Se še spomniš, ko smo...

Včerajšnji Dan mladosti in Don Marko M sta me pripeljala do "dobrih starih časov". Tito, pionirčkova zaprisega, štafeta mladosti.... Spomnim se, da me je pred par leti hčerka vprašala kdo je bil Tito. Kdo je bil Tito?! Seveda ne more vedeti. Kot ne more vedeti za številne druge stvari, značilne za našo mladost.

"Se še spomniš, ko smo...", se ponavadi začne nostalgična pripoved:
- ko smo se od jutra do večera podili po travnikih in plezali na drevesa,
- ko smo se vozili s kolesi brez čelad,
- ko v avtu še ni bilo varnostnih pasov in klime in smo poleti molili glavo skozi odprto okno,
- ko smo praske oskrbovali tako, da smo pljunili nanje in se igrali naprej,
- ko smo na travnikih lovili kresničke in v mlakah paglavce;
- ko smo jedli sneg in lizali ledene sveče;
- ko smo snemali popularne pesmi tako, da smo kasetofon postavili pred televizor in stisnili "record",
- pa kako nam je včasih iz kasete potegnilo trak in smo ga na roko navijali nazaj;
- ko smo se morali vstati in se sprehoditi do televizorja, če smo hoteli spremeniti program (še dobro, da smo imeli samo 3 programe),
- ko nismo imeli mobitelov in za starše nismo bili dosegljivi, ...

Danes ni več kot je bilo včasih. Včasih me ni trgalo v kosteh in zbadalo v križu.

"Dobri stari časi" so fenomen posebne vrste. O njih govori vsaka generacija - naši starši so utrujali nas, mi utrujamo naše mladince, oni pa bodo svoje otroke. Res je, kar je rekel Peter Ustinov, danes so dobri stari časi, po katerih bomo hrepeneli čez 10 let. Sicer težko verjamem, ampak če je res, potem je res tudi to, da je pogoj za dobre stare čase slab spomin. Zato pa imajo vse nostalgične pripovedi, tudi če se začnejo negativno, srečen konec. "Nostalgia is a file that removes the rough edges from the good old days".

Včasih se zgrozim, ko želim s hčerko deliti koščke moje mladosti, pa nima pojma o čem govorim. Sem res že tako stara? Npr. zadnjič ji povem, da je 21 Jump Street bila v naših časih TV serija, v kateri sta igrala Johny Depp in Richard Grieco. Deppa je rešil blazno seksi Jack Sparrow, Richard pa ni imel take sreče. Who the fuck is Richard Grieco?

Očitno hrepenimo po dobrih starih časih tudi zato, ker ne dohajamo vsega, kar se dogaja današnji mladini. Ajde, vem kdo je Justin Bieber in kdo so One direction (čeprav tega raje ne bi vedela), ostale stvari pa so že bolj trd oreh. Ampak vsaj na nekaterih področjih sem v prednosti pred možem. Npr. s hčerko sva se včeraj režali vicu na Tumblerju - "How much does a hipster weigh? One instagram!"

Mož ne razume: "Kaj je to hipster?"

S hčerko se spogledava: "Ne veš kaj je hipster?"

Mož:"Tisti, ki imajo težave z boki?"

Ja, tisti, ki imajo težave z boki :))

Tečem, torej sem...

...za enkrat brez sape.  Boljše to kot Descartesov "Mislim, torej sem", ker preveč misliti še nikdar ni bilo dobro zame. In ja, tečem. Spet. Uau, kako fajn se sliši, ko napišem, da tečem. Zveni tako športno, tako pomembno, zveni kot da imam za sabo 12 polmaratonov in 3 maratone. Resnica je na žalost čisto drugačna. Resnica je tako žalostna, da se moram zaradi nje med tekom skrivati v gozdu, ker me je sram, da bi kdo videl kako hudo sopiham ob strašno počasnem teku. Še bolj sram pa bi me bilo, če bi me med tekom prehitela mamica z malčkom na sprehodu.

Ta teden tečem 3 minute in 3 minute hodim (sem napredovala iz 1 minute teka in 2 minuti hoje) skupaj 20 minut. Za merjenje hitrosti in razdalje uporabljam Endomondo, ki je tako prijazen, da mi za spodbudo ob rezultat hitrosti prilepi želvico (v resnici sem polžek, ampak slikice polžka Endomondo nima, jo bojo pa verjetno nabavli, če še lep čas ne bom napredovala). Ko mi bo uspelo preteči 5 km v kosu in bom za 1 km potrebovala manj kot 10 minut, bom iz gozda prilezla na naša polja, kjer tečejo ostali navdušeni tekači.

Ko prebiram rezultate maratonov oz. tekov (da ne bo kdo mislil, da mi je prvi cilj preteči maraton), prebiram rezultate tistih, ki so na cilj prišli zadnji. Tako vem kako hitro moram teči, da na morebitnem teku ne bi bila zadnja.

" We can't all be heroes because someone has to sit on the curb and clap as they go by." (Will Rogers)

Food Porn

Ne vem zakaj, ampak resnično ne razumem vsega tega cirkusa okrog fotografiranja hrane. Toliko posnetkov hrane kot jih je na Facebooku, Twitterju, Tumblerju, Imgfave-u,....ne najdeš niti na kuharskih spletnih straneh. Da posnameš vsak obrok hrane res ne smeš biti lačen (zato je meni do zdaj uspelo narediti samo en posnetek, pa še ta je bil posnet, ko je bil krožnik že na pol prazen). Včasih si moral, preden si začel jesti, zmoliti, danes pa ljudje, preden vzamejo v roke žlico, iz žepov potegnejo telefone in klik - juha z rezanci, klik - rdeč paradižnik na zeleni solati, klik - peteršilj na rezini limone, ki počiva ob vineršniclu...
Ta fenomen je dobil celo svoje ime - Food Porn. Čeprav je pojem precej širši, a se v tem obdobju uporablja predvsem za posnetke hrane, ki jih ljudje veselo delimo  s svetom preko socialnih omrežij.

K lažjemu objavljanju slik je pripomogel tudi Štef (Steve J.) s svojo Instagram aplikacijo. Instagram slike ne ločim od navadne, pa če mi jo nabiješ na nos. Posnetek s telefonom (tudi če je IPhone) je že itak slab, potem pa ga instagramiraš, da zgleda še slabše. Pardon, potem izgleda "vintage". Amapk tudi, če slik ne bi instagramirali, bi bile čez 40 let, ko bi obujali spomine, avtomatsko"vintage". Celo instagramirana hrana ima svoje ime - Instagram Foodies. S številom (instagram) posnetkov hrane na spletu se lahko primerjajo le še (instagram) posnetki hišnih ljubljencev. Priznam, da slednje obožujem in jih tu in tam naredim tudi sama, vendar "neinstagramirane".

Ampak zakaj ravno hrana? Morda zato, ker bi naj bilo prehranjevanje nek socialni dogodek in kot tako sodi na socialna omrežja. Ali torej z instagramiranjem hrane krepimo socialne vezi? Ljudi očitno res zanima, kaj smo si zjutraj namazali na kruh, kako so zgledali ražnjiči na zadnjem pikniku in kaj smo jedli na družinski večerji v restavraciji.

Pri takem hobiju ne samo, da nimaš časa jest, še razmisliti moraš, kam boš postavil kozarec - ob krožnik, za krožnik, naj bo poln ali na pol prazen, z rdečim vinom, belim vinom ali kar navadno vodo-, naj bo žlica ob krožniku ali v krožniku, naj položim šnicl na solato ali solato ob šnicl. Če kaj drugega ne, je to dober način shujševalne diete ob obilici hrane - dokler vse naštimaš in poslikaš, te je apetit že minil.

Predvidevam, da je fotografiranje oz. instagramiranje hrane nekaj takega, kot je bila v mojih časih "spominska knjiga" - tudi to smo delili s prijatelji in tudi tam je bilo govora o hrani. Je pač neka nova zanimiva stvar, ki se je prijela in jo ljudje z navdušenjem uporabljajo, saj zanjo ne rabiš nekega predhodnega znanja niti posebnega talenta. Podobno bi lahko rekli za bloganje - prej so bile kolumne, rezervirane za novinarje, pisatelje, danes pa lahko piše vsak - pa če to zna ali ne. Razlika je edino v tem, da če ne znaš, nimaš spremljevalcev (uuups), posnetke hrane pa lajkajo najmanj tvoji prijatelji.

Mislim, da je čas, da si namestim Instagram in se preizkusim v tej veji "pornografije"  :)

"Klopenburg"

Ali naj sploh omenim, da se bloga nisem dotaknila več kot dva meseca? Bloganje ni tako enostavno kot sem mislila. Pa ne zato, ker ne bi imela o čem pisati (o.k., tudi to se zgodi), pač pa zato, ker mi zmanjka časa. Do zdaj je bilo tako, da me je vedno, ko sem pisala, nekdo zmotil (tako kot zdaj - jaz pišem, mali pa mi visi za vratom, dobesedno - stoji na robu kavča in se mi obeša za vrat). Ponavadi je bil to naš mali terorist, ki je ravno takrat nekaj potreboval ali pa mi je moral nujno nekaj pokazat. Vem, lahko bi pisala zvečer, ko otroci spijo, a takrat je čas za druge stvari. Lahko bi pisala zjutraj, ko še vsi drugi spijo, a tudi takrat je čas za druge stvari. Lahko bi pisala v službi, pa je (sem poskusila) na žalost tudi takrat čas za druge stvari. In ne nazadnje sem tiste vrste človek, ki, ko enkrat odloži neko stvar, jo bo odložil še drugič in tretjič in četrtič in na koncu jo bo odložil za zelo dolgo obdobje, če že ne za vselej. Pri meni torej velja "Kar lahko storiš danes, odloži za par mesecev." Pa pustimo to.

"Klopenburg" (ne, ne mislim Peek and Cloppenburg) je nov vzdevek našega psa (ta trenutek užaljeno cvili v kopalnici, ker smo ga okopali), ker to ni več pes ampak ena sama gora klopov (mogoče bi moral biti KlopenbErg). V štirih letih, od kar ga imamo, ta pes ni imel toliko klopov, kot jih ima zadnja dva tedna vsak dan. V nedeljo zjutraj sva prišla s sprehoda, ga pregledam, nič. Zvečer, ko je bil na sporedu X Factor (naš pes ga namreč gleda - ne vem zakaj), opazim, da mu nekaj leze po glavi. Klop. Še malo vlačim dlako sem in tja - še en klop. In potem še trije, ki so mu lezli po glavi in hrbtu. Poleg teh petih najdem še tri, ki so si že postregli. Pobirala sem jih ko borovnice. V ponedeljek je imel karanteno (sprehod samo po ulici). Kaj najdemo zvečer - tri klope, ki so pridno mljaskali. Karantena se nadaljuje tudi danes. Po službi skočim k veterinarju po nekaj res močnega poleg kapljic (ampule). Dobim ovratnico in prosim še za šampon. Poleg ovratnice in šampona mi zakasira še nasvet, ker mi je povedal katera ovratnica je najboljša. Pa dobro. Šibam domov, poknem psa v bano, močim dlako, šamponiram in...kaj najdem.... še dva klopa!?!?! Od kod? Jebemtiš, a majo gnezdo v naši bajti? Pustim delovati šampon, vmes odstranim klopa, sperem in vse skupaj ponovim. Pes se zdaj suši v kopalnici in je grozno užaljen. Še bolj užaljen bo, ko bom iz omare privlekla krtačo. Ko bom odprla škatlo z briketi, bo vse pozabljeno. No hard feelings.

V štirih letih je tokrat prvič (lažem, drugič), da mi je žal, da imamo psa v hiši (poudarek je na "v hiši"). Groza me je, ko pomislim, da ti ogabni, mali črni klopi lezejo po našem stanovanju in čakajo, da se bojo prisesali na koga od nas. Že od tega, ko samo pomislim na njih, me vse srbi. Vsakodnevni sprehodi se bodo morali iz gozda prestaviti na ulice.

Toliko za danes.