Od 1. septembra, ko je nastopil "nov začetek", se ni kaj dosti spremenilo. Navada je pač železna srajca. Razen odhodov v šolo in dodatnih obveznosti v zvezi z učenjem in domačimi nalogami, ni nič novega. Btw. snov pri matematiki za 8. razred presega meje mojega "matematičnega spomina" in terja od mene močno koncentracijo in voljo, da pogruntam kaj za božjo voljo pomeni zapis znakov, ki jih tipkovnica mojega računalnika ne premore, in ali je trditev v zapisu pravilna ali napačna. Lani sem porabila en cel dan, da sem se spomnila kako se računajo koti in kako se trikotniku včrta in odčrta krožnica. To je bilo v drugi polovici šolskega leta. Letos se je zataknilo že na začetku.
Prav tako ohranjam najstniški videz (beri: mozolji). Kjub kozmetiki za 150€. Tudi skrčila se nisem po širini.
Našla sem en zob od našega poba oz. ga je našel moj mož. Zdaj je treba najti le še enega.
Zaživel pa je projekt "pes". Znova obiskujeva pasjo šolo, da obnoviva snov in da vzpostaviva tesnejšo vez (for a better bond). Imela sva nekaj začetnih težav, ki pa so bile bolj na strani izvajalca. Travnik, na katerem vadimo, je bil nepokošen, kar je našega psa močno oviralo pri delu. Srotle je pri vaji "poleg" moral skakati kot zajec in če sva naletela na regrat (bil je res orjaški), je moral naš pes iti okoli. Verjetno zdaj mislite, da je naš pes čivava. Ni. Ampak regrat je bil res velik.
Jutri, v petek (petek, slab začetek; slab začetek, dober konec), začnem s projektom "mission impossible". Zakaj takšno ime? Ker, če slučajno zaje***, imam izgovor, da je bilo itak nemogoče. Projekt bom razdelila v več manjših in se jih poskušala držati 21 dni (toliko je menda potrebno, da ti nekaj preide v navado - ker pa sem jaz trd oreh, bo verjetno potrebnih 21 tednov). Čutim, da je zdaj pravi čas za spremembe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar