sobota, 18. februar 2012

Nevrotična prepričanja - 2. del

Zadnji teden oz. skoraj dva me je eno od mojih nevrotičnih prepričanj tako ohromilo, da nisem bila sposobna misliti, kaj šele pisati. Zdaj sem spet prisotna in prisebna, tako da nadaljujem z 2. delom mojih prepričanj.

2. Mora me skrbeti in najprej moram pomisliti na najslabše. To je prepričanje, ki me je zadnja dva tedna imelo v svojih krempljih in me čisto ohromilo. Poleg tega je to eno izmed prepričanj, ki mi jih ni uspelo v celoti razčistiti in edino prepričanje, iz katerega se nisem sposobna norčevati.
Zaradi malenkosti sem že zdavnaj nehala skrbeti. Službeni projekti vezani na rok, ki se je neusmiljeno bližal, niso bili vzrok le neprespanih noči, temveč so me pripravili do tega, da sem dihala in sopla kot težek astmatik, v vratu in ramenih sem bila trda, da sem se premikala kot zarjaveli robot z glavo v "šraufštoku". Najbolj noro je bilo, da do zamude nikdar ni prišlo po moji krivdi, temveč zaradi sodelavcev, ki svojih obveznosti niso izpolnili, pa se zaradi tega niso obremenjevali. Delo sem iz službe nosila domov in doma opravila še to, kar bi morali opraviti drugi. Zaradi tega nisem dobila ne višje plače, ne plačanih nadur, ne napredovanja, niti pohvale. Edino plačilo za skrb so bile bolečine, hiperventiliranje, tesnoba in nespečnost. Danes se požvižgam na vse roke. Delo opravljam počasi, vendar vestno. Če mi v delovnem času ne uspe opraviti vsega, so mi očitno naložili preveč dela. Dve minuti do treh ugasnem računalnik, natančno ob treh pa zaklenem pisarno.
Enako hladnokrvna sem postala do drugih skrbi. Držim se moževe filozofije, ki se glasi "Še vedno smo se zmazali."
Ko pa gre za zdravje moje družine, odpovem na celi črti. Zapusti me razum in edino kar lahko počnem je, da paničarim. Nobena logična razlaga ne pomaga, tudi, če jo sama ustvarim, jo moj histerični um pokonča.
To sem počela zadnja dva tedna. Paničarila. Najprej sem seveda pomislila na najslabše in potem paničarila do onemoglosti. Enostavno si ne morem dovoliti, da me, ko gre za moje najbližje, ne bi skrbelo. Občutek imam, da je to moja dolžnost, da na tak način dokazujem svojo ljubezen do njih. In bolj ko zaradi skrbi trpim, večja je moja ljubezen. Neumno, vem. Poleg tega me je strah, da če me ne bo dovolj skrbelo, se bo najhujše tudi zgodilo. Moja filozofija je takšna - če se večina stvari, zaradi katerih nas skrbi, nikoli ne zgodi, je torej najboljše, da me zelo skrbi, ker se to potem po vsej verjetnosti ne bo zgodilo.
V vsem tem mojem "trpljenju" vedno tudi molim in prosim nekoga tam zgoraj, naj mi vendar pomaga. Nisem verna, vendar verjamem, da je tam zunaj nekaj, kar presneto dobro pazi name. V življenju sem večkrat imela več sreče kot pameti in to je zame zadosten dokaz, da ima tisti nekdo tam zunaj težko delo in da ga opravlja zelo dobro. Kdo je to, ne vem, a sem mu izredno hvaležna.

Toliko za danes.







Ni komentarjev:

Objavite komentar