torek, 31. januar 2012

Nekaj dejstev

Navajam nekaj dejstev, do katerih sem prišla izkustveno:

1. Če bo sedežnica nemoteno delovala ves dan, se bo zagotovo pokvarila takrat, ko bo na njej sedela moja malenkost. Jaz, ki moram imeti vse pod nadzorom, se zvesto izogibam vsemu, česar ne morem nadzirati in upravljanja sedežnice, sploh, če sedim na njej, pač ne morem imeti pod nadzorom. Pa vendar sem nekega dne, v nekem smučarskem središču, po skoraj celodnevnem smučanju nasedla tem besedam: "Pa daj no, pelji se z nama. Glej, ves dan se že voziva pa se niti enkrat ni ustavila." "Ja, mami, pelji se z nama." In sem se. In po par minutah vožnje...smo stali. Strojnica izven dosega, pod mano globina, rahlo pozibavanje, na desni hčerka, ki jo je potrebno varovati,.... Takoj sem zaznala smrtno nevarnost - s hčerko lahko zdrsiva pod "ograjico" in zgrmiva v globino. V trenutku sem izvedla vse varnostne ukrepe (še dobro, da v takih situacijah obdržim trezno glavo) - trdno sem se prijela sedežnice in se nisem več premaknila. Še dihala sem zelo previdno. Če bi očesno zrklo premaknila za desetinko milimetra, bi to lahko bil konec. Moj mož nevarnosti ni zaznal (očitno mu manjka gen za prepoznavanje nevarnih situacij) in je iz ne vem kje, ne vem kako privlekel kamero in situacijo posnel. Hčerka je gensko napako očitno podedovala, ker si je tudi ona situacijo razlagala povsem napačno - smešno. 


2. Če sem naročena pri zdravniku/zobozdravniku in sem točna, bom v čakalnici zagotovo čakala še najmanj eno uro. Če bom pozna ali rahlo zamudila, bo zdravnik točen. 


3. Na cesti bo zastoj vedno kadar bom že itak pozna. Če grem od doma pravočasno, na cesti ne bo nobenih zastojev in bom na cilj prišla prehitro (beri: bom na cilju čakala ko idiot). Če bom šla od doma "na knap", se bo na cesti zagotovo našel kak dedi, ki se bo cincal s 50 km/h, v ravnini morda s 60km/h. V ravnini, kjer bi lahko prehitevala, mi bodo do naslednjega ovinka vozili naproti drugi avti. Če mi bo slučajno uspelo prehiteti, me bo za naslednjim ovinkom čakal konvoj tovornjakarjev.


4. Če bom želela v gradivu najti tipkarske napake, jih bom našla takrat, ko bom gradivo že odposlala. Preden odpošljem gradivo preberem prvič, preberem drugič. Vzorno. Slovnično neoporečno in brez tipkarskih napak. Odpošljem. Spet preberem in .... Grrrrrrrr.


5. Snov na štedilniku definitivno zavre hitreje, če ne gledam. Pristavim mleko ali dam kuhat krompir in čakam, čakam, buljim v lonec in čakam, ....Nič. Niti sledu o kakem vretju. Takoj ko obrnem hrbet pa "fššššššššš". WTF? Prej, hudiča, voda ni bila sposobna zavreti v desetih minutah, potem pa ji uspe v desetinki sekunde?! Podobno kot pri moških - če jih gledaš, ne morejo scat  lulat.


6. Če bom zjutraj iz košare s perilom vzela nogavico in iskala še drugo (par), jo bom našla takrat, ko bom iz obupa začela iskati drugo nogavico, ker prve nisem našla. In igra se začne znova. Itak. V jutranji naglici pograbim prvo barvno primerno nogavico in iščem še drugo. Nič. Med iskanjem najdem nogavico, ki bi bila prav tako barvno primerna in vržem prvo nogavico nazaj in začnem iskati par druge nogavice. Kaj najdem? Par prve nogavice. In kje je prva nogavica? Nimam pojma, nekje sredi kupa z vsemi ostalimi nogavicami.


7. Vedno bom našla razlog za basanje s sladkiši: če sem pod stresom, da se pomirim; če sem žalostna, da se potolažim; če sem vesela, da praznujem. 


8. Vedno si zapomnim kaj sem prebrala, pozabim pa kje. WTF? Ali pa se spomnim zgodbe, pozabim pa komu vse sem jo povedala. Ali pa se spomnim kdo mi je povedal ful dober vic, ne spomnim pa se vica.

Toliko o lekcijah, ki mi jih je dalo življenje.

P.S. Preden sem kliknila "javno objavi", je bil tekst brez tipkarskih napak.

nedelja, 29. januar 2012

Svetišče

Pred leti sem v neki knjigi, mislim da je bila Kurja juhica za materino dušico, prebrala, da je edini prostor v hiši, kjer lahko imajo mame svoj mir, kopalnica. Oh kako zelo, zelo so se zmotili. Če bi obiskali mojo družino, bi ugotovili, da niti stranišču ne morejo nadeti naziva "sveti prostor" ali "prostor za meditiranje". Moje bande ne ustavi niti smrad. Naš pes se itak uleže poleg straniščne školjke in zvesto čaka, da opravim, ta mali pa, ne vem ali slabo voha, stoji med vrati stranišča in poroča o svojih arhitekturnih Lego projektih. Ni je stvari, ki bi lahko počakala, da mati zaključi s svojo potrebo. Vse se rešuje pri odprtih vratih stranišča. Zakaj? Zakaj se to dogaja meni, moj mož pa ima na razpolago celo uro, da opravi, kar ima pač za opravit, poleg tega pa lahko prebere še nič koliko člankov, posluša glasbo, igra igrice,... Če bi želel, bi lahko s straniščne školjke v miru vodil G8. Kaj ima on česar jaz nima? Ups, em, vem kaj ima. Niti s plinsko masko in obleko, ki ščiti pred živčnimi strupi, si ne bi upala zmotiti njegovega zasedanja. Ko stranišče uporablja moj mož, le-to ostane nedotaknjeno svetišče še uro po tem, ko je daroval bogovom in razpravljal o svetovni gospodarski krizi.

Če mojih članov ne ustavi niti smrad, kaj naj bi jih ustavilo pred tem, da ne bi zmotili mojega miru v kopalnici. Tja se vedno odpravim, ko imam občutek, da so vsi zaposleni in me ne bodo pogrešali. Pripravim si sproščujočo kopel, prižgem svečke in ugasnem luči. Oooooooooh,...in se potopim v vodo. Za delček sekunde izklopim misli in odtavam, dokler......bum, tresk mali ne odpre vrat in vdre v moje svetišče.
"Kaj delaš?"
"Kopam se."
"A se lahko kopam s tabo?"
"Ne."
"Zakaj ne ?"
"Ker imam v vodi zdravilo." Zlobno, vem, a zdravil nikdar ni maral zato je to edini način, da v kali zatrem njegovo željo, da bi zlezel v kad.
"A lahko samo prstek namočim?"
"Lahko."
"A me bo peklo?" (ker je v vodi zdravilo)
"Ne vem, poskusi."In namoči prst v vodo.
"Ne peče!", se zareži. "A lahko celo roko?"
"Lahko."
"A te lahko pošpricam?"
"Ne."
"Zakaj ne?"
"Zato."
"A ti lahko vržem penice?"
"Ne."
"Zakaj ne?"
"Zato."
.....
Verjetno se sprašujete zakaj preprosto ne zaklenem vrat. Zato:
(zgodba se nadaljuje tam, ko se zleknem v vodo in za delček sekunde izklopim misli in odtavam, dokler....)
Bum, bum, bum (mali stoji pred zaklenjenimi vrati in razbija po njih) "Mamiiiiii..."
Delam se kot da ne slišim.
"Mamiiii, mamiiiii..."
"Ja"
"Kaj delaš?"
"Kopam se."
"A lahko pridem not?"
"Ne."
"Zakaj ne?"
"Ker imam v vodi zdravilo in rabim mir."
"A boš še dolgo?"
"Ne"
"A lahko gledam risanke?"
"Lahko"
"A jih bova potem skupaj gledala?"
"Ja"
"o.k."
Tišina. Uspe mi, da izklopim in ...
"Mamiii...."
"Ja."
"Tom in Jerryja gledam"
"Super"
"A veš kaj je naredil Tom?"
"Kaj?"
"Jerryju je ...."

Pa samo malo časa zase sem hotela.

petek, 27. januar 2012

WTF Friday - sveža jajca

Včeraj zgodaj zjutraj, ko sem se z avtom peljala proti sončnemu vzhodu, sem na Radiu Center (ni reklama, zgolj vir informacije) slišala meni povsem novo zanimivost/dejstvo/informacijo/nasvet, in sicer:
Če želite, da bodo jajca v hladilniku ostala dlje časa sveža, jih morate shranjevati tako, da bo širši del jajca gledal navzgor. WTF?
Kako bi naj to vplivalo na svežost jajc in zakaj naj bi bilo pecivo potem boljše (govorili so o Janeževih upognjencih) niso povedali. Vem samo to, da ima opravka z zračnim mehurčkom.

Uganite kako so obrnjena jajca v našem hladilniku?

P.S. Navedeno menda ne velja za moške in njihova "jajca". Ne verjamem.

sreda, 25. januar 2012

Doživeti ali ne doživeti, to je zdaj vprašanje

Dogodki, ki so se zgodili ta vikend, so bili razlog, da sem si zadnje dni (spet) pretirano belila glavo. Tokratne misli so se vrtele okoli lastne minljivosti. Ne strah pred staranjem ali smrtjo, temvč zavedanje, da se čas izteka, da je življenje eno samo in da ni popravnih izpitov. Kako pomembno je, da vemo kaj nas osrečuje in da tako tudi živimo.

Sama sem sicer (večino časa) s svojim življenjem zadovoljna in lahko rečem, da sem srečna. Medtem, ko pred leti nisem ločila zrna od plevela, ko sem se dušila pod občutki krivde, lahko danes z gotovostjo trdim, da vem kdo sem in kaj želim. Vseeno pa se vsake toliko pojavi dvom. Je to res to? Živim tako, da bom na kocu lahko rekla, da sem resnično živela? Res ničesar ne zamujam, in če zamujam, kaj je tisto kar zamujam? Kaj bi v življenju rada doživela?

Sama sem človek seznamov. Sezname lahko imam za stvari, za katere bi mislili, da je to nemogoče. Seznama "kaj želim doživeti preden umrem" pa mi do danes še ni uspelo sestaviti. Zakaj? Zato, ker v resnici ničesar ne pogrešam ali zato, ker ne vem kaj pogrešam oz. ne vem kaj si želim doživeti. Seznami v smislu "skočiti s padalom, splezati na Mt. Everest, prepotovati svet,..." me pustijo hladne. Zdrznem se ob šele ob "videti to in to deželo...". Edina točka na mojem seznamu bi torej bila "videti Irsko in Škotsko". Povedati moram, da nimam ravno pustolovskega duha in da potovanja "z rukzakom" popolnoma odpadejo (pa ne zaradi otrok), bi pa bila s finančnega vidika bolj primerna. Občudujem, iz vsega srca občudujem vse popotnike, ki se takole odpravijo v svet. Tudi med mojimi prijatelji jih je precej in vsakokrat se veselim njihovih zgodb in fotografij, ki jih dobesdno požiram. Ampak kot že rečeno - to ni zame. Saj veste, nevrotična perfekcionista (če ste prebrali stran o glavnih osebah). Verjetno bi se sesula, če ne bi vedela kam grem, kje bom spala... Moje nevrotične bedarije so me že stale koncerta "siddahrta osebno ali privat" (se ne spomnim več), ki ga je organiziral Siol, zgolj zato, ker nam niso povedali lokacije koncerta oz. kam nas bodo peljali. In je moža spremljal prijatelj namesto jaz.

Vsa potovanja...ma kakšna potovanja, izlete, dodatno oteži agorafobija. Zaradi tega mi priprave na izlet vzamejo ogromno časa. Najprej na routenplanerju preverim število kilometrov in čas vožnje. Če čas vožnje v eno smer traja več kot dve uri, moram obvezno preveriti še časovno razdaljo med posameznimi večjimi mesti, in če potujemo po avtocesti moram nujno prešteti vse predore in njihovo dolžino. Nato izračunam koliko minut oz. sekund se bomo vozili skozi predor pri hitrosti 90 km/h. Ob vstopu v predor začnem v sekundnem taktu udarjati s prsti in šteti sekunde, da vem čez koliko časa bom zagledala luč na koncu predora. Težava nastane, ko se predor zabaše in se skozenj premikaš zgolj 30-40 km/h, na polovici 6 km predora pa začne otrok kričati "hočem tu ven". Jaz tuuuuudiiiii!!! Ne, nisem neumna, se pa neumno obnašam.

Pred dvema letoma sem na tak način načrtovala pot v Lego Land (če ste prebrali tisto o projektu Lego, potem razumete, da je bila pot neodložljiva). Prva težava je itak bil predor Hohe Tauern, nato pa je bila pot razdeljena v etape Salzburg - Rossenheim, Rossenheim - Muenchen, Muenchen-Lego Land (pri zadnji etapi sem se rahlo zaj.... in me je že skoraj zagrabila panika). V samem parku sem že na samem začetku napančno ocenila en vrtiljak (le ta se ne sme vrteti prehitro niti se dvigniti previsoko) in nato na vožnji trpela dolgih 10 minut (vožnja je sicer trajala 2 minut ampak meni se je zdelo 10).  Prav tako sem napačno ocenila ogled akvarija. Vodstvo Lego Landa bi bilo potrebno opomniti, da morjano pred vhod v akvarij namestiti opozorilo za klavstrofobike. V akvarij lahko namreč vstopiš le s "podmornico". Nič hudega sluteča sem vstopila v to kvazi podmornico, ko so se za nami kar naenkrat zaprla težka železna vrata. Pred nami se je odvrtel film, zaradi katerega si dobil občutek, da se res spuščaš globoko pod morsko gladino. In spet me je imelo, da bi med vsemi tistimi otroci (in starši) zakričala "lasst mich hier raus, ich will raus". V podmornici sem bila zaprta 15 minut, čeprav so bili vsi ostali zaprti borih 5 minut. Edina stvar, ki sem se je po teh travmah še udeležila, je bila vožnja s čolničkom, ki se je premikal tako počasi, da me je bilo že strah, da se bomo ustavili.

Kakorkoli, ali dejansko obstaja seznam stvari, ki bi jih v življenju morali narediti oz. doživeti? Je "videti tuje dežele" obvezna vsebina takega seznama? Ali tisti, ki jim zaradi pomanjkanja denarja ni bilo dano potovati v tuje kraje, niso živeli in zato ne morejo reči, da je bilo njihovo življenje polno? V takih trenutkih pride do izraza dejstvo, da moramo razmišljati o stvareh, ki jih imamo in ne o stvareh, ki jih nimamo.

Samo enkrat živimo, vendar če dobro opravimo, je enkrat dovolj (ne spomnim se kdo je to rekel a je zadel žebljico na glavico). Torej, želim vam, da dobro opravite.

petek, 20. januar 2012

Quote of the Week

“I'm selfish, impatient and a little insecure. I make mistakes, I am out of control and at times hard to handle. But if you can't handle me at my worst, then you sure as hell don't deserve me at my best.” 
 Marilyn Monroe

Friday, I'm in Love.....

Hvala bogu, da je petek. Končno bom lahko.....
- pobrisala prah,
- peljala poba na rojstni dan,
- oprala perilo,
- zlikala perilo,
- zložila perila,
- počistila WC in kopalnico,
- šla po poba na rojstni dan,
- skopala psa...

četrtek, 19. januar 2012

Hollywood - Here I come

Ravno se mi je posvetilo čemu so namenjene moje neumne, moreče sanje. Našla sem smisel nočnega zbujanja, potenja in (samo včasih) kričanja. Zdaj vem kakšne načrte je imel z mano b.o.g. - pisanje scenarijev za velika holivudska imena, kot so Spielberg (opomba: pred podpisom pogodbe nujno preveri kdo so ostala imena). Moja stopnja REM je polna znanstvene fantastike, prepletene z akcijo in pridihom sodobne grozljivke. Da pojasnim:
- zelo pogosto sanjam kako me preganjajo, lovijo neke vrste vojaki/zlobneži/hudobci. Teritorij oz. pokrajina se spreminja, stavbe izginjajo in nastajajo nove, poti ne vodijo tja, kamor bi morale,... Strašanski napor je potreben, da mi uspe pobegniti, skriti ali pretihotapiti domov.

TO NISO MOREČE SANJE, TO JE MOJE POSLANSTVO!

Če bi si zapisala vse moreče sanje (od zdaj naprej si jih bom), bi zdaj že imela zbranega dovolj materiala za kar nekaj celovečernih filmov. Ah, upam, da mi bo Spielberg dovolil sodelovati pri izbiri glavnih igralcev. Mislim, da bi mene morala upodobiti Angelina Jolie. Žal za njenega Brada nimam primerne vloge. Fant izgleda preveč mlečno, da bi lahko dovolj prepričljivo upodobil strahzbujajočega hudobneža.
Mojega moža bi lahko upodobil Vin Diesel, čeprav se v mojih znanstvenofantastičnih sanjah moj mož nikoli ne pojavi. Ampak za Vinija bi scenarij malo priredila. Če dobro premislim, bi sebe odigrala kar sama. Sorry Angelina.

Verjetno mi nihče ne verjame, da se v mojih sanjah skriva "oskarja-obljubljajoč" material. Naj vam bo, omogočila vam bom vpogled v moj prvi material za scenarij (opomba: to je intelektualna lastnina; vsakršno kopiranje ali nadaljnja uporaba brez mojega dovoljenja (tega itak ne bi dobili, tudi, če bi prosili), bo kaznovana):
1. Prizor
Glavna junakinja (imena še nima) se brezskrbno sprehaja s svojo hčerko po ulicah domačega kraja. Večeri se. Ulice so mirne, saj so se prebivalci po večini že odpravili v toplo zavetje svojih domov. Glavna junakinja (brez imena) in njena hčerka (tudi brez imena) pogledujeta skozi okna hiš in opazujeta ljudi pri večerji. Njuno pozornost iznenada pritegne visok hrib, priljubljena sprehajalna točka domačinov, ki se začne dvigovati nad hiše. Preluknjan je kot švicarski sir in skozi luknje silijo snopi svetlobe, ki se plazijo po ulicah in grozeče preiskujejo vsak najmanjši kotiček tega majhnega kraja. Glavna junakinja in njena hčerka (opomba: čimprej jima najdi primerno ime) nemo opazujeta hrib, ki lebdi nad hišami. Glavna junakinja zadnji hip začuti nevarnost. Hčerko pograbi za roko in se z njo vrže pod živo mejo. Iz lebdečega hriba se začnejo spuščati do zob oboroženi in zamaskirani hudobneži. Glavna junakinja in njena hčerka se tiho stiskata pod živo mejo. Srce jima divje razbija.

2. Prizor
Glavna junakinja se brezskrbno sprehaja po gozdni potki. Hodi skozi gozd in si skuša zbistriti glavo, misli. Kmalu presenečena obstane. Gozd pred njo izgine in pojavi se umetno jezero, obdano z nasipom gramoza.  Tesno med nasipom in jezerom vodi potka. Glavna junakinja nadaljuje pot. Še vedno brezskrbno. Po delu poti začne voda siliti v nasip, tako da hoja po suhem ni več mogoča. Glavna junakinja bosa stoji v vodi. Pripravljena na močno bolečino od mraza začudeno ugotovi, da je voda prijetno topla. Kljub temu se obrne in se vrača po isti poti. Za sabo zasliši pluskanje vode. V jezeru plava starec. Njegova obleka leži ob nasipu. Kako, da je prej ni opazila. Ko pride do gozda, se izza nasipa, dreves in grmov dvignejo hudobneži (opomba: res moram najti primerno ime zanje). Glavna junakinja se požene v tek. Brezglavo teče skozi gozd, poln hudobnežev, zavedajoč se, da mora čimprej do svoje družine.
Prizor se nadaljuje na robu stanovanjskega naselja, kjer glavna junakinja živi. Glavna junakinja se skriva za škarpo in opazuje hudobneže, ki nadzirajo naselje. Ne more jih prešteti. Zavest, da mora k svoji družini, je močnejša od strahu in glavna junakinja že kuje načrt, kako prelisičiti zlobneže.

Opombe:
- preveri kaj za vraga je narobe s tabo;
- sanje oz. podzavest so lahko razlog zakaj ne nosiš visokih pet;
- poišči Spielbergov naslov;
- zrihtaj vlogo Vinu Dieslu;
- shujaj za glavno vlogo (če ti ne uspe, potem Dieslu ne rabiš rihtat vloge)

sreda, 18. januar 2012

WTF Wednesday....

...ali to ali pa Wordless Wednesday. Ker imam večinoma vedno kaj za povedat, naj bo WTF.

Zakaj ženske nosijo pete, če z njimi ne znajo hodit? Premikajo se, kot da bi imele porozne kosti. V ponedeljek je ena taka stopala čez prehod za pešce. Me je že imelo, da bi stopila iz avta, jo prijela pod roko in ji pomagala čez cesto. V bistvu bi ji lahko pomagal njen fant, pa ga je bilo verjetno preveč sram ali pa se mu je tako hudo mudilo.Obute je imela salonarje z nadpovprečno peto pri minus deset stopinjah. Mogoče pa sicer zna hodit s petkami, pa so ji zmrznila stopala in se je zato tako glupo guncala po cesti. Zakaj jim nihče ne pove, da v petkah niti slučajno niso seksi, če z njimi hodijo kot da bi bile "posrane".WTF?

ponedeljek, 16. januar 2012

Projekt Lego

V kolikor imate doma obsedenca z legicami, vam bo tale nasvet prišel zelo prav.

Najprej morate zbrati 10.000 kosov legic (ajde, gre tudi 5000), da se vam sploh splača začeti pospravljati oz. organizirati ali sortirati kocke (zakaj bi se tega lotili, ko imate doma samo 500 kock, neumnost, saj bi z organizacijo zelo hitro zaključili in sploh ne bi imeli dela). Naslednji korak je, da nabavite veliko manjših plastičnih škatel ali predalnikov (obvezno kupite nove, ker drugače učinek ni enak). Jaz sem nabavila namizne plastične predalnike s tremi oz. štirimi predali in eno škatlo s pregradami. Šele, ko ste nabavili škatle, se odločite na kak način boste organizirali kocke (če bi to storili preden greste v nabavo škatel, projekt zdaleč ne bi bil tako zanimiv). Kocke lahko sortirate na več načinov - po temah, če jih vaš obsedenec vedno znova sestavlja (v eni škatli Harry Potter kocke, v drugi Pirati s Karibov, v tretji policijska postaja, v četrti Princ iz Perzije, v peti Star Wars, v šesti ....), po barvi ali po velikosti in obliki. Jaz sem se odločila za slednje, ker naš obsedenec zadevo po navodilih sestavi samo en krat in nikoli več, potem pa gradi hotele,  v katerih letujejo Yoda, Harry Potter, Indiana Jones, Captain Jack Sparrow in ostala druščina. Ko je odločitev padla, vsujte vse kocke na tla (če tam ne ležijo že od prej) in začnite sortirat - v en predalček okrogle mikrokocke, v drugega oglate mikrokocke, v tretjega mikropripomočke, v četrtega druge mikrokocke, v petega mini kocke, v šestega vse za avto, v sedmega vse za hišo, v osmega strešnike, v devetega..... Da ne bi slučajno vse junake zmetali v en predal. To je pogosta napaka pri začetnikih. Junake razstavite na prafaktorje - posebej glave, posebej lasje in pokrivala, posebej zgornji del trupa, posebej spodnji del trupa in posebej orožja in druge dodatke. Preden začnete s prebiranjem kock, zagotovite, da bo na tleh in med kockami dovolj pasje dlake, las, drobtin in druge svinjarije, ki se bo lepila na kocke in vaše prste. Samo tako se projekt res splača. Ko prebirate kocke, vzamete v roko vsako kocko posebej in jo spihate. Pazite, da boste odpihnili samo svinjarijo in ne tudi kocke. Lahko se vam zgodi, da bo kocko, še posebej, če je velikosti mikro, odpihnilo daleč pod omaro, kjer vas itak čaka drug projekt. Prosim, končajte najprej ta projekt, preden se lotite tistega pod omaro.

Kocke torej veselo prebirajte, pihajte in polagajte vsako v svoj predalček. Po možnosti naj vam mali obsedenec prevrne predalček ali dva z mikrokockami, da se bo projekt resnično splačal. Če imate težave s hrbtom (tako kot jaz), boste morali projekt prekiniti in z njim nadaljevati naslednji dan. Da se vam naslednji dan sploh splača nadaljevati, mora mali obsedenec medtem časom preizkusiti ali tak način sortiranja res deluje. To stori tako, da sestavi nekaj modelov in pri tem že sortirane kocke pomeša z nesortiranimi (ne vse, kakšno polovico; to je dobro zato, da se naslednji dan lažje spomnite, kje ste ostali).

Naslednji dan torej nadaljujete po enakem principu (razpoloženje je že precej načeto - če ni, potem verjetno niste sledili vsem opisanim korakom). Ker vam tudi ta dan ne uspe sortirati vseh kock (saj jih je vendar 10.000 in sortiranje se drugače ne bi splačalo), projekt odložite do naslednjega dne. Medtem časom mali obsedenec preveri kako projekt napreduje in spet sprazni in pomeša okoli polovico kock (saj veste - zato, da se boste naslednji dan lažje spomnili kje ste ostali).

Naslednji dan si oglejte na pol polne (če ste optimist) ali pa na pol prazne (če ste pesimist) predalčke in kup nesortiranih kock. V kocke oz. projekt strmite kakih 10 minut nato se obrnite in zapustite prostor. Ta korak ponavljajte 3 do 5 dni zapored.

Zdaj v omari (ali pri starih starših obsedenca) poiščite staro rjuho in jo položite na tla. Vse nesortirane kocke s tal in vse sortirane kocke iz predalčkov zmečite na rjuho (pasje dlake, lasje, drobtine in druga svinjarija naj vas ne motijo). Pograbite vse konce rjuhe kot da bi želeli zvezati culo. Dvignite rjuho s kockami in jo položite v dovolj veliko škatlo (vseeno kakšno, samo, da je dovolj velika). Ko se bo mali obsedenec naslednjič želel igrati s kockami, dvignite kocke z rjuho vred na tla. Razprostite rjuho, po njej razprostite kocke in mali obsedenec se lahko igra. Ko konča, pograbite rjuho in jo s kockami vred položite v škatlo.

Nasvet ni plačljiv in si ga lahko ogledate neomejeno krat.

sobota, 14. januar 2012

Ženske in tehnika

Da so ženske skregane s tehniko je s časom obveljalo za splošno znano ali kar dejstvo. Če gre kaj narobe ali se zgodi kakšna neumnost, povezana s tehniko (sem bom štela tudi vožnjo avtomobila), človek najprej pomisli, da je povzročitelj/krivec ženska. Skoraj je že pravilo, da je dokazno breme na strani žensk (če torej trdimo, da nismo tako neumne, moramo to dokazati).

Pri tem pa ne gre spregledati dejstva, da ženskam ta skreganost s tehniko ni položena v zibko, temveč nam jo privzgojijo, kdo drug kot, naši možje. Kot najstnica sem obvladala vse tehnične zadeve, od katerih sem imela korist - znala sem poiskati kanale na televiziji, ki jih moja mama niti slučajno ni znala; znala sem popraviti telefon,....No, v mojih časih se je tehnika tukaj že nehala. Pa vzemimo za primer mojo trinajstletno (uf, že skoraj štirinajstletno) najstnico. Ji kupiš GSM in ga v trenutku obvlada brez navodil. Vse funkcije ima v malem prstu. Kupimo iPada, obvlada v trenutku. Včasih se mi zdi, da nese celo mojega moža, ki mu je tehnika poklic in hobi.

Da nadaljujem. Ko ženske odrastemo, začnemo izgubljati čut za tehniko. Pa to ni naravni proces ampak ima veze s tem, da želimo moškim dvigniti samozavest, da dobijo občutek moči, da imajo občutek, da jih potrebujemo, da nas ščitijo, za nas skrbijo... Na tak način, seveda iz gole ljubezni,  žrtvujemo svoj sicer prirojen talent za tehniko in tvegamo, da se bomo znašle v situaciji, ko bomo izpadle popolnoma neumne. In, ko zveza s partnerjem traja dovolj dolgo, se zgodi, da talent zakrni in postanemo, kar se tehnike tiče, resnično (ne bom rekla neumne) prikrajšane.

Priznam, da na televiziji ne znam poiskati kanalov. Vse kar znam, je vklop, prešaltavanje programov, nastavljanje glasnosti in izklop (še gesla na zaklenjenih programih ne znam vtipkat, če bi si slučajno kdaj želela ogledati odrasle vsebine). Na televiziji znam preklopit na HDMI1, ki se uporablja za xBox (ali pa je morda HDMI2), znam vklopiti xBox, nimam pa pojma, kako se izklopi (xBox obvlada moj sedemletni sine). Vem, da se HDMI2 (če to ni HDMI1) uporablja za gledanje filmov z računalnika, pa mi to ne koristi, ker te funkcije ne znam uporabiti na računalniku.
iPad je bil sprva moj, pa sem ga podarila hčerki, ker sem bila prepričana, da lahko na njem zgolj preberem pošto in surfam po internetu. Odkar ga ima hčerka, se da na njem (čudežno) početi marsikaj (celo tole). Dolga leta je bil moj GSM stara Nokia, pri kateri se je bilo čisto preprosto javit, poklicat, poslati in prebrati sporočilo. Novembra sem si zaželela nekaj novega, bolj fensi, in sem si nabavla Galaxy mini. Znam se javit in znam poklicat, se je pa zgodilo, da nisem znala pogovora prekinit. Vse ostale funkcije imam samo zato, da ozadje telefona ni tako prazno. Enak GSM si je na isti dan kupila hčerka. Eeeem, menda se da s telefonom početi marsikaj na zelo enostaven način. O, skoraj bi pozabila. Eno funkcijo (ali bi morala reci program) pa le uporabljam. Reče se ji My Days in vanjo vnašam datum začetka menstruacije in datum konca menstruacije in potem vidim, kdaj so dnevi nevarni itd. Vnašam pa tudi dneve, ko...eeee, no.... "naredim domačo nalogo". Koledarček je zadnjič pregledoval moj mož in je bil začuden nad vsemi vijoličnimi pikicami (te dobiš, če si opravil "domačo nalogo" - skoraj tako kot Mercatorjeve nalepke). Večina moških je prepričana, da premalo... (ah, zakaj bi ovinkarli)...da premalo sexajo in da njihovi prijatelji in sosedje sexajo precej več. Vijolične pikice moža niso prepričale. Pravzaprav je začel dvomit v resničnost podatkov in je rekel, da bo odslej evidenco vodil tudi sam, da bo videl ali se nama datumi pokrivajo.

Za konec navajam nekaj primerov, kaj vse se zgodi ženskam, ki se odpovejo svoji sposobnosti za tehniko:
1. gospodična je prišla v trgovino z avtodeli in prodajalca vprašala ali imajo na zalogi avtodel 710. Prodajalec za tak avtodel še ni slišal in tudi sodelavci niso imeli pojma kaj bi to bilo. Povedala je, da je njen avto imel tak del, da ga je izgubila in zdaj rabi novega. Pa jo prodajalec prosi, če bi ta del narisala, morda ji bo potem lažje pomagal. Gospodična nariše krog in v njem številko 710. Tole pa je avtodel, ki ga je iskala











2. mož je zvečer panično iskal disketo (ko so še obstajale), ki jo je naslednji dan v službi nujno potreboval. Ko je mož že spal in je žena pridno opravljala gospodinjska dela, je disketo našla ter mu jo z vso ljubeznijo z magnetkom in kratkim sporočilcem pritrdila na hladilnik. Takole:











Tukaj najdete še nekaj primerov, kako bi zgledal svet, če bi bila tehnika v rokah žensk.

petek, 13. januar 2012

Nekompatibilnost

Včeraj sva z možem nakupavala v našem majhnem Mercatorju, za katerega se več krat izkaže, da ni ravno najboljši sosed. Pri blagajni sem zagledala vrečko Casali Rum Kokos (moji najljubši) in jo že hotela vreči na trak, ko sem (ker sosedu pač ne zaupam) preverila rok uporabe. 5. 1. 2012. Trgovko sem seznanila s potekom roka, ta pa se je odzavala s tonom kot da bi ji povedala, da smo dobili dojenčka. Odgovor je zapela: "ooooooo, a reeeeees, veste, tudi to se kdaj zgodi." Jaz pa sem imela no koncu jezika, da bi ji rekla, da se pa očitno rado zgodi. Prepričana sem, da če bi šla danes v trgovino,bi bili bonboni še vedno tam.

Ampak to ni to o čemer sem želela pisati. Casali ima poleg originalnega Rum Kokosa še Caribic Coffee in, če se ne motim je imel tudi take z belo čokolado. Jaz obožujem originalne, pojem jih toliko, da bi moralo na embalaži biti opozorilo. Saj veste, tisto "Minister za zdravje opozarja....". Če se jih lotim, potem ne smem sesti za volan, ker bi verjetno napihala.

Kar sem hotela povedati je, da obožujem Casali vendar ostalih različic še sploh nisem poskusila. Takšna sem. Ko mi je nekaj všeč, ko se nečesa navadim, nobena druga stvar pri meni nima šanse. Niti poskusim ne. Stvar je v moji neprilagodljivosti in strahu pred spremembami.

Evo, to je to, o čemer sem želela pisati. Neprilagodljivost. Preden nadaljujem zgodbo, moram povedati, da sem po naravi preveč odgovorna, da preveč stvari "delam po pameti" (in potem se čudim, da ničesar ne doživim). Ko sem prestopila mejo 30ih, me je prijelo, da bi bila malo bolj drzna, zahotelo se mi je narediti nekaj, česar drugače ne bi (ker sem pač pameta punca). Pa sem šla po tattoo. Lep kitajski znak na levi lopatici. Dokler sem ležala na mizi in pogumno prenašala zbodljaje, sem se počutila strašno predrzno, celo uporniško, močno, samozavestno.... Ko pa sva se z možem vsedla v avto, je bilo predrznosti konec. Dobila sem pravi napad tesnobe in po glavi so blodile misli "o f...k, kaj sem naredila, o bog, o bog (ne vem zakaj sem klicala boga, ko pa nisem verna), to ne gre več stran,....". Hiperventilirala sem vse do doma. Doma v kopalnici sem imela občutke omedlevice, napad panike pa sem poskušala zadržati s tem, ko sem si govorila, da lahko zadevo odstranim z laserjem ali pa si dam presaditi kožo. Toliko o predrznosti. Trajalo je kar nekaj mesecev, da sem sprejela spremembo na moji koži, ki je v bistvu sploh ne vidim, razen, če se gola sučem pred ogledalom.

Drug banalni primer moje neprilagodljivosti - kljub temu, da sem si zelo želela psa, sem prvi večer, ko smo ga pripeljali domov, dobila napad panike. Enake misli "o bog, kaj si naredila, zakaj si privlekla psa, vse je drugače, ne bo več kot prej..., o sranje, zdaj je tu, kam ga naj dam...." Niti pralnega praška ne menjavam in tudi WC papir je vedno iste znamke (o, pardon, ta z WC papirjem ni moja ampak moževa).

Bog ne daj, da se čez dan pojavi kaj, kar ni bilo v mojem načrtu. V taki situaciji so možne različne reakcije, odvisno od splošnega razpoloženja (in tega v katerem delu menstrualnega ciklusa se nahajam (še ena fajn tema za pisanje)): ali me zadeva tako vrže s tira, da hiperventiliram (obvezna oprema moje prve pomoči bi morala biti papirnata vrečka), ali se zmedem in nobene stvari ne morem speljati kot je treba, ali pa u nulo pop...im.

In ker jabolko ne pade daleč od drevesa, .... (moje gene je poerbal pob).

p.s. Dobili smo novega družinskega člana po imenu Gorenje.
p.p.s. včeraj mi je mož poljubljal roko od zapestja proti ramenu (sva imela obletnico), jaz pa sem ob tem mislila na risanko Tom in Jerry, kjer Tom poljublja roko beli mački. A je z mano kaj narobe?

torek, 10. januar 2012

Pa nas je doletelo

Očitno pri nas doma ne gre brez okvar. Širijo se kot virusi in močno prizadenejo naše finance.

Za začetek je zbolel naš pomivalni stroj Candy. Trpi za inkontinenco (pod rit dno mu zalagamo brisače, ker mu tako zelo uhaja), ki smo jo zdravili že pred nekaj meseci. Pa se je bolezen ponovila. Človek bi pomislil "Še sreča, da ni padel v komo ali kar umrl", če 13 let star stroj ne bi imel za sabo že 5 ali 6 operacij. Že pri zadnji sem ga želela pokopati, pa mož ni imel srca. Dogovor je bil, da ga do 100 € zdravimo, če bo več, pa...saj veste...ga bo nadomestil mlajši, lepši in močnejši (ne moža, pomivalni stroj). Nisem imela sreče - zdravljenje je stalo nekaj manj kot 100 €, od tega je nadomestni del stal 2,70 €, ostalo pa je bilo delo in potni stroški (ne vem kje vse se je vozil, serviser namreč, da je nabral toliko km).

Tokrat mi je uspelo moža prepričati, da našemu Candyju dovolimo oditi, v naš dom pa spustimo čisto nov gorenjski model. Tako je, hočem Gorenje, ker ti lahko tak mašin popravi katerikoli stric, ki se količkaj spozna na kable in ostalo drobovino, brez da bi ti kasiral trojne potne stroške. No prav, priznam, glede modela mi moža še ni uspelo prepričati (se še dogovarjava).

Medtem, ko čakamo na novo mašino, je treba posodo pomivati na roke. Na roke!!!! Kdo to še sploh dela?! Pravzaprav se vsi trudimo, da se temu opravilu izognemo, a na koncu nekdo mora potegniti ta kratko. O.k., kak krožnik in kozarec bi še pomila, kaj več pa.... Je kdo že pomival skodelo z zasušenim čokolešnikom? Če ste, potem razumete; če niste, si ne želite.

Pomivalnemu stroju, kar se hiranja tiče, zvesto sledi naš mikser, ki ga z možem uporabljava za pripravo tekočega zajtrka (kaj drugega gre na vse zgodaj težko po grlu). Več kot očitno je, da ne bo dočakal visoke starosti. Uspe mu prežvečiti kako banano z zadostno količino mleka, a bog ne daj, da mu podtakneš kak košček jabolka, kaj šele žlico muslijev.

Dokler ne najdemo novega "prežvekovalca hrane", sem ob jutrih na čokolešniku. Krožnik pustim v pomivalnem koritu v upanju, da ga bo nekdo pomil.

ponedeljek, 9. januar 2012

Še o mačkah

Kljub močni alergiji še vedno sanjam o mačkah (vedno sem imela mačke; tudi zdaj jo imam oz. so jo posvojili moji starši, ko sem praktično čez noč fasala alergijo). In če bi imela jurja evrov odveč (in ne bi imela alergije), bi mi družbo delala najlepša mačka med mačkami. Devon Rex.

Odlično bi se ujeli. Karakterno namreč. Sledi nekaj preprostih dejstev, ki prejšnjo trditev dokazujejo:
- hitra menjava razpoloženja
- paše nama, če naju kdo čoha
- poležavanje na kavču
- spuščanje zvokov ob občutkih ugodja (mačka prede, jaz pa...ee....delam mmmmm)
- obe radi jeva iz čiste posode in imava radi pri hrani mir
- obe grizeva iz ljubezni, ne iz hudobije
- potrebo raje opravljava čisto privat, brez navzočnosti drugih

Meni najljubša risanka, v kateri "nastopa" mačka, ki je po izgledu blizu Devon Rex-u (predvidevam da je Sphynx, ker je gola), je Kid vs Kat. S sinom jo gledava vsak večer in pokava od smeha.



Za konec še eno preprosto dejstvo: "For a balanced life, you need to have a dog to adore you and a cat to ignore you."

Mačke na drevesih

Danes si je mož zaželel mirnega sprehoda z mano (svojo ženo), sinom in, če že mora bit, našim psom. Sonce je počasi zahajaloo, mi pa smo se odpravili na bližnjo sprehajalno pot.

Ker se naš pob hitro in pogosto utrudi, še posebej kadar mora na sprehod, smo počivali na klopci. Okrog nas narava, modro nebo z rdečimi oblaki, ptički so mijavkali na drevesih..... Eeeeem, ja, nekaj je vztrajno jokalo visoko na drevesu in izkazalo se je, da je majcena mucka (taka kot Garfield). Kot velika ljubiteljica in zaščitnica živali (se spomnite, ko sem reševala vrabčka) nisem mogla pustiti uboge mucke same na drevesu. Moža sem prosila prisilila, da spleza na drevo in reši mucko. Sprva se je upiral nato pa se je vdal - ne vem ali je podlegel mojim čarom, imel dovolj mojega sitnarjenja ali pa sem ga kupila s pripombo "da on to zmore, saj je vendar pravi dec".

Reševalna akcija se je torej začela. Mož je plezal na drevo brez vej (še zdaj mi ni jasno kako mu je to uspelo) oz. so se prve veje začele nekje pri 2,5 m (ne vem, ker nimam ravno "augenmasa"), grabil mačko, ta je grabila za veje, jaz pa sem bila v pripravljenosti na morebitni padec (mačke, ne moža). Pes je norel od navdušenja. Verjetno je mislil, da je mačka za njega.

Po akciji se je zastavilo vprašanje "kaj z mačko". Medtem, ko se je pes davil na povodcu, ker si je hotel mačko pobliže ogledati, je ta predla v mojem naročju. Pa je padla odločitev, da moški nadaljujejo pot, midve z mucko pa poiščeva lastnike. Z iskalno akcijo vas ne bom utrujala. Povedano na kratko - našli sva jih in muca ni muca ampak mucek po imenu Tomi (jaz bi mu dala ime Orange).


Bi pa rada dodala, da me je, ko sem zaključila z iskalno akcijo, doletela kazen (zakaj pa tiščim nos kamor mi ni treba). Ker imam na mačke močno alergijo, sem začela pokašljevati kot kak star "ketenrauher" in pihati in piskati, kot..... eeeee....ne vem. Namesto, da bi slekla jakno, sem z njo šla v trgovino in še naprej vdihovala alergene mačje dlake. Za piko na i doma nisem imela niti ene tablete proti alergiji. Ko sem čakala, da jih najde mama....no....če bi bila zadeva precej hujša, bi bila do takrat, ko bi jih mama našla, že modra v obraz. Ampak jih je našla (hvala mama) in zdaj lahko rečem "lakše se diše".

Čeprav sem rekla, da za leto 2012 nimam zaobljub, je tukaj ena "ne moti ptičkov, ki mijavkajo na drevesu".

nedelja, 8. januar 2012

2011 vs. 2012

Ne spomnim se prav dobro, kaj vse se je zgodilo v letu 2011 in ali sem se držala novoletnih zaobljub (še tega ne vem ali sem si jih sploh zadala). Spomnim se, da se nam je dva krat pokvaril avto. Take stvari ne morem pozabiti, ker mi je segla globoko v srce denarnico.
Na zadnji dan v letu je mož na meni, skoraj "usred čela" našel prvi siv las. Ljudje (vsaj nekateri in jaz sem med njimi) smo nekako prepričani, da nas določene stvari ne bodo doletele. Npr. sama sem bila prepričana, da nikdar ne bom imela težav s težo, dokler nisem po rojstvu drugega otroka spoznala bridke resnice. Prav tako sem bila v najstniških letih, ko je mama kričala "utišaj glasbo", prepričana, da bom celo življenje nabijala muziko. Pa se je tudi to prepričanje izkazalo za zmotno. Danes mi je vse preglasno in na koncerte (tudi če gre za mestno plehmuziko) in razne veselice v šotoru, hodim z zamaški v ušesih. Kot najstnica tudi nikoli nisem razumela staršev zakaj jim je takšna muka iti popoldne po službi v Maribor - gneča je cool, šoping je cool, moji ta stari "not cool". Resnica je, da mi slabo postane takoj, ko z avtom prispem do tretje gimnazije v MB, glavobol se začne kazati ob iskanju parkirišča v garaži Europarka, izbruhne pa, ko vstopim v "nakupovalno območje". Vse te izkušnje z zmotnimi prepričanji me do danes še niso izučile in tako se še vedno prepričujem, da nikdar ne bom osivela, da nikdar ne bom zgubana in da bom v visoki starosti še vedno gibčna in prožna ter s pokončno držo.

Na zadnji dan v letu sem se torej zgrozila nad prvim sivim lasom, ga izpulila s korenino vred v prepričanju ali lažnem upanju, da sem zadevo v kali zatrla. Ko sem se naslanjala na poličko pred ogledalom v kopalnici, sem z grozo spoznala, da so se smejalne gube precej grdo zarezale v mojo kožo. Nobeno vlačenje in gladenje in napihovanje lic ni pomagalo. Edina rešitev je torej nabava hudičevo močne kreme proti gubam. Verjetno ne bi kaj dosti pomagalo, če bi se v letu 2012 nehala smejati, morda pa bi pomagalo, če si zvečer pod zgornjo ustnico nabulam "zobozdravniške tampone" in jih tam pustim čez noč.

Za leto 2012 nisem sprejela nobenih zaobljub, ciljev, načrtov (nakup kreme proti gubam in kraje tamponov mojemu zobozdravniku ne štejem kot zaobljubo). Naj se preprosto zgodi.

Much ado about nothing

Mnogo hrupa za nič je edino kar mi pade na misel ob besedi "silvestrovanje". Zakaj bi naj bila ta noč (nekateri ji pravijo najdaljša noč v letu, pa dejansko ni) nekaj posebnega? Ne vem, nekaj poseben je bil prehod v novo tisočletje, kakšnega posebnega navdušenja ob spremembi koledarskega leta pa ne čutim (tako kot ob božiču ne - razen tega, da mi ni treba v službo). Večino silvesterskih noči sem preživela doma, na kavču, zavita v koco, kjer sem zaspala, še preden je ura odbila polnoč. In bila sem zadovoljna, dokler nisem poslušala zgodb prijateljev, ki so silvestrovali tam in tam in je bila mega žurka.... Moja silvesterska zgodba, ki se je odvija na kavču, je vsebovala zgolj splošen začetek in še bolj splošen konec, jedra zgodbe ni bilo, ker sem ga prespala, kaj šele zaplet, vrhunec in razplet. Ob primerjavi moje zgodbe z zgodbami drugih sem vedno dobila občutek, da sem nekaj zamudila in da se silvestrovo vendarle zgodi samo en krat na leto (pa saj se vsak dan v letu zgodi zgolj en krat na leto) in bi ga bilo potrebno praznovati tako kot se spodobi. In obljubila sem si, da naslednjič ne bom ničesar zamudila in bom noč preživela na silvesterski žurki.

Rečeno storjeno. Silvestrovo smo praznovali v gostinskem lokalu trije pari z otroki, plus cel kup mularije, stare okrog 20 let. Polnoč smo pričakali sede za mizo ob pijači in pogovorih, sledilo je odštevanje in obvezno "lupčkanje". Ostanimo pri odštevanju. Sem res edina, ki me vso to odštevanje pusti mrtvo hladno? Trudila sem se občutiti neko navdušenje, veselje, srečo..... Nič. Vsi okoli mene se veselo šteli od deset proti nič, kot da bo čez 10 sekund dejansko vse drugače. Jaz pa.....nič. Iz vljudnosti ali bolje rečeno iz previdnosti ali strahu, da me ne bi imeli za dolgočasno, sem štela tudi jaz. Po vseh suhoparnih željah "srečnega in zdravega", smo šli v trg, da vidimo ognjemet. Vzdušje, občutki...nič, zgolj še več suhoparnih "srečnega in zdravega".

Ob pol enih ponoči sva z možem poba peljala domov k mojim staršem in imelo me je, da bi tudi sama ostala doma in šla spat. Pa je bil strah pred tem, da bom kaj zamudila, močnejši in sem se vrnila na zabavo. Ne vem ali sva bila z možen na isti zabavi, ker on se je namreč zabaval sto na uro, jaz pa sem sedela na barskem stolčku, gledala navzoče, ki so sedeli za šankom in popivali, se zgražala nad preglasno glasbo (so res vsi, razen mene, gluhi?) in zehala. Ob pol treh ponoči sem imela vsega dovolj in sem šla domov. Mož in hčerka sta se zabavala naprej.

Sem kaj zamudila? Ja, dragocene ure spanja. Ker sem bila preveč utrujena, nisem mogla zaspati in sem bedela še, ko sta domov prišla mož in hčerka. Bedela sem, ko sta mož in hčerka že trdno spala, bedela sem, ko se je začelo daniti. Nato sem zaspala, se zbudila, spet malo zaspala, se zbudila in ob pol devetih vstala ter peljala psa na sprehod.

sobota, 7. januar 2012

Nori december

Hvala bogu je ta nori december za nami. Ne spomnim se kdaj sem nazadnje občutila duh božiča. Ta decemberska norišnica mi najeda živce. Resnično.
Od božičnega duha oz. od prazničnega vzdušja (sama sem namreč ateistka in božič je zame kot vsak drug praznik oz. dan, ko postaviš novoletno jelko) so ostale samo pisane lučke, pa še te so mutirale. Lične praznične lučke, ki so ovijale drevesca pred stanovanjskimi hišami, so podivjale in napadle strehe, zidove in ograje, pa da ne govorim o lučkastih saneh in jelenčkih pa dedkih mrazih/božičkih in sneženih možeh.
Gospodarske krize v decembru ni čutiti, ljudje še vedno imajo denar. In tako smo se tudi mi, kot velika večina vseh ostalih, sredi decembra odpravili v nakupovalno središče, da nabavimo obvezna božična darila. V sencih mi začne utripati in kljuvati takoj, ko prestopim prag Europarka (pa ne samo v mesecu decembru). Hodili smo po trgovinah gor in dol, not in ven, brez da bi vedeli kaj iščemo oz. kaj bi sploh radi kupili. Nekako sem upala, da bom vedela, ko bom stvar zagledala. Pa ni bilo tako. Ponavadi je bilo najbolj enostavno kupovati za otroka, saj je "božičku" napisal seznam vseh želja in tako si s seznama izbral eno stvar, ki je bila 1. najlažje dostopna in 2. najcenejša. Tokrat se je zataknilo tudi pri našem pobu, ki je božičku začel pisati že poleti in mu je vsak teden napisal drugo pismo. Ko smo mu okrog Miklavža rekli, da mora napisati zadnjo verzijo pisma, ki ga potem ne more več spreminjati, smo narobe predvidevali, da je to-to. Do božiča sicer ni napisal nobenga pisma več, je pa vsak drugi dan izražal nove želje (namesto A, ki si ga je želel v pismu, bi zdaj raje imel B, zadeve C iz pisma si sploh ne želi več, ker je čisto brezveze, in bi raje imel D). Sredi decembra smo torej stali sredi Europarka moj mož, moja hčerka in jaz (sine pa se je brezskrbno in poln božičnega in prazničnega vzdušja igral v igralnici) tuhtali kaj za vraga naj ta malemu poknemo pod drevo. Ko so bila doma vsa darila zavita in pripravljena na misijo neopazne premestitve na lokacijo pod novoletno jelko, smo doživeli drugi šok. Sinu je uspelo, da si je še en krat premislil. Grrrrrrrrr. Kdo si je namislil ta prekleta darila za božič, ki jih kupiš samo zato, da jih pač kupiš, čeprav jih nihče ne potrebuje.

Foto: http://afunnypics.blogspot.com/2011_09_10_archive.html

Kakorkoli, drevo smo okrasili, spekli kekse in izvedli obdarovanje.