torek, 21. februar 2012

Orientacija v prostoru

Jo imate? Orientacijo. V manjšem, zelo, zelo majhnem prostoru, jo imam, a jo lahko tudi v takem prostoru hitro izgubim, če me 3x zavrtite.

Očitno je pomanjkanje orientacije še ena izmed dednih stvari, ki jo je od mene podedoval moj sine. Ko mi je v roke prišlo polletno obvestilo o učnem uspehu, sem ga nameravala na hitro preleteti - dosega, dosega, zeeeeh, dosega, delno dosega, dosega, uuups, kaj?! Delno dosega? Piše pravilno in čitljivo (nekaj takega ) - delno dosega. O.k., to sem že vedela. Mali piše pravilno vendar kot kura po gnoju in dol mu visi, če zna napisano kdo prebrati ali ne. Gremo dalje. Delno dosega! Jebemtiš. V prostoru se zna zgolj delno orientirati. Ne razumem. Leva je tista s katero pišeš (ker je levičar), se pravi, da je roka, ki ti je še ostala, desna. Pa to je obvladal že v vrtcu. Kaj je zdaj to? Eh, jebi ga, če ni nič hujšega.....

Čez nekaj časa se mi je ponudila priložnost, da sem lahko hkrati izkusila obe kategoriji, ki ju moj sine zgolj delno dosega. Za domačo nalogo je moral besedilo, ki je bilo napisano z velikimi tiskanimi črkami, prepisati z malimi tiskanimi črkami in nato še narisati, kar je besedilo narekovalo. Hiša ima rdečo streho. Levo od hiše je drevo z orehi. Desno od hiše je deček z modrimi hlačami. Prvo kategorijo "piše pravilno in čitljivo" sva ponavljalo tako dolgo, da ni bilo samo pravilno ampak tudi čitljivo. Nič zato, če je bil papir zaradi radiranja že čisto porozen. Evo - dosega. Potem sva se lotila kategorije "zna se orientirati v prostoru". Streho pobarva rdeče. Torej ve kje je streha. To je dobro. Levo od hiše je potrebno narisati drevo, desno pa dečka. Nariše ravno obratno. "Še enkrat preberi navodila.", mu rečem in mali prebere. "No, kje moraš narisati drevo?", ga vprašam.

"Ja, levo od hiše.", odgovori in zraven debelo gleda.

"In kje je leva?", vrtam dalje.

"Ja tukaj!", reče in pokaže na drevo, ki ga je narisal na "levi"strani hiše.

"S katero roko pišeš?!, ne odneham.

"Oooooo, ja, z levo!", je mali že rahlo živčen.

"In katera je leva?", sem tud jaz že rahlo živčna.

"Ja ta!", in dvigne levo roko.

"In zakaj si potem narisal drevo na desni strani?", vprašam zmagovalno, ker sem mu končno dokazala, da se moti.

"Pa nisem ga narisal na desni strani. Če se postaviš pred hišo, je leva tukaj. Ravno obratno.", mi je strokovno obrazložil.

Eeeeee, ja.... Pa me je zavrtel in sem izgubila orientacijo.

Preplah je bil odveč. Mali ima dobro orientacijo, tako kot njegov oče. Torej je samo en otrok v prostoru izgubljen tako kot jaz - moja hčerka. Pa še pri njej gre verjetno zgolj za obdobje splošne zmedenosti.


ponedeljek, 20. februar 2012

Nevrotična prepričanja - 4. del

Uf, že četrto zmotno prepričanje. Če to ni znak, da sem hudo ubrisana?! No ja, vsaj materiala za pisanje imam dovolj. Torej, četrtič.

4. Katastrofiranje. Če to ni zanimiva beseda. Ka-ta-stro-fi-ran-je. V bistvu pa ne pomeni nič drugega kot to, da mislimo, da je vsaka neprijetna malenkost grozna, prava katastrofa. Ali povedano drugače - iz muhe delamo slona. No, ne mi, ampak jaz. Pa še kdo.

Ko takole razmišljam o vseh teh mojih zablodah, ugotovim, da jih je v bistvu zelo težko ločiti, saj so druga z drugo tesno povezane, ena pogojuje drugo, ali pa ena brez druge sploh ne bi obstajale.  Tako je npr. moje prvo zmotno prepričanje "vsi me morajo imeti radi" tesno povezano s katastrofiranjem. Namreč, če ne bi bila prepričana, da je naravnost grozno, če me nimajo vsi radi, potem bi bilo prepričanje "vsi me morajo imeti radi" brez pomena. Če ne bi bilo katastrofiranja, bi rekla zgolj "ja pa kaj".

Mislim, da je ravno v katastrofiranju razlika med "normalnimi" in nevrotičnimi ljudmi. Nisem psiholog, ne psihiater in ne psihoterapevt, in nimam pojma o nevrotičnih motnjah (znam se pa nevrotično obnašat - v tem sem profesionalka). Vse napisano je zgolj rezultat mojih razmišljanj. Toliko za opombo ali v opozorilo.

Kje sem ostala? Aja, razlika med "normalnimi" in nevrotičnimi ljudmi bi naj bila v katastrofiranju. Meni se zdi logično. Zakaj potem ena in ista situacija nekatere popolnoma vrže iz tira, druge pa pusti mrtvo hladne? Zato ker prvi (nevrotiki) mislijo, da je situacija grozna, drugi (normalni) pa jo vidijo zgolj kot neprijetno ali pa še to ne.

Nekaj banalnih primerov:
- ne darujem krvi (čeprav bi jo rada), ker me je groza, da bi napolnila vrečko s pol litra krvi (da ti teče iz žile kri, ti pa moraš z njo napolniti pollitersko vrečko, pri tem bi lahko omedlela in vsi ostali krvodajalci našega malega kraja bi to videli in...). Tisti, ki darujejo, v tem, da jim iz žile steče pol litra krvi (ali da ob tem omedlijo), ne vidijo nič takega.
- ne potapljam se, ker me je groza dati glavo pod vodo (pod vodo ti šumi v ušesih, pa tak čuden pritisk v glavi, ki je res grozen, in kaj če ne pridem pravi čas na površje,...). Tisti, ki se potapljajo, mislijo, da je imeti glavo pod vodo naravnost cool;
- nočem na gastroskopijo, ker me je groza, da bi morala požreti šlauh (zraven bi mi šlo na bruhanje in bi se davila, pa sline ne bi mogla požirat in pol bi imela vse omrtvičeno in še vedno ne bi mogla normalno požirati...vsi ti občutki so absolutno preveč grozni). Tisti, ki imajo gastroskopijo za sabo, mislijo, da je to zgolj neprijetno.

In če nadaljujem - grozno bi bilo, če bi naredila napako, grozno bi bilo, če mi ne bi uspelo, grozno bi bilo, če bi ostala v zaprtem prostoru, grozno bi bilo, če bi v javnosti bruhala, groza je že, če bi bruhala doma, grozno bi bilo, če bi v javnosti omedlela, grozno bi bilo, če bi me na javnem mestu zgrabila panika, grozno je, če nimam vsega pod nadzorom, grozno je, če sem odvisna od drugih in se jim moram prilagajat, grozno je, če v situaciji ni izhoda..... Očitno je svet poln groznih stvari. Res? Od kdaj?

V bistvu je stvar zelo preprosta - v teoriji, v praksi pa je težje izvedljiva (še posebej, če je seznam groznih stvari tako hudičevo dolg, ti pa si zaprisežena nevrotičarka). Gre za teorijo ABC Alberta Ellisa. A predstavlja dogodek (npr. v službi zajebem projekt), B predstavlja to, kar si o tem dogodku mislimo (npr. grozno je, če naredim napako; to pomeni, da sem nesposobna, v službi me ne bodo cenili in tega ne prenesem); C pa je posledica, vendar ne posledica dogodka, temveč posledica tega, kar si mislimo o dogodku (npr. zaradi tega sem tesnobna, napeta, strah me je, skrbi me, hiperventiliram). Če torej iz tega, da sem v službi zajebala projekt, ne bi delala takega cirkusa, potem ne bi bila tesnobna. To pomeni, da bi morali zgolj spremeniti naš način mišljenja.

Saj sem rekla, da je v teoriji zelo preprosto, v praksi pa.... Ob vseh mojih bedastih izpadih ima moj mož naslednji komentar: "Vse je v glavi!" Se strinjam. Vendar mu moram vedno znova odgovoriti, da na žalost nimam gumba "off", s katerim bi lahko moje katastrofalne misli preprosto izklopila. Ampak delam na tem. Počasi vrtim gumb in iščem postaje z manj grozno vsebino.

Sicer pa, če si nevrotik z dolgoletnimi izkušnjami kot jaz, znaš kako nevrotično pravilo tudi zaobiti, prelisičiti sam sebe in narediti natančno to česar te je groza. In ko ti to uspe, je tvoj nevrotični um tako zmeden, da je prepričan, da tega nikdar ni bilo na seznamu groznih stvari.

(Psssst. Ko bo naslednja krvodajalska akcija, se bom na skrivaj izmuznila in darovala kri. Pa ne okol govort.)




nedelja, 19. februar 2012

Nevrotična prepričanja - 3. del

Nadaljujem s tretjim zmotnim prepričanje in to je.....

3. Biti moram popolna.  Pa ja. Danes se čudim kako sem obdobje perfekcionizma sploh preživela. Sicer me še vedno rado zanese, a se hitro "popravim".

"Vse ali nič" je bila moja filozofija - če ni bilo 100% popolno, ni bilo vredno niti počenega groša. Če torej nisem (bila) popolna, nisem (bila) vredna nič. Za takšnim prepričanjem je čepel moj strah pred zavrnitvijo, za tem strahom pa manjvrednostni kompleks. Kako sem do tega prišla, ne bom razlagala. 

Moja želja po popolnosti me je stala veliko moči, kalila moj mir, me delala tesnobno in napeto,... Pred tremi leti sem celo doživela manjši živčni zlom, ker sem v službi naredila manjšo napako. Nihče ni bil finančno ali kakorkoli drugače oškodovan. Razen jaz, brezmadežna nadinka. Doživljenjsko ožigosana. S črno piko v kartoteki. Takoj, ko sem napako odkrila, sem nanjo opozorila in naredila vse, da jo popravim. Na žalost je bila nepopravljiva. In nihče, razen mene, se zaradi nje ni obremenjeval. Zadeva me je tako vrgla s tira, da sem želela pustiti službo - če delam napake, takšne službe nisem vredna in kdo bi me sploh želel v službi.

Perfekcionizem je cilj, ki ga ni mogoče doseči. Vse kar narediš ni nikdar dovolj dobro. Vedno bi lahko bilo še boljše. Vzemimo za primer gospodinjska opravila. Stanovanje je pospravljeno, tako da bi lahko brez problema sprejeli nenapovedane goste. Vsi normalni bi se brezskrbno zleknili na kavč, vzeli v roke knjigo, spili skodelico čaja ali pogledali kak film. Ljudje kot jaz pa bi se nervozno prestopali, ker bi vedeli, da stanovanje ni pospravljeno tako kot bi moralo biti. Prah ni pobrisan ali pa je pobrisan zelo površno, stvari v predalu niso sortirane, v spalnici se skriva gora perila, okna imajo madeže,... Ne razumite me narobe. Če sem perfekcionistka, to ne pomeni, da ves dan tekam po stanovanju, pobiram stvari in jih dajem na svoje mesto, tako kot Monk. Ste pozabili - stvari želim narediti 100%, načelo "vse ali nič". Če stvari ne morem opraviti 100%, se je raje ne lotim. Če bi zadevo opravila samo 80%, bi ostalih 20% pomenilo, da mi je spodletelo. Tega pa si perfekcionist vendar ne more dovoliti.

Sicer pa, če nam perfekcionizem ni bil podtaknjen v otroštvu, nas k njemu silijo mediji. Vsaj za ženske sem prepričana. Ne glede katero revijo odpreš, kateri kanal gledaš, vedno se najde kakšna super ženska ali še huje super mama. Mama štirih otrok, z velikimi joški (vse štiri otroke je dojila najmanj eno leto, če ne tri), čvrsto ritjo, ploskim trebuhom, bujnimi lasmi, brez grama maščobe, brez gub, kljub službi, v kateri je zelo uspešna, uspe otroke spraviti v šolo, jih voziti k popoldanskim aktivnostim, z njimi narediti domače naloge, se z njimi igrati, jim sešiti pustne kostume, organizirati nepozabne rojstnodnevne zabave, vsak dan skuhati dva obroka, pospraviti stanovanje, sproti oprati in zlikati perilo ter vsak dan spolno zadovoljiti moža. Haloooooo. Kako naj ne bi imele manjvrednostnih kompleksov. 

Spomnim se kako sem v prvi nosečnosti brala vse tiste članke o dojenju. Mama, ki ni dojila, enostavno ni bila dobra mama. Da bi bila tudi sama dobra mama, popolna mama, sem si nabavila celo priročnik o dojenju in se vso nosečnost pripravljala na ta čudež, s katerim si prislužiš časten naziv popolne mame. Prepričana sem bila, da bom dojila več kot leto dni. Pa se je moja štruca odločila drugače in nobena babica in nobeno stradanje je ni pripravilo do tega, da bi povlekla pri mojih dojkah. Tako sem si mleko črpala x krat dnevno in ji ga dajala po steklenički, zraven pa tulila, kot da bi otroku delala ne vem kakšno krivico. Občutki krivde, občutki, da nisem dobra mama so me pahnili celo v depresijo.

Za dojenjem pridejo na vrsto članki o vzgoji, ki ti govorijo kaj vse delaš narobe. Ja, priznam, sinu večkrat dovolim, da gleda televizijo ali igra igrice zgolj zato, da imam mir. Včasih ga celo podkupim, da naredi kar zahtevam, ker se mi ne ljubi z njim celo večnost prepirat. Sladkarije dobi vsak dan in ne samo enkrat na teden, kot to priporočajo strašno pomembni zobozdravniki. 

Če niso članki o vzgoji, so pa o organizaciji časa in gospodinjskih opravilih. Jebite se vse Fly Lady ženske s svojimi bleščečimi pomivalnimi koriti in dišečimi stranišči. Ne, posode ne dam pomivat vsak večer preden grem spat, včasih celo vso noč ostane na mizi. In ne, ne oblečem se takoj ko vstanem, včasih  celo v pižami peljem psa pred hišo, da dvigne nogo ob najbližji grm. Aleluja.

Mislim, da sem ozdravljena.

Za konec še tale vic:

A psychiatrist was conducting a group therapy session with four young mothers and their small children. "You all have obsessions," he observed.
To the first mother he said, "You are obsessed with eating. You even named your daughter Candy."
He turned to the second mom. "Your obsession is money. Again, it manifests itself in your child's name, Penny."
He turned to the third mom. "Your obsession is alcohol and your child's name is Brandy."
At this point, the fourth mother got up, took her little boy by the hand and whispered, "Come on, Dick, let's go home."

Batmanovih 15 minut

Priprave za letošnji pust so se začele že ob lanskem pustu. Skozi vse leto so padale ideje alla "Mami a sem lahko drugo leto za pusta ...."
"Seveda si lahko sine!" Z leti sem se navadila vse te ideje preslišat, ker pride naslednji dan nova ideja in jim itak ni mogoče slediti. Mesec do dva pred pustom postanem na ideje bolj pozorna a jih še vedno ne jemljem resno. Če bi jim pripisovala kak večji pomen, bi letos imeli doma Darthwaderja, navadno Ninjo, Lego Ninjo (Ninjago), Herry Potterja, Batmana, Ironmana,...verjetno še kaj, pa sem pozabila. V Toys'r'us-u smo čelado Darthwaderja že držali v rokah, pa je zmagala materinska intuicija in smo jo odložili nazaj na polico. Imelo me je že, da bi začela "štrikat" šal za Herryja Potterja, pa me je rešil notranji glas, ki mi je vztrajno nabijal, da se ne splača. Na koncu je zmagal Batman. Kostum smo si v trgovini dovolili dati na stran do zadnjega (za vsak slučaj, če se pojavi kaka nova ideja) - kupili smo ga v petek popoldan.

Torej, junak za letošnji pust je bil izbran, kostum nabavljen, termin otroškega pustnega rajanja določen.....
In Batman je PRIŠEL, VIDEL IN....ZAPUSTIL ZABAVO po borih 15 minutah. Dvajset evrov za 15 minut "slave". Vseh 15 minut je stal v kotu in gledal ostale junake kako rajajo ter se nato odločil, da to ni za njega. Ista zgodba kot lani in predlani in predpredlani.....

Danes bi naj šli na pustni karneval. Ta mali mi je rekel: "No, prav, samo oblekel se pa ne bom!"

"Ni treba sine.", sem mu odgovorila povsem nezainteresirano, ker so me tako naučile življenjske izkušnje.

"A se bo kaj zgodilo?" me je mali vprašal presenečeno.

"Kako to misliš?"

"Ja, če se bo kaj zgodilo, če se ne bom oblekel za Batmana?"

"Poklicali bojo policijo.", mu reče sestra hinavsko, mali pa jo debelo gleda.

Čutim moč, čutim, da je to trenutek, ko bi z njim lahko manipulirala (tako kot takrat, ko smo se vrnili iz kekčeve dežele in smo mu obljubljali počitnice pri Bedancu), pa se modro zadržim. Imel je svojih 15 minut in očitno mu je to dovolj.

Sicer pa, saj veste, jabolko ne pade daleč od drevesa. Neodločnost in hitro naveličanost ima v genih. Le po kom? Verjetno ne po očetu.

P.S. V torek pričakujem val novih idej za naslednji pust.

sobota, 18. februar 2012

Nevrotična prepričanja - 2. del

Zadnji teden oz. skoraj dva me je eno od mojih nevrotičnih prepričanj tako ohromilo, da nisem bila sposobna misliti, kaj šele pisati. Zdaj sem spet prisotna in prisebna, tako da nadaljujem z 2. delom mojih prepričanj.

2. Mora me skrbeti in najprej moram pomisliti na najslabše. To je prepričanje, ki me je zadnja dva tedna imelo v svojih krempljih in me čisto ohromilo. Poleg tega je to eno izmed prepričanj, ki mi jih ni uspelo v celoti razčistiti in edino prepričanje, iz katerega se nisem sposobna norčevati.
Zaradi malenkosti sem že zdavnaj nehala skrbeti. Službeni projekti vezani na rok, ki se je neusmiljeno bližal, niso bili vzrok le neprespanih noči, temveč so me pripravili do tega, da sem dihala in sopla kot težek astmatik, v vratu in ramenih sem bila trda, da sem se premikala kot zarjaveli robot z glavo v "šraufštoku". Najbolj noro je bilo, da do zamude nikdar ni prišlo po moji krivdi, temveč zaradi sodelavcev, ki svojih obveznosti niso izpolnili, pa se zaradi tega niso obremenjevali. Delo sem iz službe nosila domov in doma opravila še to, kar bi morali opraviti drugi. Zaradi tega nisem dobila ne višje plače, ne plačanih nadur, ne napredovanja, niti pohvale. Edino plačilo za skrb so bile bolečine, hiperventiliranje, tesnoba in nespečnost. Danes se požvižgam na vse roke. Delo opravljam počasi, vendar vestno. Če mi v delovnem času ne uspe opraviti vsega, so mi očitno naložili preveč dela. Dve minuti do treh ugasnem računalnik, natančno ob treh pa zaklenem pisarno.
Enako hladnokrvna sem postala do drugih skrbi. Držim se moževe filozofije, ki se glasi "Še vedno smo se zmazali."
Ko pa gre za zdravje moje družine, odpovem na celi črti. Zapusti me razum in edino kar lahko počnem je, da paničarim. Nobena logična razlaga ne pomaga, tudi, če jo sama ustvarim, jo moj histerični um pokonča.
To sem počela zadnja dva tedna. Paničarila. Najprej sem seveda pomislila na najslabše in potem paničarila do onemoglosti. Enostavno si ne morem dovoliti, da me, ko gre za moje najbližje, ne bi skrbelo. Občutek imam, da je to moja dolžnost, da na tak način dokazujem svojo ljubezen do njih. In bolj ko zaradi skrbi trpim, večja je moja ljubezen. Neumno, vem. Poleg tega me je strah, da če me ne bo dovolj skrbelo, se bo najhujše tudi zgodilo. Moja filozofija je takšna - če se večina stvari, zaradi katerih nas skrbi, nikoli ne zgodi, je torej najboljše, da me zelo skrbi, ker se to potem po vsej verjetnosti ne bo zgodilo.
V vsem tem mojem "trpljenju" vedno tudi molim in prosim nekoga tam zgoraj, naj mi vendar pomaga. Nisem verna, vendar verjamem, da je tam zunaj nekaj, kar presneto dobro pazi name. V življenju sem večkrat imela več sreče kot pameti in to je zame zadosten dokaz, da ima tisti nekdo tam zunaj težko delo in da ga opravlja zelo dobro. Kdo je to, ne vem, a sem mu izredno hvaležna.

Toliko za danes.







ponedeljek, 6. februar 2012

Nevrotična prepričanja 1. del

Kot dolgoletno profesionalno nevrotičarko me je danes osupnil intervju s Simonom . Fant me je navdušil s svojim optimizmom, treznim razmišljanjem in neizmerno voljo do okrevanja. Pri tem pa sem pomislila kako bi v takšni situaciji odreagirala jaz. Plaz nevrotičnih prepričanj bi me pokopal pod sabo. Če ne to, pa plaz večnih "zakaj-ev". Vse to je privedlo do tega, da danes pišem o nevrotičnih prepričanjih, ki se že vrsto let vlečejo za mano kot dolga senca. Precej takšnih prepričanj je prisotnih v vseh nas, v enih bolj, v drugih manj, tretji - takšni kot je Simon - pa jih sploh nimajo.

Z mojimi nevrotičnimi prepričanji sem se naučila živeti oz. jih obvladovati. Naučila sem se jih razumeti in, ko sem jih enkrat razumela, sem ugotovila kako hudo neumna so. Že lep čas se zaradi njih smejim sama sebi oz. se norčujem iz mojega nevrotičnega obnašanja. Na tak način izgubijo moč, niso več problem temveč le še slaba šala.

Seznam je dolg, začela pa bom s tistimi, manj obremenjujočimi, zaključila pa z mojo "zvesto spremljevalko" - agorafobijo.

1. Vsi me morajo imeti radi. Prepričana sem bila, da me morajo imeti čisto vsi radi, ker če ne, bi bila to katastrofa, saj bi dobesedno pogrnila na osebni ravni, ker ne bi bila sposobna zadovoljiti vseh oseb. Na tak način enostavno ne bi bila dovolj dobra. Neumno, vem. No, danes je neumno, takrat, ko sem to verjela, je bila zadeva smrtno resna. Haloooo? Kako sem lahko bila tako neumna in dejansko pričakovala, da lahko vse ljudi pripravim do tega, da me imajo radi? Imam mogoče jaz rada vse ljudi? Niti približno. Če bi vsi imeli vse radi - kaj bi se pa pogovarjali ob službeni kavi (še posebej ženske). Danes sem celo ponosna na to, če me kdo obrekuje, sploh kaka ženska. V nas (slovencih) je precej nevoščljivosti in ko govorijo za mojim hrbtom, vzamem to kot nekaj pozitivnega - očitno nekaj v življenju delam dobro, ker drugače mi ne bi imeli kaj zavidati. Najbolj absurdno pri tem prepričanju pa je to, da smo prepričani, da je od tega, kaj si drugi mislijo o nas, odvisna naša sreča. Naša sreča bi naj bila torej odvisna od mišljenja drugih ljudi, tudi tistih za katere vemo, da niso odkriti, pošteni in so polni predsodkov.
(Ne maram Janše - dvomim, da je zaradi tega nesrečen.)



Še večja cvetka od prejšnjega prepričanja pa je njegova izpeljanka Moškim moram biti všeč in jih privlačiti. To prepričanje me je zadelo malo po tridesetem, ko mi je podivjal estrogen in nisem vedela kam s svojo ženskostjo. Nekaj let sem bila prepričana, da moram biti ves čas urejena in privlačna - za moške, ne za sebe. Adijo pamet. Zelo prijeten občutek je pri teh letih dobiti kompliment in videti, da si še vedno privlačna (še torej nisi za staro šaro), ampak biti prepričana, da je od tega odvisna tvoja sreča, je pa totalna neumnost. Še dobro, da sem to razčistila. Pa da ne boste mislili, da hodim zdaj po svetu vsa zanemarjena. Ne, še vedno se uredim, ampak zase. Včasih bolj, včasih manj, odvisno od počutja. In če si zaželim čisto navadnih bombažnih spodnjih gat, si jih na svojo rit tudi navlečem, pa če je moškim to všeč ali ne.

Se nadaljuje.