Jesihar

Nadaljevala sem s pospravljanjem omar. Nadaljevanje se je začelo že pred sedmo zjutraj. Dokler delodiš drži, moram izkoristiti vsako minuto. Zato me je toliko bolj motilo dejstvo, da moram pred pospravljanjem poskrbeti še za našega psa. Stala sem na hodniku in gledala belo kepo, ki danes ni bila del mojih načrtov. Bela kepa pa me je, polna pričakovanj, gledala s svojimi mandljevimi očmi in veselo mahala z repom. Pa sem belo kepo peljala lulat. Poleg tega se je moral danes naš pes zadovoljiti zgolj z našim vrtom - sprehod je zaradi delodiša odpadel. Še tako vztrajno nagovarjanje (pri tem pes sedi pred mano, me gleda v oči in se zaganja v prazno) ni pomagalo. Normalnim majhnim hišnim psom bi verjetno moralo zadoščati pol ure vohanja po ulicah. Ne, naš pa rabi hribe, gozd, najmanj uro in pol, pa tekanje za žogo na našem vrtu, da se ohladi po dolgem sprehodu. Ampak danes je odpadlo. Mogoče zato tako živčno trza in trga plišasto ovco.

Očitno moj delodiš slabo vpliva tudi na sina. Danes je imel take izbruhe, da se sama sebi čudim, od kje mi tak "inner peace". Drl se je kot jesihar, jaz pa mrtvo hladna. Še mama iz spodnjega štuka je prišla vsa panična preverit kaj se je ubogemu pobu zgodilo. Nič, nič se mu ni zgodilo, samo mislil je, da če se bo dovolj dolgo in dovolj glasno drl, bo izsilil kar je želel. Hah, jok brate. Čeprav moram priznati, da je bila tekma zelo napeta. Ko je že zgledalalo, da se bo mali predal, je nabral novih moči, napolnil pljuča in v jok, nato je vse kazalo, da mi bojo popustili živci, pa sem si rekla "nadinka, mirno kri" in sem se spet zbrala, nekaj časa sva se celo gledala iz oči v oči in čakala kdo bo prej popustil. Na koncu je mali uthinil in vprašal: "A lahko grem ven?". "Seveda, pa jopico obleči", sem rekla z mirnim glasom.
Samo za opombo, da ne pozabim zakaj se je tako drl: mož je šel k tašči in je malega vprašal, če gre zraven. Pa je mali rekel, da ne. Ko se je mož že odpeljal, pa si je mali premislil in bi šel zraven - zdaj, točno zdaj hoče k omi.
"Ne moreš, ati se je že odpeljal."
"Pa hočem, hočem k ooooomiiiii"
"Ati te je vprašal, če greš zraven, pa si rekel ne, zdaj je pa ati že šel"
"Pa nisem vedel, če me je tak na hitro vprašal. K omi hočem."
"Danes več ne gre, boš šel pa jutri."
"NE, jutri pa nočem, zdaj hočem k omi. Hočem k ooomiiiii!"
...

Pa da ne bo kdo mislil, da je bil otrok danes prepuščen sam sebi in da se mu nisem dovolj posvečala. Igrala sva "štiri v vrsto" (po peti rundi sem nehala šteti), gledala "Kung Fu pando 1. del, poslušala Michaela Jacksona... Z atijem sta igrala nogomet in badminton. Zdaj bova spekla kokice in po tem bomo vsi skupaj gledali Yogi Bear-a.

TEŽA: hudič je dobil mlade za celih 300g
VREME: dež, dež in še en krat dež. Zgodaj zjutraj je grmelo kot, da je sodni dan. Pozno popoldne se nas je vreme usmililo - nehalo je deževati in prejeli smo celo nekaj sončnih žarkov. Zdaj pa spet "šči..."  "lula".