V petek je bil zadnji šolski dan. Kaj bi dala, da bi tudi jaz imela dva meseca počitnic. V glavnem, ker je bil zadnji šolski dan, sem morala izpolniti obljubo, ki sem jo dala hčerki tekom šolskega leta. Že kakšno leto me je kar naprej gnjavila s piercingom v zgornji ustnici in vedno sem jo zavrnila z meni močnim argumentom, da je pač premlada. V odgovor mi je hitro natvezla par protiargumentov in tako sva se dajali kar lep čas. Iz tega dvoboja je nastal naslednji dogovor: takoj po koncu šolskega leta dobi piercing, in sicer najmanjši možni kamenček bele barve (nobenih črnih bunk, ki izgledajo kot maligne bradavice). V petek sva torej šle iskat piercing v center Maribora. V dežju (sicer sovražim nakupovalna središča oz. nakupovanje nasploh ampak ta dan bi bila vesela, če bi lahko nakupovala v Europarku - na suhem in toplem). Hlače sem imela mokre do riti, v balerinkah pa bi lahko gojila zlate ribice.
V Jurčičevi pasaži sva našle piercing. Prijazna in simpatična gospodična je zaskrbljeni mami vse razložila - od čiščenja, vstavljanja, dolžine palčk, menjavanja, otekanja,..... in ker je gospodična imela ravno prost termin, sem hčerko vprašala, če si ga bo dala kar delat (drugače smo dogovorjeni za torek pri našem znancu). Mislila sem, da ji delam uslugo, ker si piercing že tako dolgo želi. Ravno obratno, otrok je skoraj omedlel. Torej, jutri je dan D.
Ker naju je spremljal še sine, je moral na svoj račun priti tudi on, in smo zavili v McDonalds (zgolj zaradi igrač Kung Fu Panda 2). Sine si je izbral pava (ker pando že ima in zdaj potrebuje nekoga hudobnega, da se bo lahko bojeval), hrana je bila nepomembna (je pa za spremembo prvič zmazal vse "nagece"). Jaz sem si naročila vegetarijanski hamburger. Peče. Sovražim pekočo hrano.
Doma:
- namočila noge v vročo vodo, ker sem bila premražena
- mož prišel na idejo, da bi tudi on imel piercing; lokacija: obrv
- hčerka nad idejo navdušena (verjetno bolj zato, da v torek ne bo edina trpinka)
- moja reakcija: "bolj star, bolj nor"
Sobota je minila čisto drugače, kot sem načrtovala. Kako sem lahko pozabila, da je praznik in da so trgovine zaprte. Za kosilo smo tako jedli pečen krompir in solato. Sine je pogrešal meso. Ker vreme ni bilo najbolj prijetno, sem se lotila pranja perila in likanja in tako končno odstranila tisti kup "cot", ki jih je hčerka prinesla iz Poreča. Ne razumem pa, kako je lahko razmerje med velikostjo kupa "cot" in velikostjo potovalke tako.....tako...... Kriza. Hčerka je po moje mojster pakiranja kovčkov, ker res ne vem, kje je imela vse to shranjeno.
Nedelja. Nič posebnega, razen tega, da sem zvečer zaradi frustracij zmazala zajeten kupček salam, kisle kumarice, nato še polovico Philadelphije z žlico in na vrh še majhen košček kruha. Frustracija: nekdo mi je prekrižal načrte. "Saj ni bilo nič takega", bi rekel zunanji opazovalec. Pa je bilo. Ravno dovolj, da sem imela izgovor in krivca za prenajedanje. V načrtu sem imela, da se bom že ob sedmih stuširala, oprala glavo, v glavnem opravila večerno toaleto, zato da bom šla pravočasno spat, ker je pač naslednji dan služba, jaz pa sem že cel teden blazno utrujena. Ko sem vstopila v kopalnico, je tam stala hčerka z britvico v rokah, kad se je polnila z vodo in prve "penice" so se že kazale na gladini vode. Grrrrrr. Ko je bila šola, se je tuširala zvečer ob desetih ali celo kasneje. Zdaj, ko so počitnice, pa ob sedmih. Namesto predelne stene v otroški sobi, bi morali zgraditi še eno kopalnico. Spusti najstnico v kopalnico, pa je ne boš videl par ur.
No prav. Moje ime je nadinka in sem "control feak". Več o tem kdaj drugič. Mogoče še danes.
Ni komentarjev:
Objavite komentar