Danes sem se morala dobesedno prisiliti, da sem dvignila rit iz ležalnika in šla "odhodit" svojih 6 km. Čeprav je bila ura že 19.30, je bilo vroče in soparno. Vso pot do vrha me je imelo, da bi se obrnila in šla domov. Še pes se je vlekel kot megla in z jezikom "šobal" po tleh. Govorila sem si kako bom na koncu ponosna nase, da sem vztrajala in pot prehodla kljub temu, da mi je smrdelo. Smrdelo mi je v prenesenem in dobesednem pomenu. Tik pred vrhom ("vrh" - sliši se, kot ta bi osvajala kakega osemtisočaka, v resnici pa sem šla na vrh griča ali pa morda hriba; bom preverila kakšna je višinska razlika) so polivali gnojnico. Prepričevala sem se, da je bolje vohat to kot izpušne pline, pa mi ni uspelo. Na nos sem si vlekla majico, dihala sem skozi usta, pa ni nič pomagalo. Ni mi preostalo drugega, kot da zadržim dih. Travnik je precej dolg, tako da sem bila na koncu vsa modra v obraz. Po prehojenih šestih kilometrih se mi je doma zaluštalo nekaj sladkega. Bilanca stanja bi verjetno kazala presežek prihodkov nad odhodki (kar se tiče vnosa hrane; pri evrih je ravno obratno).
Morje se neizbežno bliža, na meni pa vse "ljulja". Zadnjič smo s sinom ( a sem že napisala, da obožuje Michaela Jacksona?) gledali film M.J. in bili navdušeni nad plesalci - kako obvladajo, pa sama kita jih je, pa kak so suhi... Pa sem jaz rekla: "Pa saj morajo bit takšni. A si predstavljaš mene na odru?!" In mož je odgovoril: "Ne. Ko bi blo konc pesmi, bi se pri tebi še vedno vse treslo."
Ženske smo si res boge, s čim vse se moramo obremenjevati: kile, celulit, povešeni joški, gube, celo sramne ustnice. Moj celulit ne spominja več na pomarančo ampak na ovenelo, posušeno pomarančo. Z joški je gravitacija naredila svoje. S tem se zmanjša izbor položajev posteljnih aktivnosti na minimum - ostane samo eden in ta je "ženska zgoraj". Zakaj? Ker samo v tem položajo ostanejo joški na svojem mestu. Če se vležeš, čudežno izginejo. Če jih hočeš šlatat, jih moraš najprej nagrabit izpod pazduhe. Če pa se postaviš na vse štiri, pa visita od tebe kot dve mali prežvčeni plastični vrečki (še vedno je bolje, da ležiš na hrbtu, kot pa to). S sramnimi ustnicami se do zdaj nisem obremnjevala, je pa menda zelo "in", če se. Zelo pomembno je kako izgleda zadeva tam spodaj - a maš školjkico, hamburger, metuljčka, pa bog ne daj, da je ena žnabla večja kot druga in da po možnosti še štrli. Saj bi preverila kaj imam, pa se zaradi odvečne maščobe na trebuhu in rahle zakrnelosti ne morem spraviti v tako pozicijo, da bi imela dober razgled. Iz zelo neostrega kota je bilo videti kot stara vešča z nesimetričnimi krili.
Drugače pa se je danes moj sin izkazal kot zelo podjeten fant. Dedija je vprašal, če mu lahko pomaga spravljati drva in se lotil zadeve. Ko je h kleti nesel drugo "furo" je vprašal: "Deda, a bom dobil kak everček ko ti pomagam?"
"Seveda boš dobil."
"Kolko pa?"
"Bomo še vidli, odvisno kak dolgo boš pomagal."
Mali bo torej plačan na uro. Po dodatnih par "furah" je rekel: "Deda, moram si privoščit počitek." Prepričana sem, da ga je zaračunal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar