da na žalost nimam gumba "off", s katerim bi lahko moje katastrofalne misli preprosto izklopila. Ampak delam na tem. Počasi vrtim gumb in iščem postaje z manj grozno vsebino.

Sicer pa, če si nevrotik z dolgoletnimi izkušnjami kot jaz, znaš kako nevrotično pravilo tudi zaobiti, prelisičiti sam sebe in narediti natančno to česar te je groza. In ko ti to uspe, je tvoj nevrotični um tako zmeden, da je prepričan, da tega nikdar ni bilo na seznamu groznih stvari.

(Psssst. Ko bo naslednja krvodajalska akcija, se bom na skrivaj izmuznila in darovala kri. Pa ne okol govort.)




nedelja, 19. februar 2012

Nevrotična prepričanja - 3. del

Nadaljujem s tretjim zmotnim prepričanje in to je.....

3. Biti moram popolna.  Pa ja. Danes se čudim kako sem obdobje perfekcionizma sploh preživela. Sicer me še vedno rado zanese, a se hitro "popravim".

"Vse ali nič" je bila moja filozofija - če ni bilo 100% popolno, ni bilo vredno niti počenega groša. Če torej nisem (bila) popolna, nisem (bila) vredna nič. Za takšnim prepričanjem je čepel moj strah pred zavrnitvijo, za tem strahom pa manjvrednostni kompleks. Kako sem do tega prišla, ne bom razlagala. 

Moja želja po popolnosti me je stala veliko moči, kalila moj mir, me delala tesnobno in napeto,... Pred tremi leti sem celo doživela manjši živčni zlom, ker sem v službi naredila manjšo napako. Nihče ni bil finančno ali kakorkoli drugače oškodovan. Razen jaz, brezmadežna nadinka. Doživljenjsko ožigosana. S črno piko v kartoteki. Takoj, ko sem napako odkrila, sem nanjo opozorila in naredila vse, da jo popravim. Na žalost je bila nepopravljiva. In nihče, razen mene, se zaradi nje ni obremenjeval. Zadeva me je tako vrgla s tira, da sem želela pustiti službo - če delam napake, takšne službe nisem vredna in kdo bi me sploh želel v službi.

Perfekcionizem je cilj, ki ga ni mogoče doseči. Vse kar narediš ni nikdar dovolj dobro. Vedno bi lahko bilo še boljše. Vzemimo za primer gospodinjska opravila. Stanovanje je pospravljeno, tako da bi lahko brez problema sprejeli nenapovedane goste. Vsi normalni bi se brezskrbno zleknili na kavč, vzeli v roke knjigo, spili skodelico čaja ali pogledali kak film. Ljudje kot jaz pa bi se nervozno prestopali, ker bi vedeli, da stanovanje ni pospravljeno tako kot bi moralo biti. Prah ni pobrisan ali pa je pobrisan zelo površno, stvari v predalu niso sortirane, v spalnici se skriva gora perila, okna imajo madeže,... Ne razumite me narobe. Če sem perfekcionistka, to ne pomeni, da ves dan tekam po stanovanju, pobiram stvari in jih dajem na svoje mesto, tako kot Monk. Ste pozabili - stvari želim narediti 100%, načelo "vse ali nič". Če stvari ne morem opraviti 100%, se je raje ne lotim. Če bi zadevo opravila samo 80%, bi ostalih 20% pomenilo, da mi je spodletelo. Tega pa si perfekcionist vendar ne more dovoliti.

Sicer pa, če nam perfekcionizem ni bil podtaknjen v otroštvu, nas k njemu silijo mediji. Vsaj za ženske sem prepričana. Ne glede katero revijo odpreš, kateri kanal gledaš, vedno se najde kakšna super ženska ali še huje super mama. Mama štirih otrok, z velikimi joški (vse štiri otroke je dojila najmanj eno leto, če ne tri), čvrsto ritjo, ploskim trebuhom, bujnimi lasmi, brez grama maščobe, brez gub, kljub službi, v kateri je zelo uspešna, uspe otroke spraviti v šolo, jih voziti k popoldanskim aktivnostim, z njimi narediti domače naloge, se z njimi igrati, jim sešiti pustne kostume, organizirati nepozabne rojstnodnevne zabave, vsak dan skuhati dva obroka, pospraviti stanovanje, sproti oprati in zlikati perilo ter vsak dan spolno zadovoljiti moža. Haloooooo. Kako naj ne bi imele manjvrednostnih kompleksov. 

Spomnim se kako sem v prvi nosečnosti brala vse tiste članke o dojenju. Mama, ki ni dojila, enostavno ni bila dobra mama. Da bi bila tudi sama dobra mama, popolna mama, sem si nabavila celo priročnik o dojenju in se vso nosečnost pripravljala na ta čudež, s katerim si prislužiš časten naziv popolne mame. Prepričana sem bila, da bom dojila več kot leto dni. Pa se je moja štruca odločila drugače in nobena babica in nobeno stradanje je ni pripravilo do tega, da bi povlekla pri mojih dojkah. Tako sem si mleko črpala x krat dnevno in ji ga dajala po steklenički, zraven pa tulila, kot da bi otroku delala ne vem kakšno krivico. Občutki krivde, občutki, da nisem dobra mama so me pahnili celo v depresijo.

Za dojenjem pridejo na vrsto članki o vzgoji, ki ti govorijo kaj vse delaš narobe. Ja, priznam, sinu večkrat dovolim, da gleda televizijo ali igra igrice zgolj zato, da imam mir. Včasih ga celo podkupim, da naredi kar zahtevam, ker se mi ne ljubi z njim celo večnost prepirat. Sladkarije dobi vsak dan in ne samo enkrat na teden, kot to priporočajo strašno pomembni zobozdravniki. 

Če niso članki o vzgoji, so pa o organizaciji časa in gospodinjskih opravilih. Jebite se vse Fly Lady ženske s svojimi bleščečimi pomivalnimi koriti in dišečimi stranišči. Ne, posode ne dam pomivat vsak večer preden grem spat, včasih celo vso noč ostane na mizi. In ne, ne oblečem se takoj ko vstanem, včasih  celo v pižami peljem psa pred hišo, da dvigne nogo ob najbližji grm. Aleluja.

Mislim, da sem ozdravljena.

Za konec še tale vic:

A psychiatrist was conducting a group therapy session with four young mothers and their small children. "You all have obsessions," he observed.
To the first mother he said, "You are obsessed with eating. You even named your daughter Candy."
He turned to the second mom. "Your obsession is money. Again, it manifests itself in your child's name, Penny."
He turned to the third mom. "Your obsession is alcohol and your child's name is Brandy."
At this point, the fourth mother got up, took her little boy by the hand and whispered, "Come on, Dick, let's go home."

Batmanovih 15 minut

Priprave za letošnji pust so se začele že ob lanskem pustu. Skozi vse leto so padale ideje alla "Mami a sem lahko drugo leto za pusta ...."
"Seveda si lahko sine!" Z leti sem se navadila vse te ideje preslišat, ker pride naslednji dan nova ideja in jim itak ni mogoče slediti. Mesec do dva pred pustom postanem na ideje bolj pozorna a jih še vedno ne jemljem resno. Če bi jim pripisovala kak večji pomen, bi letos imeli doma Darthwaderja, navadno Ninjo, Lego Ninjo (Ninjago), Herry Potterja, Batmana, Ironmana,...verjetno še kaj, pa sem pozabila. V Toys'r'us-u smo čelado Darthwaderja že držali v rokah, pa je zmagala materinska intuicija in smo jo odložili nazaj na polico. Imelo me je že, da bi začela "štrikat" šal za Herryja Potterja, pa me je rešil notranji glas, ki mi je vztrajno nabijal, da se ne splača. Na koncu je zmagal Batman. Kostum smo si v trgovini dovolili dati na stran do zadnjega (za vsak slučaj, če se pojavi kaka nova ideja) - kupili smo ga v petek popoldan.

Torej, junak za letošnji pust je bil izbran, kostum nabavljen, termin otroškega pustnega rajanja določen.....
In Batman je PRIŠEL, VIDEL IN....ZAPUSTIL ZABAVO po borih 15 minutah. Dvajset evrov za 15 minut "slave". Vseh 15 minut je stal v kotu in gledal ostale junake kako rajajo ter se nato odločil, da to ni za njega. Ista zgodba kot lani in predlani in predpredlani.....

Danes bi naj šli na pustni karneval. Ta mali mi je rekel: "No, prav, samo oblekel se pa ne bom!"

"Ni treba sine.", sem mu odgovorila povsem nezainteresirano, ker so me tako naučile življenjske izkušnje.

"A se bo kaj zgodilo?" me je mali vprašal presenečeno.

"Kako to misliš?"

"Ja, če se bo kaj zgodilo, če se ne bom oblekel za Batmana?"

"Poklicali bojo policijo.", mu reče sestra hinavsko, mali pa jo debelo gleda.

Čutim moč, čutim, da je to trenutek, ko bi z njim lahko manipulirala (tako kot takrat, ko smo se vrnili iz kekčeve dežele in smo mu obljubljali počitnice pri Bedancu), pa se modro zadržim. Imel je svojih 15 minut in očitno mu je to dovolj.

Sicer pa, saj veste, jabolko ne pade daleč od drevesa. Neodločnost in hitro naveličanost ima v genih. Le po kom? Verjetno ne po očetu.

P.S. V torek pričakujem val novih idej za naslednji pust.

sobota, 18. februar 2012

Nevrotična prepričanja - 2. del

Zadnji teden oz. skoraj dva me je eno od mojih nevrotičnih prepričanj tako ohromilo, da nisem bila sposobna misliti, kaj šele pisati. Zdaj sem spet prisotna in prisebna, tako da nadaljujem z 2. delom mojih prepričanj.

2. Mora me skrbeti in najprej moram pomisliti na najslabše. To je prepričanje, ki me je zadnja dva tedna imelo v svojih krempljih in me čisto ohromilo. Poleg tega je to eno izmed prepričanj, ki mi jih ni uspelo v celoti razčistiti in edino prepričanje, iz katerega se nisem sposobna norčevati.
Zaradi malenkosti sem že zdavnaj nehala skrbeti. Službeni projekti vezani na rok, ki se je neusmiljeno bližal, niso bili vzrok le neprespanih noči, temveč so me pripravili do tega, da sem dihala in sopla kot težek astmatik, v vratu in ramenih sem bila trda, da sem se premikala kot zarjaveli robot z glavo v "šraufštoku". Najbolj noro je bilo, da do zamude nikdar ni prišlo po moji krivdi, temveč zaradi sodelavcev, ki svojih obveznosti niso izpolnili, pa se zaradi tega niso obremenjevali. Delo sem iz službe nosila domov in doma opravila še to, kar bi morali opraviti drugi. Zaradi tega nisem dobila ne višje plače, ne plačanih nadur, ne napredovanja, niti pohvale. Edino plačilo za skrb so bile bolečine, hiperventiliranje, tesnoba in nespečnost. Danes se požvižgam na vse roke. Delo opravljam počasi, vendar vestno. Če mi v delovnem času ne uspe opraviti vsega, so mi očitno naložili preveč dela. Dve minuti do treh ugasnem računalnik, natančno ob treh pa zaklenem pisarno.
Enako hladnokrvna sem postala do drugih skrbi. Držim se moževe filozofije, ki se glasi "Še vedno smo se zmazali."
Ko pa gre za zdravje moje družine, odpovem na celi črti. Zapusti me razum in edino kar lahko počnem je, da paničarim. Nobena logična razlaga ne pomaga, tudi, če jo sama ustvarim, jo moj histerični um pokonča.
To sem počela zadnja dva tedna. Paničarila. Najprej sem seveda pomislila na najslabše in potem paničarila do onemoglosti. Enostavno si ne morem dovoliti, da me, ko gre za moje najbližje, ne bi skrbelo. Občutek imam, da je to moja dolžnost, da na tak način dokazujem svojo ljubezen do njih. In bolj ko zaradi skrbi trpim, večja je moja ljubezen. Neumno, vem. Poleg tega me je strah, da če me ne bo dovolj skrbelo, se bo najhujše tudi zgodilo. Moja filozofija je takšna - če se večina stvari, zaradi katerih nas skrbi, nikoli ne zgodi, je torej najboljše, da me zelo skrbi, ker se to potem po vsej verjetnosti ne bo zgodilo.
V vsem tem mojem "trpljenju" vedno tudi molim in prosim nekoga tam zgoraj, naj mi vendar pomaga. Nisem verna, vendar verjamem, da je tam zunaj nekaj, kar presneto dobro pazi name. V življenju sem večkrat imela več sreče kot pameti in to je zame zadosten dokaz, da ima tisti nekdo tam zunaj težko delo in da ga opravlja zelo dobro. Kdo je to, ne vem, a sem mu izredno hvaležna.

Toliko za danes.







ponedeljek, 6. februar 2012

Nevrotična prepričanja 1. del

Kot dolgoletno profesionalno nevrotičarko me je danes osupnil intervju s Simonom . Fant me je navdušil s svojim optimizmom, treznim razmišljanjem in neizmerno voljo do okrevanja. Pri tem pa sem pomislila kako bi v takšni situaciji odreagirala jaz. Plaz nevrotičnih prepričanj bi me pokopal pod sabo. Če ne to, pa plaz večnih "zakaj-ev". Vse to je privedlo do tega, da danes pišem o nevrotičnih prepričanjih, ki se že vrsto let vlečejo za mano kot dolga senca. Precej takšnih prepričanj je prisotnih v vseh nas, v enih bolj, v drugih manj, tretji - takšni kot je Simon - pa jih sploh nimajo.

Z mojimi nevrotičnimi prepričanji sem se naučila živeti oz. jih obvladovati. Naučila sem se jih razumeti in, ko sem jih enkrat razumela, sem ugotovila kako hudo neumna so. Že lep čas se zaradi njih smejim sama sebi oz. se norčujem iz mojega nevrotičnega obnašanja. Na tak način izgubijo moč, niso več problem temveč le še slaba šala.

Seznam je dolg, začela pa bom s tistimi, manj obremenjujočimi, zaključila pa z mojo "zvesto spremljevalko" - agorafobijo.

1. Vsi me morajo imeti radi. Prepričana sem bila, da me morajo imeti čisto vsi radi, ker če ne, bi bila to katastrofa, saj bi dobesedno pogrnila na osebni ravni, ker ne bi bila sposobna zadovoljiti vseh oseb. Na tak način enostavno ne bi bila dovolj dobra. Neumno, vem. No, danes je neumno, takrat, ko sem to verjela, je bila zadeva smrtno resna. Haloooo? Kako sem lahko bila tako neumna in dejansko pričakovala, da lahko vse ljudi pripravim do tega, da me imajo radi? Imam mogoče jaz rada vse ljudi? Niti približno. Če bi vsi imeli vse radi - kaj bi se pa pogovarjali ob službeni kavi (še posebej ženske). Danes sem celo ponosna na to, če me kdo obrekuje, sploh kaka ženska. V nas (slovencih) je precej nevoščljivosti in ko govorijo za mojim hrbtom, vzamem to kot nekaj pozitivnega - očitno nekaj v življenju delam dobro, ker drugače mi ne bi imeli kaj zavidati. Najbolj absurdno pri tem prepričanju pa je to, da smo prepričani, da je od tega, kaj si drugi mislijo o nas, odvisna naša sreča. Naša sreča bi naj bila torej odvisna od mišljenja drugih ljudi, tudi tistih za katere vemo, da niso odkriti, pošteni in so polni predsodkov.
(Ne maram Janše - dvomim, da je zaradi tega nesrečen.)



Še večja cvetka od prejšnjega prepričanja pa je njegova izpeljanka Moškim moram biti všeč in jih privlačiti. To prepričanje me je zadelo malo po tridesetem, ko mi je podivjal estrogen in nisem vedela kam s svojo ženskostjo. Nekaj let sem bila prepričana, da moram biti ves čas urejena in privlačna - za moške, ne za sebe. Adijo pamet. Zelo prijeten občutek je pri teh letih dobiti kompliment in videti, da si še vedno privlačna (še torej nisi za staro šaro), ampak biti prepričana, da je od tega odvisna tvoja sreča, je pa totalna neumnost. Še dobro, da sem to razčistila. Pa da ne boste mislili, da hodim zdaj po svetu vsa zanemarjena. Ne, še vedno se uredim, ampak zase. Včasih bolj, včasih manj, odvisno od počutja. In če si zaželim čisto navadnih bombažnih spodnjih gat, si jih na svojo rit tudi navlečem, pa če je moškim to všeč ali ne.

Se nadaljuje.



torek, 31. januar 2012

Nekaj dejstev

Navajam nekaj dejstev, do katerih sem prišla izkustveno:

1. Če bo sedežnica nemoteno delovala ves dan, se bo zagotovo pokvarila takrat, ko bo na njej sedela moja malenkost. Jaz, ki moram imeti vse pod nadzorom, se zvesto izogibam vsemu, česar ne morem nadzirati in upravljanja sedežnice, sploh, če sedim na njej, pač ne morem imeti pod nadzorom. Pa vendar sem nekega dne, v nekem smučarskem središču, po skoraj celodnevnem smučanju nasedla tem besedam: "Pa daj no, pelji se z nama. Glej, ves dan se že voziva pa se niti enkrat ni ustavila." "Ja, mami, pelji se z nama." In sem se. In po par minutah vožnje...smo stali. Strojnica izven dosega, pod mano globina, rahlo pozibavanje, na desni hčerka, ki jo je potrebno varovati,.... Takoj sem zaznala smrtno nevarnost - s hčerko lahko zdrsiva pod "ograjico" in zgrmiva v globino. V trenutku sem izvedla vse varnostne ukrepe (še dobro, da v takih situacijah obdržim trezno glavo) - trdno sem se prijela sedežnice in se nisem več premaknila. Še dihala sem zelo previdno. Če bi očesno zrklo premaknila za desetinko milimetra, bi to lahko bil konec. Moj mož nevarnosti ni zaznal (očitno mu manjka gen za prepoznavanje nevarnih situacij) in je iz ne vem kje, ne vem kako privlekel kamero in situacijo posnel. Hčerka je gensko napako očitno podedovala, ker si je tudi ona situacijo razlagala povsem napačno - smešno. 


2. Če sem naročena pri zdravniku/zobozdravniku in sem točna, bom v čakalnici zagotovo čakala še najmanj eno uro. Če bom pozna ali rahlo zamudila, bo zdravnik točen. 


3. Na cesti bo zastoj vedno kadar bom že itak pozna. Če grem od doma pravočasno, na cesti ne bo nobenih zastojev in bom na cilj prišla prehitro (beri: bom na cilju čakala ko idiot). Če bom šla od doma "na knap", se bo na cesti zagotovo našel kak dedi, ki se bo cincal s 50 km/h, v ravnini morda s 60km/h. V ravnini, kjer bi lahko prehitevala, mi bodo do naslednjega ovinka vozili naproti drugi avti. Če mi bo slučajno uspelo prehiteti, me bo za naslednjim ovinkom čakal konvoj tovornjakarjev.


4. Če bom želela v gradivu najti tipkarske napake, jih bom našla takrat, ko bom gradivo že odposlala. Preden odpošljem gradivo preberem prvič, preberem drugič. Vzorno. Slovnično neoporečno in brez tipkarskih napak. Odpošljem. Spet preberem in .... Grrrrrrrr.


5. Snov na štedilniku definitivno zavre hitreje, če ne gledam. Pristavim mleko ali dam kuhat krompir in čakam, čakam, buljim v lonec in čakam, ....Nič. Niti sledu o kakem vretju. Takoj ko obrnem hrbet pa "fššššššššš". WTF? Prej, hudiča, voda ni bila sposobna zavreti v desetih minutah, potem pa ji uspe v desetinki sekunde?! Podobno kot pri moških - če jih gledaš, ne morejo scat  lulat.


6. Če bom zjutraj iz košare s perilom vzela nogavico in iskala še drugo (par), jo bom našla takrat, ko bom iz obupa začela iskati drugo nogavico, ker prve nisem našla. In igra se začne znova. Itak. V jutranji naglici pograbim prvo barvno primerno nogavico in iščem še drugo. Nič. Med iskanjem najdem nogavico, ki bi bila prav tako barvno primerna in vržem prvo nogavico nazaj in začnem iskati par druge nogavice. Kaj najdem? Par prve nogavice. In kje je prva nogavica? Nimam pojma, nekje sredi kupa z vsemi ostalimi nogavicami.


7. Vedno bom našla razlog za basanje s sladkiši: če sem pod stresom, da se pomirim; če sem žalostna, da se potolažim; če sem vesela, da praznujem. 


8. Vedno si zapomnim kaj sem prebrala, pozabim pa kje. WTF? Ali pa se spomnim zgodbe, pozabim pa komu vse sem jo povedala. Ali pa se spomnim kdo mi je povedal ful dober vic, ne spomnim pa se vica.

Toliko o lekcijah, ki mi jih je dalo življenje.

P.S. Preden sem kliknila "javno objavi", je bil tekst brez tipkarskih napak.

nedelja, 29. januar 2012

Svetišče

Pred leti sem v neki knjigi, mislim da je bila Kurja juhica za materino dušico, prebrala, da je edini prostor v hiši, kjer lahko imajo mame svoj mir, kopalnica. Oh kako zelo, zelo so se zmotili. Če bi obiskali mojo družino, bi ugotovili, da niti stranišču ne morejo nadeti naziva "sveti prostor" ali "prostor za meditiranje". Moje bande ne ustavi niti smrad. Naš pes se itak uleže poleg straniščne školjke in zvesto čaka, da opravim, ta mali pa, ne vem ali slabo voha, stoji med vrati stranišča in poroča o svojih arhitekturnih Lego projektih. Ni je stvari, ki bi lahko počakala, da mati zaključi s svojo potrebo. Vse se rešuje pri odprtih vratih stranišča. Zakaj? Zakaj se to dogaja meni, moj mož pa ima na razpolago celo uro, da opravi, kar ima pač za opravit, poleg tega pa lahko prebere še nič koliko člankov, posluša glasbo, igra igrice,... Če bi želel, bi lahko s straniščne školjke v miru vodil G8. Kaj ima on česar jaz nima? Ups, em, vem kaj ima. Niti s plinsko masko in obleko, ki ščiti pred živčnimi strupi, si ne bi upala zmotiti njegovega zasedanja. Ko stranišče uporablja moj mož, le-to ostane nedotaknjeno svetišče še uro po tem, ko je daroval bogovom in razpravljal o svetovni gospodarski krizi.

Če mojih članov ne ustavi niti smrad, kaj naj bi jih ustavilo pred tem, da ne bi zmotili mojega miru v kopalnici. Tja se vedno odpravim, ko imam občutek, da so vsi zaposleni in me ne bodo pogrešali. Pripravim si sproščujočo kopel, prižgem svečke in ugasnem luči. Oooooooooh,...in se potopim v vodo. Za delček sekunde izklopim misli in odtavam, dokler......bum, tresk mali ne odpre vrat in vdre v moje svetišče.
"Kaj delaš?"
"Kopam se."
"A se lahko kopam s tabo?"
"Ne."
"Zakaj ne ?"
"Ker imam v vodi zdravilo." Zlobno, vem, a zdravil nikdar ni maral zato je to edini način, da v kali zatrem njegovo željo, da bi zlezel v kad.
"A lahko samo prstek namočim?"
"Lahko."
"A me bo peklo?" (ker je v vodi zdravilo)
"Ne vem, poskusi."In namoči prst v vodo.
"Ne peče!", se zareži. "A lahko celo roko?"
"Lahko."
"A te lahko pošpricam?"
"Ne."
"Zakaj ne?"
"Zato."
"A ti lahko vržem penice?"
"Ne."
"Zakaj ne?"
"Zato."
.....
Verjetno se sprašujete zakaj preprosto ne zaklenem vrat. Zato:
(zgodba se nadaljuje tam, ko se zleknem v vodo in za delček sekunde izklopim misli in odtavam, dokler....)
Bum, bum, bum (mali stoji pred zaklenjenimi vrati in razbija po njih) "Mamiiiiii..."
Delam se kot da ne slišim.
"Mamiiii, mamiiiii..."
"Ja"
"Kaj delaš?"
"Kopam se."
"A lahko pridem not?"
"Ne."
"Zakaj ne?"
"Ker imam v vodi zdravilo in rabim mir."
"A boš še dolgo?"
"Ne"
"A lahko gledam risanke?"
"Lahko"
"A jih bova potem skupaj gledala?"
"Ja"
"o.k."
Tišina. Uspe mi, da izklopim in ...
"Mamiii...."
"Ja."
"Tom in Jerryja gledam"
"Super"
"A veš kaj je naredil Tom?"
"Kaj?"
"Jerryju je ...."

Pa samo malo časa zase sem hotela.

petek, 27. januar 2012

WTF Friday - sveža jajca

Včeraj zgodaj zjutraj, ko sem se z avtom peljala proti sončnemu vzhodu, sem na Radiu Center (ni reklama, zgolj vir informacije) slišala meni povsem novo zanimivost/dejstvo/informacijo/nasvet, in sicer:
Če želite, da bodo jajca v hladilniku ostala dlje časa sveža, jih morate shranjevati tako, da bo širši del jajca gledal navzgor. WTF?
Kako bi naj to vplivalo na svežost jajc in zakaj naj bi bilo pecivo potem boljše (govorili so o Janeževih upognjencih) niso povedali. Vem samo to, da ima opravka z zračnim mehurčkom.

Uganite kako so obrnjena jajca v našem hladilniku?

P.S. Navedeno menda ne velja za moške in njihova "jajca". Ne verjamem.

sreda, 25. januar 2012

Doživeti ali ne doživeti, to je zdaj vprašanje

Dogodki, ki so se zgodili ta vikend, so bili razlog, da sem si zadnje dni (spet) pretirano belila glavo. Tokratne misli so se vrtele okoli lastne minljivosti. Ne strah pred staranjem ali smrtjo, temvč zavedanje, da se čas izteka, da je življenje eno samo in da ni popravnih izpitov. Kako pomembno je, da vemo kaj nas osrečuje in da tako tudi živimo.

Sama sem sicer (večino časa) s svojim življenjem zadovoljna in lahko rečem, da sem srečna. Medtem, ko pred leti nisem ločila zrna od plevela, ko sem se dušila pod občutki krivde, lahko danes z gotovostjo trdim, da vem kdo sem in kaj želim. Vseeno pa se vsake toliko pojavi dvom. Je to res to? Živim tako, da bom na kocu lahko rekla, da sem resnično živela? Res ničesar ne zamujam, in če zamujam, kaj je tisto kar zamujam? Kaj bi v življenju rada doživela?

Sama sem človek seznamov. Sezname lahko imam za stvari, za katere bi mislili, da je to nemogoče. Seznama "kaj želim doživeti preden umrem" pa mi do danes še ni uspelo sestaviti. Zakaj? Zato, ker v resnici ničesar ne pogrešam ali zato, ker ne vem kaj pogrešam oz. ne vem kaj si želim doživeti. Seznami v smislu "skočiti s padalom, splezati na Mt. Everest, prepotovati svet,..." me pustijo hladne. Zdrznem se ob šele ob "videti to in to deželo...". Edina točka na mojem seznamu bi torej bila "videti Irsko in Škotsko". Povedati moram, da nimam ravno pustolovskega duha in da potovanja "z rukzakom" popolnoma odpadejo (pa ne zaradi otrok), bi pa bila s finančnega vidika bolj primerna. Občudujem, iz vsega srca občudujem vse popotnike, ki se takole odpravijo v svet. Tudi med mojimi prijatelji jih je precej in vsakokrat se veselim njihovih zgodb in fotografij, ki jih dobesdno požiram. Ampak kot že rečeno - to ni zame. Saj veste, nevrotična perfekcionista (če ste prebrali stran o glavnih osebah). Verjetno bi se sesula, če ne bi vedela kam grem, kje bom spala... Moje nevrotične bedarije so me že stale koncerta "siddahrta osebno ali privat" (se ne spomnim več), ki ga je organiziral Siol, zgolj zato, ker nam niso povedali lokacije koncerta oz. kam nas bodo peljali. In je moža spremljal prijatelj namesto jaz.

Vsa potovanja...ma kakšna potovanja, izlete, dodatno oteži agorafobija. Zaradi tega mi priprave na izlet vzamejo ogromno časa. Najprej na routenplanerju preverim število kilometrov in čas vožnje. Če čas vožnje v eno smer traja več kot dve uri, moram obvezno preveriti še časovno razdaljo med posameznimi večjimi mesti, in če potujemo po avtocesti moram nujno prešteti vse predore in njihovo dolžino. Nato izračunam koliko minut oz. sekund se bomo vozili skozi predor pri hitrosti 90 km/h. Ob vstopu v predor začnem v sekundnem taktu udarjati s prsti in šteti sekunde, da vem čez koliko časa bom zagledala luč na koncu predora. Težava nastane, ko se predor zabaše in se skozenj premikaš zgolj 30-40 km/h, na polovici 6 km predora pa začne otrok kričati "hočem tu ven". Jaz tuuuuudiiiii!!! Ne, nisem neumna, se pa neumno obnašam.

Pred dvema letoma sem na tak način načrtovala pot v Lego Land (če ste prebrali tisto o projektu Lego, potem razumete, da je bila pot neodložljiva). Prva težava je itak bil predor Hohe Tauern, nato pa je bila pot razdeljena v etape Salzburg - Rossenheim, Rossenheim - Muenchen, Muenchen-Lego Land (pri zadnji etapi sem se rahlo zaj.... in me je že skoraj zagrabila panika). V samem parku sem že na samem začetku napančno ocenila en vrtiljak (le ta se ne sme vrteti prehitro niti se dvigniti previsoko) in nato na vožnji trpela dolgih 10 minut (vožnja je sicer trajala 2 minut ampak meni se je zdelo 10).  Prav tako sem napačno ocenila ogled akvarija. Vodstvo Lego Landa bi bilo potrebno opomniti, da morjano pred vhod v akvarij namestiti opozorilo za klavstrofobike. V akvarij lahko namreč vstopiš le s "podmornico". Nič hudega sluteča sem vstopila v to kvazi podmornico, ko so se za nami kar naenkrat zaprla težka železna vrata. Pred nami se je odvrtel film, zaradi katerega si dobil občutek, da se res spuščaš globoko pod morsko gladino. In spet me je imelo, da bi med vsemi tistimi otroci (in starši) zakričala "lasst mich hier raus, ich will raus". V podmornici sem bila zaprta 15 minut, čeprav so bili vsi ostali zaprti borih 5 minut. Edina stvar, ki sem se je po teh travmah še udeležila, je bila vožnja s čolničkom, ki se je premikal tako počasi, da me je bilo že strah, da se bomo ustavili.

Kakorkoli, ali dejansko obstaja seznam stvari, ki bi jih v življenju morali narediti oz. doživeti? Je "videti tuje dežele" obvezna vsebina takega seznama? Ali tisti, ki jim zaradi pomanjkanja denarja ni bilo dano potovati v tuje kraje, niso živeli in zato ne morejo reči, da je bilo njihovo življenje polno? V takih trenutkih pride do izraza dejstvo, da moramo razmišljati o stvareh, ki jih imamo in ne o stvareh, ki jih nimamo.

Samo enkrat živimo, vendar če dobro opravimo, je enkrat dovolj (ne spomnim se kdo je to rekel a je zadel žebljico na glavico). Torej, želim vam, da dobro opravite.

petek, 20. januar 2012

Quote of the Week

“I'm selfish, impatient and a little insecure. I make mistakes, I am out of control and at times hard to handle. But if you can't handle me at my worst, then you sure as hell don't deserve me at my best.” 
 Marilyn Monroe

Friday, I'm in Love.....

Hvala bogu, da je petek. Končno bom lahko.....
- pobrisala prah,
- peljala poba na rojstni dan,
- oprala perilo,
- zlikala perilo,
- zložila perila,
- počistila WC in kopalnico,
- šla po poba na rojstni dan,
- skopala psa...