nedelja, 15. februar 2015

V iskanju Mr. Greya

Ste prebrali knjigo 50 odtenkov sive? Vse tri dele? Ste gledali film? Jaz sem, čeprav nerada priznam. Toliko deljenih mnenj oz. dobesedno trganje družbe na dva pola zgolj zaradi ene izmišljene zgodbe.

Po naravi sem pravi knjižni molj, vendar "doktor romanov" ni na mojem knjižnem seznamu. 50 odtenkov sive je tako bila izjema. Ni me pritegnila na mah, preteklo je kakih 100 strani, da je v meni zbudila radovednost. To je pri meni trenutek, ko knjige ne morem dati več iz rok in grem do konca. Za trilogijo ne potrebuješ ravno možganov; lahko jih daš na off in se prepustiš toku.

Sram te bodi


In zdaj mora biti vse intelektualce sram, če so knjigo prebrali, če pa jim je bila zgodba še všeč, bi jih bilo potrebno zažgati na grmadi. Ni me sram priznati, da sem brala Markiza de Sada; še več - zaradi tega me tudi nihče ne obsoja, sramovati pa se moram romantične zgodbe, v kateri ima glavni lik pač nek določen fetiš, ki sam po sebi sploh ni bistven ampak je bistveno to, kar se skriva za njim.  Naši moralni fanatiki, čistuni, pa v vsej zgodbi vidijo zgolj igralnico (mučilnico) s tisočerimi pripomočki in marogasto rit uboge Anastazije.


Ko jih takole poslušam, kako se vsi po vrsti zmrdujejo nad zgodbo, mi en del moje očitno pokvarjene pameti govori, da se najbolj zmrdujejo ravno tisti, ki v postelji ne prakticirajo zgolj misionarskega položaja. Občutek imam, da jih je strah, da bi vsi razkrinkali njihove poredne misli, če bi priznali, da so v zgodbi/filmu uživali. Poleg tega sem prepričana, da je večina teh ljudi že pogledalo kak porno film, pa se nad njegovo vsebino niso tako zgražali.

Princ na belem konju

Nekateri izražajo skrb kako bo zgodba/film vplivala na mlada dekleta, kako jim bo zameglila um in ne bodo sposobne razviti zdravih odnosov, saj bodo vse iskale Mr. Greya, ki ga v resnici ni. Ja hudiča, a ne to počnejo vsi romantični filmi? Ali niso bila dekleta že sedaj razočarana, ko so v svojih fantih iskala romantične junake iz filmov? Kaj pa je drugega Pepelka, pa Sneguljčica, pa Trnjulčica, pa Motovilka... Ali pa novejša risanka Frozen? Kakšno sporočilo pa dajejo mladim dekletom oz. deklicam? Da če bodo dovolj dolgo čakale, bo prišel njihov junak, jih rešil in osrečil? Mr. Grey je pač sodobni princ na belem konju, ki ne obstaja.

Resnično življenje in znanstvena fantastika

Življenje ni pravljica, v kateri s svojim junakom živiš srečno do konca svojih dni. Nič ni narobe s pravljicami in romantičnimi zgodbami, le vedeti je treba kaj je resnično življenje in kaj pravljica. Zdaj, ko sem zadnji stavek prebrala še enkrat, in še enkrat, vzamem zgoraj napisano "za trilogijo ne potrebuješ možganov" nazaj. Romantične zgodbe oz. filme lahko berejo oz. si ogledajo zgolj dekleta, ki imajo dovolj možganov, da ločijo med realnostjo in domišljijskim svetom. Enako velja za fante in porno filme.

Se zna zgodit.....


90% prikazane spolnosti v 50 odtenkih sive je znanstvena fantastika (če ni, je z mano nekaj hudo narobe). Pričakovati, da boš pri izgubi nedolžnosti doživel 3 zaporedne orgazme, je absurd. Pričakovati, da te bo fant zadovoljil 5 kart zapored v roku 2 ur, tudi. Ampak hej, saj je samo izmišljena romantična zgodba, prepojena z žgečkljivimi erotičnimi prizori. Izmišljena! Enako kot je izmišljen Harry Potter in bi bilo neumno pričakovati, da boš šel na šolo za čarovnike ter igral quidditch na leteči metli.

Ocena filma


Dejstvo je, da filma ni mogoče enačiti s The Theory of Everything (to bi morali vedeti preden greste v kino) in Oscarja za glavno vlogo tudi ne bi podelila, ni pa bil odigran tako slabo, kot so nekateri govorili. Povsem povprečen film, z lepo romantično vsebino in s povsem estetskimi erotičnimi prizori ter zelo slabim koncem. Film se namreč konča, kjer se konča prva knjiga. Meni osebno bi bilo bolj všeč, če bi v film združili vse tri dele. Knjige sem prebrala, vem kakšen je konec zato neke potrebe po nadaljevanju filma ne čutim. Prebrala, videla, zdaj pa grem naprej, brez zganjanja cirkusa.













nedelja, 21. december 2014

Božiček peče piškote (5 receptov)

Letos me je božično razpoloženje zagrabilo v polni meri in tako sem soboto namenila peki božičnih keksov. Navadne kekse z modelčki sem spekla že prejšnji teden, tokrat pa so na vrsto prišli čokoladni kukiji z banano, medenjaki, črno-beli keksi, cimetove zvezdice in kokosovi makroni. Iz medenjakov sem naredila božičke in jelenčke s sladkorno glazuro in stopljeno čokolado.



Pa še recepti (na žalost ne vem več, kje sem jih našla):

Čokoladni kukiji z banano

Sestavine:
100g masla
150g sladkorja
2 vanili sladkorja
1 banana
1 jajce
320g moke
1/2 pecilnega praška
ščepec soli
200g jedilne čokolade
160g mletih orehov
90ml sladke smetane

Postopek:
Stepemo maslo, sladkor in vanili sladkor, da nastane gladka masa. Nato dodamo jajce in mešamo dokler masa ni penasta. Dodamo z vilicami zmečkano banano, moko s pecilnim praškom in soljo ter na koncu še orehe in na drobno sesekljano čokolado. če je zmes presuha, dolijemo še malo sladke smetane. Pekač obložimo s peki papirjem in nanj z dvema čajnima žličkama polagamo majhne kupčke testa. Pečemo 10-15 min pri 180 stopinjah.

Medenjaki (recept je iz slikanice Ciper coper medenjaki)

Sestavine:
500g moke
1 žlička sode bikarbone
150g masla
1/2 žličke cimeta
150g sladkorja v prahu
150g medu

Postopek:
Maslo, sladkor in jajca penasto umešamo. Dodamo med, cimet ter na koncu moko, ki smo ji primešali sodo bikarbono. Testo zgnetemo v svaljek. V hladilniku naj počiva 2 uri. Za navadne medenjake nato svaljek razrežemo in oblikujemo medenjake, jaz pa sem ga razvaljala slab cm debelo in iz njega izrezala krogce in trikotnike. Medenjake položimo na pekač, obložen s peki papirjem in pečemo 20 min pri temperaturi 175 stopinj.

Cimetove zvezdice

Sestavine:
2 žlici limoninega soka
3 beljaki
250g sladkorja
300g mletih mandljev
2 žlički cimeta
1 vanili sladkor
malo sladkorja v prahu

Postopek:
Beljake in sok limone stepemo v sneg. Dodamo sladkor in stepamo, dokler se sladkor ne stopi. 6 žlic snega damo na stran, v preostali snega pa zmešamo mandlje, vanili sladkor in cimet. Testo naj 30 minut počiva v hladilniku. Testo razvalljamo med dvema pekipapirjema, posutima s sladkorjem v prahu. Testo razvaljamo 5-6mm debelo. Z modelčki (sproti jih pomakamo v sladkor v prahu) izrežemo zvezdice in jih polagamo na pekač, obložen s peki papirjem. Zvezdice premažemo s preostankom beljaka in jih pečemo pri 150 stopinjah (brez ventilatorja) 20-25 minut. Nato pečico izklopimo, zvezdice pa pustimo v odprti pečici še 10 minut.

Črno-beli keksi

Sestavine:
300g moke
150g sladkorja
200g masla
1 žlica vanili sladkorja
2 rumenjaka
2 žlici kakava v prahu
2 žlici sladke smetane

Postopek:
Moko, sladkor, maslo, vanili sladkor in rumenjake na hitro zmešamo v gladko testo. Testo razpolovimo in drugo polovico zgnetemo s kakavom in smetano. Oboje zavijemo v prozorno folijo in pustimo počivati v hladilniku najmanj 2 uri. Nato testo po želji oblikujemo v šahovnico (testo, belo in črno, razvaljamo 1,5 cm debelo in odrežemo od vsakega 2 traka širine 1,5 cm ter trakce izmenično zložimo, da dobimo šahovnico), rulado (testo razvaljamo 6mm debelo, čeno testo položimo na belo in zvijemo) ali druge vzorčke. Tako pripravljene oblike (še vedno v klobasi) zavijemo v prozorno folijo in pustimo počivati v hladilniku 30 minut. Nato narežemo 3-5 mm debele rezine in jih polagamo na pekač, obložen s peki papirjem. Pečemo 10-12 minut pri 180 stopinjah.

Kokosovi makroni

Kokosove makrone naredim iz beljakov, ki so ostali od črno-belih kekov ter iz snega, ki je ostal od cimetovih zvezdic. Iz beljakov, limoninega soka in sladkorja (enako kot pri cimetovih zvezdicah, le da uporabim manj limoninega soka in sladkorja) stepem sneg. Van vmešam toliko kokosove moke, da je masa tako gosta, da kupčki na peki papirju stojijo pokonci (kupčke s prsti oblikujem v piramide). Pečem jih pri 150 stopinjah (brez ventilatorja) tako dolgo, da so robovi zlato rjavi. Nato jih pustim na rešetki, da se ohladijo. V posodi nad vodno paro stopim nekaj edilne čokolade in vanjo pomakam dno makronov in jih odlagam na peki papir, da se čokolada strdi. 

Preostanek čokolade uporabim za medene jelenčke - z njo narišem oči in rogove. Jelenčkov nos in božičkovo kapo naredim iz sladkorne glazure (zmešam 250g sladkorja v prahu, 2 žlici limoninega soka in žlico vode), ki sem ji dodala rdečo jedilno barvo. Za kapo uporabim redkejšo zmes, za noske pa precej gosto. Pri božičkovih očeh in bradi uporabim sladkorno glazuro brez barve.

Od vsega napečenega sem poskusila samo cimetove zvezdice in kokosove makrone, ker so brez glutena. Oboje je božansko.


torek, 16. september 2014

50 odtenkov PMS

Počutim se kot kup nesreče. Debela, neurejena, neprivlačna. Žalostna, utrujena, brez energije in volje. Široke kavbojke, čisto navadna majica in kot priloga najbolj udobni in čisto nič lepi čevlji. Žalost utapljam v prekomernih količinah sladkarij. Vam je kaj znano? Točno tako - PMS.
Zadnjih 27 let se vsak mesec znajdem v obdobju pred menstruacijo. Povem lahko, da, kar se števila in intenzitete simptomov tiče, sem prava povzpetnica. Po karierni PMS lestvici sem se vzpenjala, kot da mi za ritjo gori. Od enega do treh blagih simptomov dva do tri dni pred menstruacijo sem napredovala do najmanj petdeset intenzivnih simptomov štirinajst dni pred menstruacijo (to dosežejo res samo najboljši). Če sem se kot najstnica ubadala z bolečimi in napetimi joški, danes uspešno vodim podlegam še napihnjenemu trebuhu, krčem, migrenam, mozoljem, bolečinam v križu, bolečinam v sklepih (ljubi bog, kolki, sploh nisem vedela, da lahko bolijo na toliko različnih načinov), prenajedanju, vročinskim valom in nočnemu potenju (kot da bi spala v savni), menjavi razpoloženja, depresiji, tesnobi, strahu, celo napadom panike, izbruhom jeze, včasih tudi agresiji (me ima, da bi kaj razbila), žalosti, potrtosti, občutku, da je vsega preveč…..
Strokovnjaki si niso najbolj enotni zakaj se simptomi s staranjem stopnjujejo, verjetno pa na to vpliva znižana raven hormonov, pa tudi skrbi, odgovornost in s tem povezan stres, ki s starostjo narašča (sama se ne čutim nič bolj pod stresom kot pred desetimi leti). Pravzaprav si strokovnjaki niso enotni niti glede tega zakaj sploh pride do simptomov PMS.

Ovulacija je zakon
Sama verjamem teoriji, da je kriva znižana raven hormonov. Pred ovulacijo se namreč počutim naravnost čudovito. Ve ne ? Počutimo se bolj seksi, privlačne in zapeljive, imamo več energije, smo bolj družabne in pripravljene na flirtanje. Podzavestno izbiramo drugačna oblačila (široke kavbojke in dolgočasne majice so rezervirane za PMS). Ko smo plodne, imamo tudi bolj prijeten vonj, ki privlači moške (upam, da med PMS ne smrdim). To je obdobje, ko je estrogen na višku, ampak o tem kdaj drugič.

50 odtenkov PMS
Ne glede na to koliko je simptomov (po mnenju strokovnjakov bi jih naj bilo okrog 150), vsaka ženska doživlja PMS drugače. Nimajo vse ženske vseh simptomov. Tudi ena sama ženska nima vsak mesec enakih in enako intenzivnih simptomov. Glede na moje dolgoletne in bogate izkušnje sem se možu uspela v obdobju PMS predstaviti v 50 različnih odtenkih (mogoče malo manj, ampak tako se reče – 50 odtenkov je zdaj »in«). Lahko sem ranljiva ali prestrašena, naslednjič celo panična, lahko sem depresivna ali menjam razpoloženje kot aprilsko vreme. Lahko sem mozoljasta kot najstnica ali revmatična kot njegova babica. Moj majhen želodec se lahko raztegne do velikosti XXL. Lahko iščem prepir ali pa sem preprosto zlobna.

Dr. Jekyll and Mr. Hyde
Grški filozof Semonides je o ženski spremenljivi naravi zapisal:
One day she is all smiles and
gladness. A stranger in the
house seeing her will sing her
praise . . . But the next day she
is dangerous to look at or
approach: She is in a wild
frenzy . . . savage to all alike,
friend or foe . . .

Včasih se dejansko sprašujem katera "jaz" je pravzaprav resnična. Sem v resnici prijazna in skrbna mati ter žena, vzorna državljanka, vljudna, vesela, družabna in polna energije ali pa sem hinavska coprnica, ki na vsakem koraku išče prepir. Včasih zgleda kot da imam razcepljeno osebnost. 

Problem je, da te različne »osebnosti«, predvsem tiste najtemnejše, pogosto ne vplivajo zgolj na naše počutje temveč tudi na našo okolico – moža, družino, prijatelje…o.k., predvsem moža.

Prepare to Meet the Satan
Nekateri v šali pravijo, da PMS pomeni Prepare to Meet the Satan. Če se zamislim, šala sploh ni tako nedolžna, če upoštevaš vse možne kombinacije simptomov. Raziskave so pokazale, da ženske zaradi zmanjšane zmožnosti koncentracije povzročajo v tem obdobju več nesreč, poleg tega pa so nagnjene celo k storitvi kaznivih dejanj. V nekaterih državah se PMS pri storitvi kaznivih dejanj šteje kot olajševalna okoliščina. V zgodnjih 80 letih prejšnjega stoletja sta tako dve sodišči v Angliji pri ženskah, ki sta bili obdolženi umora, upoštevali kot olajševalno okoliščino dejstvo, da sta umor zagrešili v času, ko sta trpeli za simptomi PMS, ter umor spremenili v uboj.
Medtem ko nekateri PMS štejejo za olajševalno okoliščino, drugi, predvsem s področja medicine, pravijo, da PMS sploh ne obstaja. Med slednje spada tudi moj (bivši!) ginekolog, ki mi je na moje izrazite težave odgovoril, da je vse le v glavi in si torej vse simptome zgolj umišljam.

Krivi so moški

Kakor koli, dejstvo je, da je PMS še vedno področje, ki mu nekateri raziskovalci posvečajo precej pozornosti. Raziskave so npr. pokazale, da imajo ženske v lezbičnem razmerju manj izrazite simptome oz. jih lažje prenašajo kot ženske v heteroseksualnih razmerjih. Če zadevo poenostavimo, lahko rečemo, da so glede na to raziskavo za PMS krivi moški. Nekdo pač mora biti grešni kozel.

nedelja, 22. december 2013

Nori december

Nad decembrom in vsemi norijami, ki spadajo zraven, res nisem navdušena (še posebej ne, če se začnejo že konec oktobra). Kolikor se je le dalo, sem se vsemu, kar je povezano z božičem in novim letom, izogibala, vse dokler me ni doletela kruta realnost - potrebno je nabaviti vsaj nekaj daril.

Nakupovanje daril je ena izmed stvari, ki jih najbolj sovražim. Saj ne, da sem Ebenezer Scrooge (no, mogoče čisto malo), ampak z božičnimi darili se hudo pretirava. Večina daril je navadno "sranje" - vsaj ko gre za stare starše in druge sorodnike. Kupiš darilo samo zato da je "darilo". Kaj pa darila za otroke? Na pismih Božičku so navedeni dolgi seznami igrač, ki jih potencirajo reklame in trgovine s svojimi katalogi. Večina igrač je neprimernih, predragih in nepotrebnih, poleg tega pa bodo v najboljšem primeru zanimive do novega leta, potem pa bodo obležale v kotu z drugimi igračami. Če bi bilo po moje, bi otrokom kupila kar potrebujejo, npr. dolge gate in nove rokavice. Kje so tisti časi, ko so nam to podarjali stari starši, danes pa nihče od njih noče zaostajati in dobesedno tekmujejo, kdo bo podaril boljšo igračo.
Na gnečo v trgovskih centrih sploh ne smem pomisliti - ljudje se zaletavajo drug v drugega, pred blagajno se vije dolga kača, ...sem že rekla, da se ljudje zaletavajo vate?
In kaj imamo od vseh teh daril? Minus na računu. Letos je res zadnjič, da sem kupovala jeb* darila. Naslednje leto dobita darilo zgolj otroka, in sicer nekaj kar potrebujeta in nekaj majhnega, kar si želita. Pa še to bom nabavila že oktobra.
Okraski in lučke. Saj je lepo za pogledat, ni kaj, še posebej, če imamo srečo in se lučke svetijo pod snegom. Ampak pri meni doma... Dovolj je jelka, pa še to postavimo 24. decembra, 1. januarja pa jo pospravimo. Vsa ta krama, ki jo enkrat na leto privlečeš s podstrešja, se trudiš razvozlat kable in girlande, porabiš ves dan da zadevo obesiš, potem še kakšno uro, da posesaš vse bleščice in iglice, samo zato, da jo čez teden spet pospraviš. Pa še nekaj - res mi je škoda denarja za vse te lučke in drugo navlako.
Ko smo že pri denarju za vso to kramo - še bolj neumni se mi zdijo ognjemeti, ker pri tem dobesedno mečeš denar v zrak.
Oh, pa voščila - "vesel božič", "lepe praznike".... Aaaaa, dajte mi mir. Še huje od tega so voščila ob novem letu. Zakaj, zakaj moram še cel januar poslušat "srečnega pa zdravga", itak jih večina ne misli resno. "Srečnega pa zdravga" sem sovražila že kot otrok. Vsi ti stiski rok in  cmoka, cmoka, cmoka, z vsakim, ki je imel pet minut časa. Če se le da, se temu izognem.
Da ne pozabim hrane. Ves december nam na televiziji dobesedno perejo možgane s posnetki bogato obložene mize, v trgovinah nas bombardirajo s sladicami v bleščečem papirju, ponujajo nam revije z nešteto recepti....V bistvu nas dobesedno pitajo zato da nam lahko januarja prodajo svoje dietne izdelke.
Vse skupaj je tako napihnjeno, da je izgubilo ves čar. Božič je zame družinski praznik, ko se družim s svojimi najbližjimi, ko skupaj pripravimo večerjo, posedimo in se pogovarjamo, pogledamo kak film. Za vse to ne potrebujem odvečnih daril in kiča. Včasih pogrešam čase, ko so naši božični večeri bili zares skromni (jaz sem bila študentka, mož se je ravno zaposlil, hčerka pa še ni vedela, da je "bistvo" božiča v darilih). Novo leto je zame zaključek nekega obdobja in začetek novega, je čas, ko se spominjam lepih trenutkov, slabe pa pozabim, čas, ko se veselim novih priložnosti. Za to ne potrebujem nobenega "rompompoma". Povedano po pravici - v 39 letih sem bila samo enkrat na silvestrovanju s prijatelji. Moje idealno silvestrovanje je, ko z družino v pižamah, zaviti v koco, na kavču igramo družabne igre, pogledamo kak film in ob polnoči skozi okno opazujemo "rakete". Najkasneje ob pol enih pa sladko spimo.
Pa naj kdo reče, da sem Grinch ali Ebenezer Scrooge. Mogoče sem, ampak zase vem kako bi naj izgledal moj božič in sita sem, da me skuša nekdo z utripajočimi lučkami in svetlikajočimi okraski prepričati v nekaj povsem drugega.
Torej, čeprav sem rekla, da ne maram voščil, vam želim lep, vesel in zadovoljen december.

sobota, 30. november 2013

Karantena

Če v teh mrzlih mesecih kaj sovražim, so to zagotovo hinavski trebušni virusi, ki se prikradejo v tebe takrat, ko najmanj pričakuješ in iz tebe dobesedno "pozaugajo" vse, kar se pač "pozaugat" da.
V četrtek je v blažji obliki s takimi virusi strašil po hiši naš sine in puščal sledi. Pri naši najstnici se je sicer nekaj dogajalo, vendar nič omembe vrednega. Prepričana, da smo jo poceni odnesli, ker v petek nihče več ni zbolel, sem brezskrbno zaspala, zjutraj pa sem se zbudila ob možu, ki je za dobro jutro izbruhal (iz več odprtin hkrati) včerajšnji dan republike. Še isti trenutek sem se skrila na varno v dnevno sobo in na dan privlekla razkužilo.
Mož je v karanteni v spalnici, jaz pa že ves dan razkužujem sebe, otroke in kljuke in to tako, da bi se vžgala, če bi kdo prižgal vžigalico (na rit si bom vtetovirala "pazi vnetljivo"). Možu karantena sicer ni po volji; trdi, da je že čisto o.k. - sveda je o.k., zdaj ko je opravil 40 dnevni post in raztrupljanje telesa v slabih par urah. Prav tako so o.k. virusi, ki se že veselijo naslednje zabave v Hotelu N deluxe. Možu v karanteni nič ne manjka - paket all inclusive in wireless - zato ne razumem njegove potrebe po dostopu do drugih delov stanovanja. Če bo treba, zaklenem vrata.
Noč bom z razkužilom v roki prebila na kavču in upala, da se nekako prebijemo do ponedeljka (po mojih izračunih bi naj bila takrat nevarnost mimo).  
Naj se vas virusi ne dotaknejo (razen če imate trebušno virozo za obliko hitre shujševalne diete).

sobota, 23. november 2013

Praznovanje (otroškega) rojstnega dne

Očitno se ljudje z leti res spreminjamo. Zakaj se spreminjamo je drugo vprašanje - ker je to del povsem naravnega procesa (ne bom rekla staranja) ali pa te k temu prisilijo zunanji dogodki, na katere "nimaš" vpliva. Ena izmed takih sprememb, ki je pri meni precej očitna, je praznovanje rojstnega dne mojih trok.

Ko je bila moja najstnica še majhna, so bile njene rojstno-dnevne zabave nekaj posebnega. Priprave so se začele že mesec dni prej. Na spletu sem iskala ideje za torte in vabila in majhna darilca, ki jih bodo majhni gostje odnesli domov, pa ideje za igre,... Vsa vabila so bila ročno izdelana, prav tako paketki za darilca. Da o torti sploh ne govorim. Nič klasičnega iz slaščičarne, temveč doma narejen unikat. In ko so prišli majhni gostje, tako punce kot fantje, sem se jim 100% posvetila, igrali smo igre, iskali zaklad.... Ah, in ko sem čez čas srečala mamice ali babice otrok in so mi povedale, da njihovi otročki ne morejo pozabiti zabave in da so zabave pri moji "mali punčki" najboljše, sem se topila kot med in zraven že razmišljala kako bomo praznovali naslednje leto. Ob pogledu na "uboge" otroke, ki so praznovali v McDonaldsu, sem samo odkimala z glavo in rekla "ts, ts, ts, kakšne mame so to, ki otroke raje potisnejo v roke nekemu študentu v McDonaldsu".

Ampak kot sem že rekla, ljudje se z leti spreminjamo, bodisi zaradi naravnega procesa bodisi zaradi okoliščin, na katere nimamo vpliva.

Moj drugi otrok je fantek. Moja motivacija ob prvem praznovanju, na katerega je povabil svoje majhne prijateljče, ni bila nič manjša kot pri moji prvorojenki. Ročno izdelana unikatna vabila, unikatna torta, darilca, pripravljene igre,.... Mamice so pripeljale svoje otročke, mi jih predale pri vhodnih vratih in se odpeljale. Spomnim se fantka, ki je ob primopredaji bil oblečen v belo srajčko, z majhno kravatico, lepo počesan in jaz sem si milila "ooooh, poglej ga cukrčka". Ko sem zaprla vhodna vrata in prišla do dnevne sobe, je ta cukrček skakal po kavču, metal blazine in kričal!!! Gostje so imeli pripravljene svoje igre, moje jih niso zanimale. Pogledala sem na uro in pomislila "ljubi bog, še tri ure".

Še naprej sem vsako leto izdelala unikatna vabila in unikatno torto. Vsako leto na drugo temo in vsako leto z manj veselja in zanosa. Pravzaprav sem vsako leto mesec ali dva pred rojstnim dem dobila psihosomatske simptome, ki so z leti mejili že na paniko. Če ostanem pri unikatnih tortah - želje mojega sina so daleč presegale moje sposobnosti. Lego torta je bila ena izmed najenostavnejših, največji izziv pa je bila torta Indiana Jones, in sicer scena, v kateri jih lovi ogromna krogla, na koncu pa skočijo iz luknje v skali v vodo. Še zdaj ne vem kako mi je uspelo vsaj približno upodobiti sceno in to brez marcipanpve mase, zgolj smetana in jedilne barve.

Danes moj sin praznuje 9. rojstni dan. Kje? V Bumbar parku. Zadnja leta zavidam "meščanom" z nešteto možnostmi za praznovanje rojstnega dne, takšnih, kjer ostane stanovanje čisto, pospravljeno, nihče ne kriči, staršem pa ob tem ne utripa žilica na sencih. Tokrat sva s sinom zgolj raznosila vabila. Kako bodo starši spravili otroke v Bumbar park me ne zanima. No dobro, priznam, vsaj pri organizaciji prevoza sem delno sodelovala. Dve uri sproščenega kramljanja ob kavici (on pivo jaz sok) z možem, medtem ko se drugi ukvarjajo s tem, kako zabavati otroke.

Ah, življenje je lahko tako preprosto.

sobota, 12. oktober 2013

Zadrževalnik Medvedce

Če nameravam še naprej opazovati ptice, je zadnji čas, da si nabavim en normalen daljnogled. Danes sem bila z DOPPS-om na opazovanju ptic na zadrževalniku Medvedce. Vodja, dva starejša gospoda in jaz. Vsi z zelo dobro opremo, jaz pa z Lidlovim daljnogledom, skozi katerega itak nisem videla nič oz. če sem že videla ptico, je bila slika tako nerazločna, da je sama ne bi prepoznala.

Na nek način zdaj razumem moške in njihovo navdušenje nad tehniko. Čeprav nimam pojma ne o daljnogledih, ne o fotoapartih, kaj šele teleskopih, so se mi danes cedile sline, ko sem videla vso to opremo - Zeissov in Nikonov teleskop, daljnogled Pentax 10x42 in Nikon Monarch, fotoaparat Canon EOS 50D.... Tudi jaz bi mela.

Vreme je bilo precej oblačno in temu primerna je bila tudi svetloba. Vseeno so skozi teleskop ptice imele barvo, skozi Lidlov daljnogled pa so bile vse v zapacanih 50 odtnkih sive (dobesedno).

Danes na zadrževalniku:
- rečni in rumenonogi galeb
- bela in siva čaplja
- liska
- mlakarica
- čopasti ponirek
- rjavi lunj
- žvižgavka
- kostanjevka
- siva gos
- veliki srakoper...

Slik seveda nimam. Mogoče kaj narišem in naknadno prilepim.