Nedokončana zgodba so prav tako moji načrti, ki pa so tokrat, za spremembo, obrodili majcene sadove. Število mozoljev se je precej zmanjšalo, čisto, čisto majčkeno sem se skrčila po širini, naš pes dela kot še nikoli,.... Ves ta mini uspeh mi je precej stopil v glavo in občutek imam, da bi lahko premikala gore. Z našim psom imava v načrtu celo opravljanje izpita, vendar bolj kot se bliža rok, bolj me je strah, da si bom nakopala kup sramote. Naš pes sicer dela, vendar zgolj na poznanem terenu. Takoj, ko pride na tuje ozemlje, prestavi ušesa na "prepih" in vklopi avtopilota, do katerega nimam dostopa. To pomeni "nos na tla in gremo naši". V bistvu me čudi, da mu nos še ni odpadel. Zaradi tega posebnega "daru" sva se preizkusila celo v sledenju. Prav tako se (tako kot lastnica) hitro naveliča in zelo nerad čaka. Tega verjetno ne morem šteti kot "poseben dar". Bolj kot kaj drugega je to prekletstvo. Zaradi tega v moji košari za kvačkanje ne boste našli prtov, zaves ali celo jopic. Našli pa boste precej rožic, zvezdic in (ne vem kaj bi naj predstavljalo mini kvačkanje) podstavkov za kozarce. I need results and I need them now.
Verjetno bom izkoristila trenutni občutek " premikanja gora" in se lotila še kakšnega projekta, npr. pranje
Ni komentarjev:
Objavite komentar