Vrabček čaka mamico

Ko sem danes šla na masažo (že spet me noro boli vrat), sem sredi ceste srečala malega vrabčka, ki je verjetno odfrčal iz gnezda "ko je čakal mamico". Ni bil poškodovan, niti plašen, bil pa je toliko majhen, da še ni znal leteti. Malo sem se obračala okrog in iskala drevo, na katerem bi lahko bilo gnezdece, pa nisem nič našla (prisežem, da bi sredi naselja splezala na tuje drevo). Mali je moral preskakati kar nekaj poti in res je imel srečo, da ni končal pod avtomobilsko gumo ali v gobcu kake mačke. Sirote nisem mogla pustiti kar sredi ceste in tako sem ga odnesla zraven na masažo. Tam je našel začasno domovanje v škatli od čevljev Graceland (dvomim, da je to zanj pomemben podatek). Na poti do doma je veselo čivkal. Bolj verjetno je, da se je na vse pretege drl "mamaaaaaa", ta pa ga ni slišala. Takrat sem se spomnila na pesmico "Vrabček čaka mamico" (no, čisto cele se nisem spomnila, zato sem malo poguglala). Voila:

Vrabček čaka mamico,
stiska se ob vejo.
Mama po proso je šla,
tja čez živo mejo.
Pa je vrabce srečala,
dolgo klepetala,
vso proso za sineka
sama pozobala.

Bog si ga vedi kje se je potepala mati našega Poldeka (tako sem ga poimenovala). Ni prav, da prehitro sodim in jo obtožim za slabo mamo. Po vsej verjetnosti je bila vsa iz sebe zaradi skrbi.
Poldeku sem v začasno domovanje nasula proso, ki se ga ni dotaknil, kar moramo razumeti. Tudi jaz se ga ne bi, če bi me nekdo zaprl v škatlo poceni čevljev.

Poldek si je nato ogledal naše stanovanje z balkonom in ga vneto markiral (le od kod je jemal, če se prosa niti dotaknil ni; verjetno so bili krivi živci). Jaz pa sem, kot odgovorna ljubiteljica živali, poklicala azil za prostoživeče živali, kjer so Poldeku prijazno ponudili domovanje. Mož me je sicer imel za totalno noro, ker zaradi malega vrabčka gnjavim ljudi. Ko sem ga pripeljala v azil, sem previdno vprašala (in se obenem opravičila) ali jih morda nadlegujem. Odgovorili so mi, da "sploh ne" in so se mi celo zahvalili, da sem jim pripeljala Poldka (saj ne vem ali naj jim verjamem). Moj mož, od kod se mu jemlje ta brutalni pesimizem, mi je rekel, da so Poldka sicer prijazno sprejeli, vendar so ga takoj, ko sem odnesla pete, zabrisali v kanto ali pa ga za večerjo postregli kakšnemu večjemu ptiču. Groza. Vseeno, storila sem kar je bilo v moji moči.
Zvečer me je moj sine cepil proti ptičji gripi (v vsako roko in za vsak slučaj še v trebuh). Kako je pozoren.

Drugače pa sem si danes v službi kar naprej vrtela ta dva komada http://www.youtube.com/watch?v=xjzYavYbdAE , http://www.youtube.com/watch?v=NkwJ-g0iJ6w&feature=related , ki sem ju včeraj slišala na Radiu City.

Trenutno po zelo, zelo dolgem času spet berem knjigo Jadran Krt pije kapučino. Nanjo me je spomnila hčerka, ki je zadnjič v šolo vlačila knjige z naših polic. Mogoče oz. povsem verjetno je to razlog, da sem se spet lotila pisanja dnevnika. Pisala sem ga že v osnovni šoli, nato pa le še občasno. V knjigi je omenjen tudi Dnevnik Bridget Jones. Pri njej mi je bilo všeč zapisovanje podtkov glede teže, drog, cigaret, alkohola,.. Glede na to, da sem včeraj zaradi bolečin v vratu požrla 6 nalgesinov, bi bilo mogoče dobro, da to zabeležim. Pa dajmo:

Droge: 6 tbl. Nalgesina (včeraj ob 15.30, 21.00 in danes ob 04.30)
Alkohol: ne pijem
Cigareti: ne kadim
Sladkiši: čokolešnik, milka tribarvna, duplo, žlica nutelle
Teža: preveč (čutim na hlačah)
Vreme: malo sonca, malo oblakov, vmes je malo deževalo

Bodi ga dovolj za danes.