Nekaj dejstev

Navajam nekaj dejstev, do katerih sem prišla izkustveno:

1. Če bo sedežnica nemoteno delovala ves dan, se bo zagotovo pokvarila takrat, ko bo na njej sedela moja malenkost. Jaz, ki moram imeti vse pod nadzorom, se zvesto izogibam vsemu, česar ne morem nadzirati in upravljanja sedežnice, sploh, če sedim na njej, pač ne morem imeti pod nadzorom. Pa vendar sem nekega dne, v nekem smučarskem središču, po skoraj celodnevnem smučanju nasedla tem besedam: "Pa daj no, pelji se z nama. Glej, ves dan se že voziva pa se niti enkrat ni ustavila." "Ja, mami, pelji se z nama." In sem se. In po par minutah vožnje...smo stali. Strojnica izven dosega, pod mano globina, rahlo pozibavanje, na desni hčerka, ki jo je potrebno varovati,.... Takoj sem zaznala smrtno nevarnost - s hčerko lahko zdrsiva pod "ograjico" in zgrmiva v globino. V trenutku sem izvedla vse varnostne ukrepe (še dobro, da v takih situacijah obdržim trezno glavo) - trdno sem se prijela sedežnice in se nisem več premaknila. Še dihala sem zelo previdno. Če bi očesno zrklo premaknila za desetinko milimetra, bi to lahko bil konec. Moj mož nevarnosti ni zaznal (očitno mu manjka gen za prepoznavanje nevarnih situacij) in je iz ne vem kje, ne vem kako privlekel kamero in situacijo posnel. Hčerka je gensko napako očitno podedovala, ker si je tudi ona situacijo razlagala povsem napačno - smešno. 


2. Če sem naročena pri zdravniku/zobozdravniku in sem točna, bom v čakalnici zagotovo čakala še najmanj eno uro. Če bom pozna ali rahlo zamudila, bo zdravnik točen. 


3. Na cesti bo zastoj vedno kadar bom že itak pozna. Če grem od doma pravočasno, na cesti ne bo nobenih zastojev in bom na cilj prišla prehitro (beri: bom na cilju čakala ko idiot). Če bom šla od doma "na knap", se bo na cesti zagotovo našel kak dedi, ki se bo cincal s 50 km/h, v ravnini morda s 60km/h. V ravnini, kjer bi lahko prehitevala, mi bodo do naslednjega ovinka vozili naproti drugi avti. Če mi bo slučajno uspelo prehiteti, me bo za naslednjim ovinkom čakal konvoj tovornjakarjev.


4. Če bom želela v gradivu najti tipkarske napake, jih bom našla takrat, ko bom gradivo že odposlala. Preden odpošljem gradivo preberem prvič, preberem drugič. Vzorno. Slovnično neoporečno in brez tipkarskih napak. Odpošljem. Spet preberem in .... Grrrrrrrr.


5. Snov na štedilniku definitivno zavre hitreje, če ne gledam. Pristavim mleko ali dam kuhat krompir in čakam, čakam, buljim v lonec in čakam, ....Nič. Niti sledu o kakem vretju. Takoj ko obrnem hrbet pa "fššššššššš". WTF? Prej, hudiča, voda ni bila sposobna zavreti v desetih minutah, potem pa ji uspe v desetinki sekunde?! Podobno kot pri moških - če jih gledaš, ne morejo scat  lulat.


6. Če bom zjutraj iz košare s perilom vzela nogavico in iskala še drugo (par), jo bom našla takrat, ko bom iz obupa začela iskati drugo nogavico, ker prve nisem našla. In igra se začne znova. Itak. V jutranji naglici pograbim prvo barvno primerno nogavico in iščem še drugo. Nič. Med iskanjem najdem nogavico, ki bi bila prav tako barvno primerna in vržem prvo nogavico nazaj in začnem iskati par druge nogavice. Kaj najdem? Par prve nogavice. In kje je prva nogavica? Nimam pojma, nekje sredi kupa z vsemi ostalimi nogavicami.


7. Vedno bom našla razlog za basanje s sladkiši: če sem pod stresom, da se pomirim; če sem žalostna, da se potolažim; če sem vesela, da praznujem. 


8. Vedno si zapomnim kaj sem prebrala, pozabim pa kje. WTF? Ali pa se spomnim zgodbe, pozabim pa komu vse sem jo povedala. Ali pa se spomnim kdo mi je povedal ful dober vic, ne spomnim pa se vica.

Toliko o lekcijah, ki mi jih je dalo življenje.

P.S. Preden sem kliknila "javno objavi", je bil tekst brez tipkarskih napak.