Danes zvečer sva s psom na poti z vrha proti domu (poleg obada, ki je z nama želel navezati tesnejše stike) srečala srno, ki se je pasla na travniku ob robu gozda. Za nekaj časa smo vsi obstali in se nepremično gledali. Potem se je srna obrnila proti gozdu in šla svojo pot. Midva pa tudi.
Podoba srne ob robu gozdu je bila naravnost pravljična. Počasi se je mračilo, nad travnikom se je dvigala meglica, dežne kaplje so počasi kapljale skozi krošnje dereves, skozi topel in vlažen zrak pa se je vil vonj po lipah. Tako idiličen prizor, da je bil že skoraj kičast. Tako idiličen, da se je dotaknil moje pretirano sentimentalne plati in mi orosil oči.
Ta pretirana sentimentalnost me večkrat spravi v zadrego. Cmerim se namreč ob gledanju filmov (žalostnih ali srečnih), ob risankah, reklamah, fotografijah, knjigah, drugih besedilih, nastopih,.... Zadnjič sem hlipala ob Kung Fu Pandi 2. Pred par leti sem zajokala sredi mesta, ko sem gledala plakat z reklamo za brezplačno šolsko malico. Na šolskih nastopih se ves čas grizem v spodnjo ustnico, da bi preprečila plaz solz. Prejšnji mesec sem bila na slavnostni seji ob občinskem prazniku, kjer so podelili nagrado župana nekemu zelo pridnemu fantu. V vsej dvorani sem bila edina, ki si je brisala solze.
Stvar posatne hudo neprijetna, ko moraš nato z rdečimi in zabuhlimi očmi med ljudi. Takrat se ponavadi gibljem s sklonjeno glavo in le tu in tam za kako sekundo dvignem pogled, da preverim kje hodim. Še bolj kot rdeče oči je sramotno, če se zaradi sklonjene glave zaletiš v kak drog. Vem kako je to. Pa sploh ne rabi biti drog, dovolj je že, če se sredi mesta zvrneš s kolesom ( si pa takrat neobčutljiv na bolečino, tudi to je nekaj). Posledično potem spet skloniš glavo in se potrudiš, da čim prej in čim bolj neopazno zapustiš kraj zločina.
Oh, kako si želim, da bi bila "hladna kot špricer".
Ni komentarjev:
Objavite komentar