sreda, 25. januar 2012

Doživeti ali ne doživeti, to je zdaj vprašanje

Dogodki, ki so se zgodili ta vikend, so bili razlog, da sem si zadnje dni (spet) pretirano belila glavo. Tokratne misli so se vrtele okoli lastne minljivosti. Ne strah pred staranjem ali smrtjo, temvč zavedanje, da se čas izteka, da je življenje eno samo in da ni popravnih izpitov. Kako pomembno je, da vemo kaj nas osrečuje in da tako tudi živimo.

Sama sem sicer (večino časa) s svojim življenjem zadovoljna in lahko rečem, da sem srečna. Medtem, ko pred leti nisem ločila zrna od plevela, ko sem se dušila pod občutki krivde, lahko danes z gotovostjo trdim, da vem kdo sem in kaj želim. Vseeno pa se vsake toliko pojavi dvom. Je to res to? Živim tako, da bom na kocu lahko rekla, da sem resnično živela? Res ničesar ne zamujam, in če zamujam, kaj je tisto kar zamujam? Kaj bi v življenju rada doživela?

Sama sem človek seznamov. Sezname lahko imam za stvari, za katere bi mislili, da je to nemogoče. Seznama "kaj želim doživeti preden umrem" pa mi do danes še ni uspelo sestaviti. Zakaj? Zato, ker v resnici ničesar ne pogrešam ali zato, ker ne vem kaj pogrešam oz. ne vem kaj si želim doživeti. Seznami v smislu "skočiti s padalom, splezati na Mt. Everest, prepotovati svet,..." me pustijo hladne. Zdrznem se ob šele ob "videti to in to deželo...". Edina točka na mojem seznamu bi torej bila "videti Irsko in Škotsko". Povedati moram, da nimam ravno pustolovskega duha in da potovanja "z rukzakom" popolnoma odpadejo (pa ne zaradi otrok), bi pa bila s finančnega vidika bolj primerna. Občudujem, iz vsega srca občudujem vse popotnike, ki se takole odpravijo v svet. Tudi med mojimi prijatelji jih je precej in vsakokrat se veselim njihovih zgodb in fotografij, ki jih dobesdno požiram. Ampak kot že rečeno - to ni zame. Saj veste, nevrotična perfekcionista (če ste prebrali stran o glavnih osebah). Verjetno bi se sesula, če ne bi vedela kam grem, kje bom spala... Moje nevrotične bedarije so me že stale koncerta "siddahrta osebno ali privat" (se ne spomnim več), ki ga je organiziral Siol, zgolj zato, ker nam niso povedali lokacije koncerta oz. kam nas bodo peljali. In je moža spremljal prijatelj namesto jaz.

Vsa potovanja...ma kakšna potovanja, izlete, dodatno oteži agorafobija. Zaradi tega mi priprave na izlet vzamejo ogromno časa. Najprej na routenplanerju preverim število kilometrov in čas vožnje. Če čas vožnje v eno smer traja več kot dve uri, moram obvezno preveriti še časovno razdaljo med posameznimi večjimi mesti, in če potujemo po avtocesti moram nujno prešteti vse predore in njihovo dolžino. Nato izračunam koliko minut oz. sekund se bomo vozili skozi predor pri hitrosti 90 km/h. Ob vstopu v predor začnem v sekundnem taktu udarjati s prsti in šteti sekunde, da vem čez koliko časa bom zagledala luč na koncu predora. Težava nastane, ko se predor zabaše in se skozenj premikaš zgolj 30-40 km/h, na polovici 6 km predora pa začne otrok kričati "hočem tu ven". Jaz tuuuuudiiiii!!! Ne, nisem neumna, se pa neumno obnašam.

Pred dvema letoma sem na tak način načrtovala pot v Lego Land (če ste prebrali tisto o projektu Lego, potem razumete, da je bila pot neodložljiva). Prva težava je itak bil predor Hohe Tauern, nato pa je bila pot razdeljena v etape Salzburg - Rossenheim, Rossenheim - Muenchen, Muenchen-Lego Land (pri zadnji etapi sem se rahlo zaj.... in me je že skoraj zagrabila panika). V samem parku sem že na samem začetku napančno ocenila en vrtiljak (le ta se ne sme vrteti prehitro niti se dvigniti previsoko) in nato na vožnji trpela dolgih 10 minut (vožnja je sicer trajala 2 minut ampak meni se je zdelo 10).  Prav tako sem napačno ocenila ogled akvarija. Vodstvo Lego Landa bi bilo potrebno opomniti, da morjano pred vhod v akvarij namestiti opozorilo za klavstrofobike. V akvarij lahko namreč vstopiš le s "podmornico". Nič hudega sluteča sem vstopila v to kvazi podmornico, ko so se za nami kar naenkrat zaprla težka železna vrata. Pred nami se je odvrtel film, zaradi katerega si dobil občutek, da se res spuščaš globoko pod morsko gladino. In spet me je imelo, da bi med vsemi tistimi otroci (in starši) zakričala "lasst mich hier raus, ich will raus". V podmornici sem bila zaprta 15 minut, čeprav so bili vsi ostali zaprti borih 5 minut. Edina stvar, ki sem se je po teh travmah še udeležila, je bila vožnja s čolničkom, ki se je premikal tako počasi, da me je bilo že strah, da se bomo ustavili.

Kakorkoli, ali dejansko obstaja seznam stvari, ki bi jih v življenju morali narediti oz. doživeti? Je "videti tuje dežele" obvezna vsebina takega seznama? Ali tisti, ki jim zaradi pomanjkanja denarja ni bilo dano potovati v tuje kraje, niso živeli in zato ne morejo reči, da je bilo njihovo življenje polno? V takih trenutkih pride do izraza dejstvo, da moramo razmišljati o stvareh, ki jih imamo in ne o stvareh, ki jih nimamo.

Samo enkrat živimo, vendar če dobro opravimo, je enkrat dovolj (ne spomnim se kdo je to rekel a je zadel žebljico na glavico). Torej, želim vam, da dobro opravite.

2 komentarja:

  1. Wow, brez zamere ampak sem mislu, da mam sam probleme s svojo control freak naravo...

    Vsi strahovi izvirajo iz določenih točk v preteklosti. Tolažba, da so del nas da lahko preživimo je sicer prijetna, ampak nas ovira na poti naprej, ker vsakič zadanemo ob določen zid, od koder si zarad strahu ne upamo naprej.

    Sicer moje prepičanje, ampak strah, oziroma fobijo lahko odpravmo če poiščemo njen izvor, trenutek, kjer je nastala in na novo premeljemo okoliščine nastanka.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Se popolnoma strinjam. Marsikaj mi je že uspelo v glavi poštimat, ampak agorafobija je trd oreh. Sem pa vesela, da mi je v moji nevrotični karieri uspelo, da se svojim nevrotičnim prepričanjem posmehujem oz. se norčujem iz mojega neumnega obnašanja. Saj veš kako pravijo "Nevrotik ni neumen, se pa neumno obnaša."

      Izbriši