nedelja, 29. januar 2012

Svetišče

Pred leti sem v neki knjigi, mislim da je bila Kurja juhica za materino dušico, prebrala, da je edini prostor v hiši, kjer lahko imajo mame svoj mir, kopalnica. Oh kako zelo, zelo so se zmotili. Če bi obiskali mojo družino, bi ugotovili, da niti stranišču ne morejo nadeti naziva "sveti prostor" ali "prostor za meditiranje". Moje bande ne ustavi niti smrad. Naš pes se itak uleže poleg straniščne školjke in zvesto čaka, da opravim, ta mali pa, ne vem ali slabo voha, stoji med vrati stranišča in poroča o svojih arhitekturnih Lego projektih. Ni je stvari, ki bi lahko počakala, da mati zaključi s svojo potrebo. Vse se rešuje pri odprtih vratih stranišča. Zakaj? Zakaj se to dogaja meni, moj mož pa ima na razpolago celo uro, da opravi, kar ima pač za opravit, poleg tega pa lahko prebere še nič koliko člankov, posluša glasbo, igra igrice,... Če bi želel, bi lahko s straniščne školjke v miru vodil G8. Kaj ima on česar jaz nima? Ups, em, vem kaj ima. Niti s plinsko masko in obleko, ki ščiti pred živčnimi strupi, si ne bi upala zmotiti njegovega zasedanja. Ko stranišče uporablja moj mož, le-to ostane nedotaknjeno svetišče še uro po tem, ko je daroval bogovom in razpravljal o svetovni gospodarski krizi.

Če mojih članov ne ustavi niti smrad, kaj naj bi jih ustavilo pred tem, da ne bi zmotili mojega miru v kopalnici. Tja se vedno odpravim, ko imam občutek, da so vsi zaposleni in me ne bodo pogrešali. Pripravim si sproščujočo kopel, prižgem svečke in ugasnem luči. Oooooooooh,...in se potopim v vodo. Za delček sekunde izklopim misli in odtavam, dokler......bum, tresk mali ne odpre vrat in vdre v moje svetišče.
"Kaj delaš?"
"Kopam se."
"A se lahko kopam s tabo?"
"Ne."
"Zakaj ne ?"
"Ker imam v vodi zdravilo." Zlobno, vem, a zdravil nikdar ni maral zato je to edini način, da v kali zatrem njegovo željo, da bi zlezel v kad.
"A lahko samo prstek namočim?"
"Lahko."
"A me bo peklo?" (ker je v vodi zdravilo)
"Ne vem, poskusi."In namoči prst v vodo.
"Ne peče!", se zareži. "A lahko celo roko?"
"Lahko."
"A te lahko pošpricam?"
"Ne."
"Zakaj ne?"
"Zato."
"A ti lahko vržem penice?"
"Ne."
"Zakaj ne?"
"Zato."
.....
Verjetno se sprašujete zakaj preprosto ne zaklenem vrat. Zato:
(zgodba se nadaljuje tam, ko se zleknem v vodo in za delček sekunde izklopim misli in odtavam, dokler....)
Bum, bum, bum (mali stoji pred zaklenjenimi vrati in razbija po njih) "Mamiiiiii..."
Delam se kot da ne slišim.
"Mamiiii, mamiiiii..."
"Ja"
"Kaj delaš?"
"Kopam se."
"A lahko pridem not?"
"Ne."
"Zakaj ne?"
"Ker imam v vodi zdravilo in rabim mir."
"A boš še dolgo?"
"Ne"
"A lahko gledam risanke?"
"Lahko"
"A jih bova potem skupaj gledala?"
"Ja"
"o.k."
Tišina. Uspe mi, da izklopim in ...
"Mamiii...."
"Ja."
"Tom in Jerryja gledam"
"Super"
"A veš kaj je naredil Tom?"
"Kaj?"
"Jerryju je ...."

Pa samo malo časa zase sem hotela.

Ni komentarjev:

Objavite komentar