Nekompatibilnost

Včeraj sva z možem nakupavala v našem majhnem Mercatorju, za katerega se več krat izkaže, da ni ravno najboljši sosed. Pri blagajni sem zagledala vrečko Casali Rum Kokos (moji najljubši) in jo že hotela vreči na trak, ko sem (ker sosedu pač ne zaupam) preverila rok uporabe. 5. 1. 2012. Trgovko sem seznanila s potekom roka, ta pa se je odzavala s tonom kot da bi ji povedala, da smo dobili dojenčka. Odgovor je zapela: "ooooooo, a reeeeees, veste, tudi to se kdaj zgodi." Jaz pa sem imela no koncu jezika, da bi ji rekla, da se pa očitno rado zgodi. Prepričana sem, da če bi šla danes v trgovino,bi bili bonboni še vedno tam.

Ampak to ni to o čemer sem želela pisati. Casali ima poleg originalnega Rum Kokosa še Caribic Coffee in, če se ne motim je imel tudi take z belo čokolado. Jaz obožujem originalne, pojem jih toliko, da bi moralo na embalaži biti opozorilo. Saj veste, tisto "Minister za zdravje opozarja....". Če se jih lotim, potem ne smem sesti za volan, ker bi verjetno napihala.

Kar sem hotela povedati je, da obožujem Casali vendar ostalih različic še sploh nisem poskusila. Takšna sem. Ko mi je nekaj všeč, ko se nečesa navadim, nobena druga stvar pri meni nima šanse. Niti poskusim ne. Stvar je v moji neprilagodljivosti in strahu pred spremembami.

Evo, to je to, o čemer sem želela pisati. Neprilagodljivost. Preden nadaljujem zgodbo, moram povedati, da sem po naravi preveč odgovorna, da preveč stvari "delam po pameti" (in potem se čudim, da ničesar ne doživim). Ko sem prestopila mejo 30ih, me je prijelo, da bi bila malo bolj drzna, zahotelo se mi je narediti nekaj, česar drugače ne bi (ker sem pač pameta punca). Pa sem šla po tattoo. Lep kitajski znak na levi lopatici. Dokler sem ležala na mizi in pogumno prenašala zbodljaje, sem se počutila strašno predrzno, celo uporniško, močno, samozavestno.... Ko pa sva se z možem vsedla v avto, je bilo predrznosti konec. Dobila sem pravi napad tesnobe in po glavi so blodile misli "o f...k, kaj sem naredila, o bog, o bog (ne vem zakaj sem klicala boga, ko pa nisem verna), to ne gre več stran,....". Hiperventilirala sem vse do doma. Doma v kopalnici sem imela občutke omedlevice, napad panike pa sem poskušala zadržati s tem, ko sem si govorila, da lahko zadevo odstranim z laserjem ali pa si dam presaditi kožo. Toliko o predrznosti. Trajalo je kar nekaj mesecev, da sem sprejela spremembo na moji koži, ki je v bistvu sploh ne vidim, razen, če se gola sučem pred ogledalom.

Drug banalni primer moje neprilagodljivosti - kljub temu, da sem si zelo želela psa, sem prvi večer, ko smo ga pripeljali domov, dobila napad panike. Enake misli "o bog, kaj si naredila, zakaj si privlekla psa, vse je drugače, ne bo več kot prej..., o sranje, zdaj je tu, kam ga naj dam...." Niti pralnega praška ne menjavam in tudi WC papir je vedno iste znamke (o, pardon, ta z WC papirjem ni moja ampak moževa).

Bog ne daj, da se čez dan pojavi kaj, kar ni bilo v mojem načrtu. V taki situaciji so možne različne reakcije, odvisno od splošnega razpoloženja (in tega v katerem delu menstrualnega ciklusa se nahajam (še ena fajn tema za pisanje)): ali me zadeva tako vrže s tira, da hiperventiliram (obvezna oprema moje prve pomoči bi morala biti papirnata vrečka), ali se zmedem in nobene stvari ne morem speljati kot je treba, ali pa u nulo pop...im.

In ker jabolko ne pade daleč od drevesa, .... (moje gene je poerbal pob).

p.s. Dobili smo novega družinskega člana po imenu Gorenje.
p.p.s. včeraj mi je mož poljubljal roko od zapestja proti ramenu (sva imela obletnico), jaz pa sem ob tem mislila na risanko Tom in Jerry, kjer Tom poljublja roko beli mački. A je z mano kaj narobe?