torek, 13. marec 2012

Nepripravljena

Pisanje bloga ni tako preprosto kot sem si mislila. Če ti ne zmanjka idej, ti zmanjka pa časa. Pa vseeno, zdaj sem tukaj in bi vam rada povedala, kako za vikend stvari nisem imela pod nadzorom.

Za soboto je bil predviden izlet v Italijo (Palmanova, Oglej, Gradež) in da sem zadostila svoji potrebi po "imeti stvari pod nadzorom", sem se na izlet dobro pripravila. Preverila oddaljenost od kraja do kraja, skupno število kilometrov, glede na to, koliko žre naša mašina, sem izračunala stroške goriva, prištela ceno vinjete in cestnine, razmislila o tem kaj si bomo ogledali in koliko časa se bomo zadržali v posameznem kraju, kaj bomo jedli, kje bomo jedli, kdaj bomo štartali in kdaj se bomo vrnili....

Odhod je bil predviden ob 7.00 zjutraj. Hišo smo zapustili ob 7.15 uri, kar je odličen rezultat. Nato se je začelo zatikati. Morali smo na črpalko. Pa ne na tisto, ki leži na naši poti, ampak na tisto, na kateri dobiš nalepke in do katere prideš tako, da skreneš s svoje načrtovane poti in izgubiš dodatnih 20 minut. Potrebno je bilo napumpati gume. Da smo lahko napumpali gume, smo morali na drugo črpalko, ker na tej črpalki niso imeli "pumpe". Tako smo izgubili še dodatnih 10 minut. Pohvaliti se moram, da sem se obvladala, čeprav mi je živec nad očesom nervozno trzal.

Pot do meje med Avstrijo in Italijo je potekala mirno. Takoj za mejo naletimo na prvi predor. O.k., naj bo, verjetno je to edini predor. Počasi štejem (dolg je bil 2km, torej bi morala zagledati "luč na koncu tunela", ko preštejem do 60?). Pripeljemo na svetlo. Želim zadihati in pred mano je....naslednji predor. Štejem. Diham. Pridemo skoz in....nov predor. Spet štejem....diham....pridemo skoz in....nov predor. Aaaaaaaa....kako sem lahko pozabila preveriti predore? To je prva stvar, ki jo naredim, ko potujem po avtocesti. Vedno preverim število in dolžino predorov. Matr če ni bilo več kot 10 predorov. Počutila sem se kot da bi mi držali glavo pod vodo, me za sekundo dvignili, da pridem do zraka in spet pod vodo. 40 km samih predorov s po par 100m presledka. Po ne vem koliko predorih, je bila na vidiku prva črpalka. Ustavimo, "odtočimo", jaz pa razmišljam koliko predorov me še čaka ( s črpalke se je videl že naslednji) in kako bom vse to prenesla. Za vsak slučaj požrem pomirjevalo. Preživim naslednji predor. In če se ne motim, je temu sledil še eden in konec. Jebemti, za dva kurčeva presneta predora sem požrla pomirjevalo, pred tem pa sem jih brez tablete preživela najmanj 10. Do Udin spim ko ubita.

Toliko o tem, kako imam vse pod nadzorom.

Opomba zame (in mogoče še za koga): v avtu vedno imej gumi škornje za tamalega.

P.S. Se spomnite, ko nam je crknil pomivalni stroj? Iz petka na soboto nam je crknil hladilnik, danes pa ključ-kartica za avto. Februar je res bil sumljivo miren.


2 komentarja:

  1. zdaj, ko imaš očitno bogate izkušnje s predori te vabim, da prideš k nam na Obalo zaključiti predor pod Markovcem....za pomirjevala ti bo poskrbljeno.... :)
    sicer pa bi jaz na tvojem mestu pustil koledar na strani februar vse do naslednjega februarja.... ;)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. ha-ha, in na roke kopljem, al kako :) ta predor je tolikokrat preklet, da ne vem, če bom oz. bo sploh kdo šel kdaj skozenj.

      da bi ostala pri februarju? Neeee, če bi bil februar, potem ne bi prišla do novega hladilnika (bo še kdo pomislil, da namerno uničujem aparate, samo da bi dobila nove) :P

      Izbriši