Zgubljena, 40, nekadilka, išče ....

Ste že imeli občutek, da preprosto nikamor ne spadate? Ste v družbi prijateljev, pa se vam zdi, da sploh ne spadate sem? Da govorijo o stvareh, ki vas sploh ne zanimajo, počnejo stvari, ki niso del vas...? Veste kdo ste vendar ne veste kje je vaš prostor v vesolju?

Meni se to dogaja zadnje čase. Vem kdo sem, kaj mi je všeč, kaj me veseli, ne vem pa kam spadam? Število ljudi iz moje družbe, s katerimi se resnično ujamem, se je na lepem zmanjšalo na "1" - in to sem jaz. Sama samcata stojim sredi 7 milijard ljudi (sem preverila na googlu) in ne vem kam in h komu spadam.

Včasih se mi zdi, da sem se rodila v napačnem času oz. se sprašujem kako sem se sploh znašla tukaj. Ne me razumeti narobe. Nisem neko nedružabno vase zaprto bitje. Sploh ne. Rada sem med ljudmi, rada se smejim. Ampak kljub odlični družbi na pikniku in obilo smeha je nekje zadaj občutek, da ne spadam sem, da to ni moja družba, da to niso stvari, ki me zanimajo.... 

Vsak dan znova ugotavljam, da nikogar od mojih "ljudi" ne veselijo stvari, ki veselijo mene, in da tudi nikogar ne poznam, ki bi ga veselilo to, kar veseli mene. Kaj se je zgodilo z vsemi prijateljicami? Kje je tisti svobodni duh in sproščeno klepetanje brez obveznosti? Jih je res vse pogoltnila vsakodnevna rutina službe, otrok in gospodinjstva? Ali pa sem samo jaz, s svojimi štiridesetimi na grbi, zavedajoč se, da ni dovolj le govoriti in delati načrte temveč je potrebna akcija. Ni mi dovolj "Zdaj se moramo pa enkrat res dobit in imeti babji večer" ko se vsakih par mesecev naključno srečamo na oddelku "sadje in zelenjava". Hočem ga imet in na babjem večeru ne želim govoriti o službi, otrocih, zblojenem šolskem sistemu, znamki pralnega praška ali o tem kako se skuha res dobra marmelada.... Hočem ven in za par ur pozabiti, da sem mama in biti preprosto jaz. Pa ven hočem iti ob spodobni uri in se ob enako spodobni uri tudi vrniti (med 18.00 in 23.00 uro - imam jih 40 in ne 20).

Ženske potrebujemo ženske
Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje šla s prijateljico na pijačo, v šoping, v kino ali jo poklicla in potožila, da je mož "spet zajebal". Ooooo, pogrešam ženske prijateljice, obenem pa se sprašujem kako sem sploh preživela zadnjih 15 let brez da bi opazila, da v mojem življenju ni ženske družbe (očitno so me zamotili služba, otroci, pralni prašek in kuhanje marmelade). Ženske potrebujemo ženske. Nekdo nas mora poslušati, ko si želimo dati duška in iz sebe stresti vso jezo, nekdo nam mora iskreno povedati ali imamo (pre)veliko rit in kateri čevlji bolj pašejo k rdeči obleki, z nekom moramo razpravljati o obnašanju posameznih delov telesa in seksu in nekdo nas mora razumeti.... Kdo lahko stori to bolje kot ženska.

Kako najti prijatelje(ice) po 40-em
Človek bi pričakoval, da bo zdaj, ko veš kdo si, kaj imaš rad, ko veš kaj si misliš o politiki in religiji ter drugih bedarijah... precej bolj enostavno navezati stik z ljudmi. Pa ni. O.k., povsem enostavno je klepetati v čakalnici pri zdravniku ali v vrsti pred blagajno, ko čakaš, da se bo od "nevemkjezavraga" prikazala trgovka, ampak skleniti nova prijateljstva po 40-em je skorajda misija nemogoče. Vsi že imajo svoje prijatelje, svoje male zaprte skupinice... 

Sklepanje prijateljstva je dolgotrajen proces ampak pri 40-ih se ti že rahlo mudi. Če veš kdo si in kaj te veseli, si že na dobri poti. Zdaj je treba le še najti tebi podobne ljudi. Za to obstaja verjetno več načinov, od tega, da se včlaniš v društva, se udeležiš tečajev in drugih aktivnosti na temo, ki te veseli, socialna omrežja, navezovanje stikov z izgubljenimi prijatelji, si odprt do novih ljudi, pa vse do malih oglasov....

Zgubljena, 40, nekadilka, išče...
Veseli me toliko različni stvari, a z nobeno se ne ukvarjam s takšno strastjo, da bi lahko rekla to je to in se včlanila v društvo za xy. Npr. noro rada opazujem ptice, a ne toliko, da bi bila ornitolog; rada rišem, a nimam pojma o risanju, kompoziciji ali zlatem rezu; sem knjižni molj, a ne tak, da bi si upala razpravljati o svetovni književnosti; rada hodim v hribe, a vrhov ne osvajam; uživam v klasični glasbi, pa ne ločim Bacha od Mozarta; rada pišem, pa spet ne toliko, da bi si lahko rekla blogerka... Poleg vsega tega pa sem še veliko več. Zato....

Zgubljena, 40, nekadilka, ki (poleg zgoraj naštetega)
- rada čveka o vsem mogočem
- si želi babjih večerov z dobro hrano, pijačo in glasbo
- rada pleše in hodi v kino 
- dobro posluša, razume in tolaži
...išče ženske, mame in žene, ki so ob službi, otrocih, možu in gospodinjstvu izgubile stik z drugimi ženskami. 

Ponudbe pod šifro: BABJIVEČER