Podiplomski študij - da ali ne

(OPOZORILO: Preden začnete brati spodnji zapis, vas moram opozoriti, da se razmišljanje o podiplomskem študiju nanaša zgolj na mojo situacijo, ali se naj JAZ OSEBNO vpišem na podiplomski študij. Nikakor torej ne gre za razmišljanje o podiplomskem študiju na splošno. Na splošno sem ZA podiplomski študij, če to dotičnega veseli, če želi konkretno področje raziskovati in pisati strokovne in znanstvene članke, če je ambiciozen in mu to pomaga pri njegovi karieri… Če pa se kdo znajde v podobni situaciji, kot je navedena spodaj, pa bi bilo dobro še malo razmisliti.)

V naši družini smo prišli do točke, ko se starejša hči odloča kam po končani srednji šoli. Sploh ji ne zavidam, ker odločitev ni lahka, če nisi prepričan kaj točno te veseli oz. kaj bi rad v življenju počel. Ampak pustimo to, tema zapisa je podiplomski študij.

Torej, v tem cirkusu okoli študija, me je prijelo, da bi tudi jaz (spet) študirala. Zakaj? Nimam pojma. Dejstvo je, da sem po končani gimnaziji natanko vedela kaj želim, kaj me vseli, izbrala pa sem študij, ki 1.) se je zdel primeren mojemu očetu; 2.) ni bil v Ljubljani (beri daleč od fanta, danes moža) in 3.) v predmetniku ni imel matematike. Strašanske napake sem se zavedela šele v 4. letniku faksa in kljub grenkemu spoznanju (kot pridna študentka) dokončala študij (bog ne daj, da bi zadnje leto vse skupaj pustila in šla študirat nekaj drugega). Tako sem postala univerzitetna diplomirana »nekaj kar mi smrdi« in v službi opravljam »nekaj kar mi še bolj smrdi«. Saj sem že kdaj prej pomislila, da bi ob delu doštudirala to, kar me veseli -  a izgovori so bili vedno enaki - denar in otroci. Tokrat je denar sicer še vedno problem a bi se dalo, otroci pa so že zrasli in imam dovolj časa zase (morebitni študij).

Med vso ponudbo študijskih programov se je pojavilo vprašanje kaj študirati? Naj nadgradim že obstoječe znanje oz. izobrazbo ali se naj lotim nečesa povsem novega, tistega, kar me je veselilo pred več kot 20 leti in me veseli še danes. Doštudirati nekaj povsem novega pomeni, kar nima nobene veze z mojo trenutno izobrazbo in službo, po končanem študiju malo pred 50. letom iskati novo zaposlitev brez izkušenj na tem področju.  Obstajajo ljudje (nekaj jih celo poznam), ki so naredili prav to. Tudi, če bi imela »dovolj jajc« za kaj takega, program študija ni na voljo v izredni obliki. Torej ta zadeva odpade.

Na voljo mi ostane še podiplomski študij na programih, ki so povezani z mojo izobrazbo in delom, ki ga opravljam. Odvisno od študijskega programa in fakultete se lahko vpišem na magistrski študij neposredno v 2. letnik ali celo kar neposredno na doktorski študij z opravljanjem nekaj dodatnih izpitov. Vprašanje je zakaj bi še enkrat študirala nekaj kar me že v osnovi ni veselilo in v povezavi s službo, ki me prav tako nikdar (in me še vedno ne) ni veselila. Kaj mi bo pri mojem delu koristil znanstveni naziv? Nisem ambiciozna (če bi bila, ne bi obtičala na tem delovnem mestu) in ne tekmovalna (o tem sem že nekaj pisala tukaj). Z znanstvenim nazivom (zaradi moje neambicioznosti, politične neaktivnosti in še marsičesa drugega) ne bom našla službe, ki bi mi v par letih z višjo plačo pokrila strošek doktorskega študija (če bi želela z dodatkom za znanstveni naziv na sedanjem delovnem mestu pokriti stroške študija, bi morala delati še 25 let, in če samo še enkrat dvignejo starost za upokojitev, se bi mi strošek povrnil ravno do »penzije«).  Kaj mi bo torej dodatno zanje na področju in v službi, ki ju ne maram. In kaj mi bo znanstveni naziv? Da se bom z njim podpisovala na božičnih voščilnicah?! Dr. Nadinka?!

A vseeno me mika. Ne toliko znanstveni naziv ampak učenje samo. Če gre za učenje samo, ali se ne bi bilo potem pametneje učiti stvari, ki me veselijo? Npr. kreativno pisanje (zdaj vem zakaj sem spet na blogu) – ali ne bi bilo bolje investirati v šolo kreativnega pisanja? Ali pa tečaj italijanščine in francoščine, učenje kitare, tečaj joge ali pa slikarski tečaj. Vedno sem rada slikala čeprav nikakor nisem naravni talent (trenutno za »sprostitev« barvam pobarvanke za odrasle, ampak o tem kdaj drugič) in osebno bi imela od slikarskega tečaja precej več kot od doktorskega študija (najmanj eno kolikortoliko dobro sliko, ki bi jo lahko obesila v dnevni sobi nad imaginarni kamin).

Za prijave na podiplomski študij je še dovolj časa, a mislim, da sem si na zgornje vprašanje že odgovorila.

Long time no see

Long time no see read/write. Skoraj dve leti je od zadnjega zapisa. Saj ne, da v tem obdobju ne bi imela kaj povedati, le.... Ko izpustiš en teden, hitro izpustiš ves mesec in potem leto, dve... Poleg tega sem (verjetno) pozabila, da je ta blog služil sproščanju, zabavi, morda celo neke vrsti osebni (psiho)terapiji.

Ne vem kako dolgo mi bo tokrat uspelo (redno) objavljati zapise; ničesar ne obljubim. Obljuba pomeni neko zavezo in ko si k nečemu zavezan, stvar ni več tako zabavna in sproščujoča, je skoraj kot služba (te je pa za moje pojme že itak preveč).

Seveda v vsem tem "abstinenčnem času" nisem le nemo sedela in gledala v zrak, temveč sem se lotevala raznoraznih projektov, in to (kot je pri meni običajno) več hkrati. O nekaterih morda celo kaj napišem.

Sredini stereotipi #3: Ženske niso smešne

Ko sem po spletu brskala za zanimivimi potegavščinami za 1. april, sem naletela na stereotip, da ženske niso zabavne oz. ne znajo biti smešne. Kdo bi sploh lahko pomislil, da ženske ne znamo biti smešne? Sodeč po rezultatih nadaljnjega brskanja po internetu, je takšnih osebkov precej in med njimi niso samo moški.

Vse je stvar okusa in znanosti

Okusi so seveda različni; kar je nekomu všeč, je lahko drugemu sila dolgočasno. Če je merilo za "biti smešen" to, da hkrati prdneš, rigneš in kihneš (t.i. prdo-rigo-kihec), potem ženske res ne znamo biti smešne. Še več, humorja niti ne razumemo. Če pa šteje tudi to, da hkrati kihneš in se polulaš (kiho-lulec) potem sem tudi sama ena izmed najbolj smešnih žensk na svetu, ker to obvladam "v nulo".

Seveda se je znanost tudi na tem področju poglobila v temeljite raziskave in tako nanizala vrsto teorij, ki bolj ali manj uspešno (večinoma neuspešno) dokazujejo stereotip.

Paritveno stresanje šal

Po evolucijski teoriji (recimo, da je evolucijska, ker se spet vračamo k pračloveku, le da tokrat ne gre za boj za preživetje) ženske ne znajo biti smešne, ker jim nikdar ni bilo treba biti smešne. Smešni so morali biti moški, ko so se trudili, da bi ženske zabavali in jih na tak način osvojili. Osvojitvi je nato sledila oploditev.

Testosteronski dvorni norček

S psihološkega stališča ženske ne morejo biti tako smešne kot moški, ker zaradi svoje nežne in zadržane narave, kar je posledica estrogena, nimajo potrebe po (iz)postavljanju. Moške skozi življenje vodi testosteron, kar pomeni, da se šopirijo in tekmujejo tudi, ko gre za to, kdo bo bolj zabaven.

It`s a man`s world

S socialnega vidika ugotovimo, da je v zabavni industriji (stand-up comedy) več moških kot žensk, kar pa nikakor ne dokazuje tega, da ženske niso dovolj smešne, temveč zgolj to, da ženske tudi na tem področju težje uspejo kot moški.

Nekaterim pa vendarle uspe. Meni najljubša je Sarah Silverman. Ampak imamo jih tudi pri nas: Lucija Čirović, Ana Marija Mitić, Martina Ipša, Tina Gorenjak, pa še jih je. Pa naj kdo reče, da ne znajo biti smešne.

Pa vesel, zabaven in smešen 1. april (al karkoli se že zaželi za ta "praznik").

Sporočilo od Dirka

Imate kdaj čudne sanje? Take zares čuuuuudne sanje?

Jaz sem sanjala list papirja, na vrhu katerega je bilo na sredini s poudarjenimi črnimi črkami zapisano ime Dirk Birkhoff. To je vse. Samo bel list z imenom in priimkom, ki ga še nikdar nisem ne slišala, ne videla, ne brala ali kar koli drugega. Ko sem se prebudila, sem nekaj časa zmedeno ležala v postelji, nato pa začela na glas ponavljati ime in priimek, da ga ne bi pozabila preden pridem do računalnika. 

Odprem Google (kaj pa drugega) in vtipkam "Dirk Birkhoff". Pričakovala sem, da Google ne bo našel ničesar, upala pa na zadetek. Voila - Dirk Birkhoff. Dirk (njegovo polno ime je Dirk Cornelius Birkhoff) se je rodil v Utrechtu na Nizozemskem. Z ženo Hedriko in dvema sinovoma, Ralphom in Paulom, je živel v Kanadi (Whitby, Ontario). Imel je 5 vnukov, Jesicca, Alexandra, Emily, Brian in Anne. Mirno je umrl je 16. septembra 2012 v starosti 82 let. Živel je polno in pogumno življenje.

Zdaj ko vem kdo je (bil) Dirk Birkhoff, se mi poraja naslednje vprašanje - kaj mi želi Dirk sporočiti. Naj potujem v Kanado ali na Nizozemsko (slednje imamo v načrtu)? Bi morala Dirkovim sestram kaj sporočiti, ko bom na Nizozemskem? Moram živeti bolj polno in pogumno? Kaj hudiča ima z mano opraviti pokojni Dirk Birkhoff in kako sem sploh prišla na njegovo ime? Bi morala raziskati njegovo življenje in napisati biografijo? Bi morala preveriti kaj se je dogajalo z mano 16. septembra 2012? Bom dočakala 82 let?

Če se oprem na Freuda, se v sanjah skriva skrita želja, ki si je v budnem stanju ne upam priznati (glede na to, da je Dirk že pokojen, me skrbi, da bo kdo pomislil, da sem nekrofil).  Ime in priimek na sredi lista sta bila videti kot naslov romana - bi morda rada napisala knjigo? No, to ni skrita želja, ki si je ne bi upala priznati, je čisto zavedna misel, ki ni dovolj velika, da bi lahko bila želja.

Po Jungu bi naj bil Dirk povezava med zavednim in nezavednim. Če se grem psihoanalizo, vem da je povezava list papirja z naslovom in nikakor ne Dirk, a je slednji veliko bolj zanimiv zato se raje ukvarjam z njim in na internetu zasledujem njegove otroke in vnuke.

Med zasledovanjem vnukov sem naletela še na eno Anne Birkhoff, ki živi v ZDA in je - uganite kaj - pisateljica odkar se je upokojila, pred tem pa je poučevala angleščino, dramo in novinarstvo.

Kakorkoli obrnem, vedno znova pristanem pri pisanju, vseeno pa bi rada verjela, da bi mi Dirk rad povedal nekaj bolj skrivnostnega.

Vir

Prijatelj na baterije - obujanje spominov

Zadnje čase ga spet bolj redno uporabljam in priznati moram, da sem več kot zadovoljna. Dobri dve leti me že spremlja in me še ni pustil na cedilu. Tudi po tem, ko je dlje časa sameval v predalu, je ob prvi naslednji uporabi deloval brezhibno in dal vse od sebe.

Spomnim se, kako me je mož z njim presenetil za rojstni dan in kako navdušena sem bila nad njim. Nad obliko, barvo in vsemi tistimi funkcijami. Zaradi bolezni ga nisem mogla takoj preizkusiti, ampak ko sem ga.....vauuuuu.... Da ne bom pisala še enkrat, če vas zanima več, lahko o tem preberete tukaj.

Ali ste tekmovalni

Naj dvigne roko tisti, ki:

- še nikdar ni nikomur zavidal uspeha oz. zmage, 

- se nikdar ni jezil, ker je šef v službi pohvalil sodelavca, njegov trud pa spregledal, 

- še nikdar ni opravljal osebe, ki je bila bolj priljubljena (ali privlačna) od njega

- se nikdar ni pretvarjal, da mu je vseeno, če ni zmagal...

Jaz je zagotovo ne morem dvigniti. Vem, da sem drugim že zavidala uspeh na področjih, na katerih meni ni uspelo; vem, da sem bila jezna, ko so v službi več veljali ljudje, ki so delali precej manj kot jaz; vem tudi, da sem kdaj obrekovala in tudi delala sem se, da mi je vseeno čeprav me je v resnici grizlo. Vsi ti občutki so rezultat naše tekmovalnosti.

Ko sem na spletu bolj za šalo kot zares izpolnjevala kviz "Ali ste tekmovalni", sem si že sama zelo odločno in prepričljivo odgovorila, da NE. Vendar to, da se ne na vse načine trudim biti prva, najboljša, uspešna in v središču pozornosti, še ne pomeni, da nisem tekmovalna. Vsi smo tekmovalni. To je v naši naravi in izvira iz boja za preživetje. Razlika je le v tem kako ta tekmovalnost vpliva na nas in naše odnose.

Tekmovalnost je v družbi dobila precej negativen prizvok, saj jo povezujejo s pohlepom, egoizmom, narcizmom, povzpetništvom, pa tudi z močjo in denarjem. Ali bo naša tekmovalnost zdrava ali uničujoča je odvisno od tega kaj z njo oz. s spremljajočimi čustvi naredimo. Zavist in jeza nas lahko motivirata, da v svoje cilje vložimo še več truda, lahko pa ne naredimo ničesar in zgolj obrekujemo in kritiziramo. Najslabše je, če ta negativna čustva obrnemo proti sebi in se označimo za neumne in nesposobne ali pa zaradi pretvarjanja, da nam je vseeno, opustimo cilj, ki nam v resnici veliko pomeni.

Tekmovalnost pa ne izzove negativnih čustev samo pri poražencih temveč tudi pri zmagovalcih. Zaradi potrebe po nadaljnjih zmagah in potrditvah se pojavi strah pred neuspehom. Primerjava z drugimi in potreba po potrditvi pa še nikdar nista prinesli kaj dobrega, ali pač?!

Dejstvo je, da ne moremo biti vsi zmagovalci. Vedno se bo našel nekdo, ki je boljši od nas. Sodelavec bo v službi bolj uspešen, prijateljica bo bolj vitka in privlačna, prijatelj bo imel več denarja in boljši avto, sosed bolj zeleno travo... Pomembno je, da to sprejmemo, se še naprej trudimo po naših najboljših močeh in uživamo v tem kar počnemo. 

Če se vrnem h kvizu - tukaj je rezultat:

There is not a competitive bone in your body. Competition doesn't hold much appeal for you. If anything, you are only likely to compete with yourself. What other people do doesn't matter to you. While it's generally healthy to not be competitive, you may want to step up from time to time. Competition can be motivating and fun. Even if you lose, you'll learn a lot about yourself.

Torej, nisem tekmovalna v smislu, da bi šla čez trupla, samo da bi mi uspelo. Zdrava tekmovalnost je pri meni tista (celo kviz je pravilno ugotovil), ko tekmujem sama s sabo; ko premagujem ovire kot so strah, depresija ali prepričanje, da ne zmorem, ki so mi ga vcepili drugi. Takšna zmaga nad samim seboj je trajna in prinese zgolj pozitivna čustva. Da mi samozavest, moč in energijo ter spodbuja mojo osebno rast.

Vir: Pinterest

Ne glede na vse, pa uživam v "tekmovalnosti", ko z možem in otroki zaigramo Človek ne jezi. Takrat se pa res ne dam. Tam ni milosti. 

Kaj pa vi, ste tekmovalni?

Sredini stereotipi #2: Ženske in čevlji

Počasi bo treba pospraviti zimsko garderobo in na dan privleči poletno. Zdaj je tudi idealen čas za nakupovanje. Sama bi res nujno potrebovala nove čevlje, ker je za zimske že pretoplo, za poletne pa je še prehladno. Če sem iskrena, bi potrebovala tudi takšne, v katerih bi me ta trenutek še zeblo.

Misel na nakupovanje čevljev pri večini žensk sprosti serotonin ter jim ob pogledu na police polne čevljev zaigra srce in se jim zaiskrijo oči. S čevlji ženske vsak dan znova  izražajo svoje počutje, sporočajo kdo so ali kaj želijo biti. Z balerinkami stojijo trdno na tleh, s klasičnimi salonarji so poslovne in odločne, v bulerjih močne in uporniške, v sandalih z vrtoglavo visoko peto seksi in zapeljive. Vse to npr. s pričesko ni mogoče – ne moreš biti danes uporniška s kratkimi zelenimi lasmi, jutri zapeljiva z dolgimi valovitimi ter pojutrišnjem odločna s strogim pažem. Preprosto ne gre.

Čarobni čeveljci za 1 milijon $

Kako naj ženske ne bi oboževale čevljev. Pepelka je z izgubljenim steklenim čeveljcem našla svojega princa, Dorothy v Čarovniku iz Oza se je s čarovnico tepla za čarobne rdeče čeveljce. Ko je prišla Cerrie v Sex and the City, so ženske vedele, da ni nič narobe, če imaš veliko čevljev (oz. si z njimi obseden).

Vir: LOLheaven.com

Ženske naj bi imele v povprečju 20 parov čevljev (moški menda samo 4), tiste čisto prave ljubiteljice čevljev pa seveda precej več. Zanimivo je tudi, da naj bi en par čevljev v povprečju stal 400$ (nikjer ni bilo navedeno kakšne ženske so sodelovale v raziskavi). V omarah teh žensk se tako skriva vrednost dobrega avtomobila ali celo stanovanja.

Zmagovalka je gotovo bivša žena Daniela Shak-a, mogotca z Wall Streeta, ki jo je slednji tožil, ker je v ločitvenem postopku prikrila 1200 parov čevljev v vrednosti 1 milijona $. Prepričana sem, da vsem parom čevljev prav gotovo ni uspelo ugledati dnevne svetlobe (ali pa večerne).

Daljše noge za daljše razdalje

Ženske pogosto kupijo čevlje, ki jih nato nikdar ne nosijo. Ali zgolj čakajo na pravo priložnost ali pa ostanejo na polici kot kos umetnine, ki jo lahko občuduješ samo od daleč. V večini primerov ostanejo v omari, ker so ženske šele doma ugotovile, da so tako neudobni, da v njih ni mogoče hoditi. To velja predvsem za čevlje z visokimi petami, do katerih imajo ženske poseben odnos.

Visoke pete spremenijo postavo, držo in podaljšajo noge, vsi pa vemo, da so dolge noge seksi.  Vse navedeno naredi ženko samozavestnejšo, drugače se giblje in izžareva tisto nekaj (seveda ob predpostavki, da zna v petkah tudi hoditi).

Poljski antropolog Pawlowski je na Univerzi Breslau izvedel raziskavo, v kateri je 281 osebam razdelil fotografije enako velikih moških in žensk, pri čemer pa so osebe na fotografijah imele različno dolge noge. Rezultat raziskave je bil, da so osebe s 5% daljšimi nogami od povprečnih, bile privlačnejše. Rezultat Pawlowski razlaga s tem, da daljše noge sporočajo pračloveku v nas, da lahko z dolgimi nogami prehodimo daljše relacije, hitreje tečemo in imamo zato več možnosti za preživetje.

Ženske si torej noge umetno podaljšujejo z visokimi petami kar pa ne pomeni, da bodo zato tudi hitreje tekle. Prej si bodo zvile gleženj in mrtve obležale v jarku. Da se to ne bi zgodilo, se (verjetno v okviru treninga za preživetje) organizira celo tek v petkah. 

LUK – lepota, udobje, kompatibilnost

Ne glede na to kaj misli pračlovek o dolgih nogah, ima pri meni prednost udobje. Ko se lotim nakupovanja čevljev, morajo ti izpolnjevati pogoje LUK – lepi, udobni in kompatibilni. Ko stopim v trgovino, mi morajo čevlji pasti v oči. Če se moram truditi, da na čevljih vidim kaj lepega, potem osnovni pogoj sploh ni izpolnjen. Drugi pogoj je udobje. Čevlji morajo biti takšni, da jih lahko brez težav nosim ves dan – grem z njimi v službo, tečem na avtobus, grem v trgovino, na govorilne ure, šolski nastop ali tekmo, pa zvečer ne bom imela občutka, da me želijo ubiti.

Priznati moram, da odkar sem dopolnila 40 let, vse težje najdem lepe čevlje, ki so hkrati tudi udobni. Čevlji, v katerih sem se par let počutila zares udobno, so mi vsaj na eni nogi postali pretesni. Če želim kupiti nove, mi je dosedanja št. 37 premajhna, 38 pa prevelika. Po širini me vse tišči in vleče. Po tako napornem iskanju udobja nimam več energije za preverjanje kompatibilnosti. Kompatibilnost pomeni, da naj bi bili čevlji združljivi z večino moje garderobe, to pa zato, ker nimam 20 parov čevljev. Zakaj jih nimam, je drugo vprašanje. Ne zato, ker jih ne bi želela imeti, ampak zato ker sem tako hudičevo skomplicirana, da ne najdem nič primernega.

Ob toliko raziskavah koliko parov čevljev imajo ženske in zakaj jih obožujejo, je tudi ta stereotip postal dejstvo, ki pa mu jaz s svojimi  6 pari čevljev (vključno s tekaškimi in pohodnimi) ne sežem niti do zvinjenega gležnja.

Kaj pa ve, koliko parov čevljev imate?
____________________________________

Mož me je ravnokar prijazno opomnil, da nimam samo 6 parov čevljev. Hmm, dajmo šteti še enkrat:
- zimski čevlji: 2 škornji, 2 gležnarji, 1 športni in 1 skibucke
- letni: 0 balerink (ker sem jih lani vse razdrapane vrgla stran), 1 za dež, 1 petke, 1 japanke, 1 sandali
- športni: 1 converse, 1 tekaške, 1 pohodni, 1 fitnes copati

Hudiča, pa še res je. Ko si kupim dvojne balerinke, jih bom imela 16. Uuups :)