ponedeljek, 6. februar 2012

Nevrotična prepričanja 1. del

Kot dolgoletno profesionalno nevrotičarko me je danes osupnil intervju s Simonom . Fant me je navdušil s svojim optimizmom, treznim razmišljanjem in neizmerno voljo do okrevanja. Pri tem pa sem pomislila kako bi v takšni situaciji odreagirala jaz. Plaz nevrotičnih prepričanj bi me pokopal pod sabo. Če ne to, pa plaz večnih "zakaj-ev". Vse to je privedlo do tega, da danes pišem o nevrotičnih prepričanjih, ki se že vrsto let vlečejo za mano kot dolga senca. Precej takšnih prepričanj je prisotnih v vseh nas, v enih bolj, v drugih manj, tretji - takšni kot je Simon - pa jih sploh nimajo.

Z mojimi nevrotičnimi prepričanji sem se naučila živeti oz. jih obvladovati. Naučila sem se jih razumeti in, ko sem jih enkrat razumela, sem ugotovila kako hudo neumna so. Že lep čas se zaradi njih smejim sama sebi oz. se norčujem iz mojega nevrotičnega obnašanja. Na tak način izgubijo moč, niso več problem temveč le še slaba šala.

Seznam je dolg, začela pa bom s tistimi, manj obremenjujočimi, zaključila pa z mojo "zvesto spremljevalko" - agorafobijo.

1. Vsi me morajo imeti radi. Prepričana sem bila, da me morajo imeti čisto vsi radi, ker če ne, bi bila to katastrofa, saj bi dobesedno pogrnila na osebni ravni, ker ne bi bila sposobna zadovoljiti vseh oseb. Na tak način enostavno ne bi bila dovolj dobra. Neumno, vem. No, danes je neumno, takrat, ko sem to verjela, je bila zadeva smrtno resna. Haloooo? Kako sem lahko bila tako neumna in dejansko pričakovala, da lahko vse ljudi pripravim do tega, da me imajo radi? Imam mogoče jaz rada vse ljudi? Niti približno. Če bi vsi imeli vse radi - kaj bi se pa pogovarjali ob službeni kavi (še posebej ženske). Danes sem celo ponosna na to, če me kdo obrekuje, sploh kaka ženska. V nas (slovencih) je precej nevoščljivosti in ko govorijo za mojim hrbtom, vzamem to kot nekaj pozitivnega - očitno nekaj v življenju delam dobro, ker drugače mi ne bi imeli kaj zavidati. Najbolj absurdno pri tem prepričanju pa je to, da smo prepričani, da je od tega, kaj si drugi mislijo o nas, odvisna naša sreča. Naša sreča bi naj bila torej odvisna od mišljenja drugih ljudi, tudi tistih za katere vemo, da niso odkriti, pošteni in so polni predsodkov.
(Ne maram Janše - dvomim, da je zaradi tega nesrečen.)



Še večja cvetka od prejšnjega prepričanja pa je njegova izpeljanka Moškim moram biti všeč in jih privlačiti. To prepričanje me je zadelo malo po tridesetem, ko mi je podivjal estrogen in nisem vedela kam s svojo ženskostjo. Nekaj let sem bila prepričana, da moram biti ves čas urejena in privlačna - za moške, ne za sebe. Adijo pamet. Zelo prijeten občutek je pri teh letih dobiti kompliment in videti, da si še vedno privlačna (še torej nisi za staro šaro), ampak biti prepričana, da je od tega odvisna tvoja sreča, je pa totalna neumnost. Še dobro, da sem to razčistila. Pa da ne boste mislili, da hodim zdaj po svetu vsa zanemarjena. Ne, še vedno se uredim, ampak zase. Včasih bolj, včasih manj, odvisno od počutja. In če si zaželim čisto navadnih bombažnih spodnjih gat, si jih na svojo rit tudi navlečem, pa če je moškim to všeč ali ne.

Se nadaljuje.



6 komentarjev:

  1. Simon je dal tudi meni misliti... Imam občutek, da se vsi postavljamo v njegovo kožo in razmišljamo o tem, kaj bi mi storili, če bi se znašli v njegovi vlogi...
    Mislim, da ni kaj veliko izbire: ali živiš dalje ali pa odmreš. Tretje izbire po moje ni.

    Bog si ga vedi s katerim razlogom se dogajajo take reči...

    V glavnem, naj mu bo lepo in srečno...

    OdgovoriIzbriši
  2. Preživel precej časa s takimi, kot je Simon in še hujšimi primeri. Ko veš, da nekoga morda že čez teden ali dva ne bo več med nami in se tega zaveda tut sam, a se kljub temu smeji, uživa in živi, se te dotakne, ti odkrije nov pogled na svet.

    Churchill je izjavu, da met sovražnike pomen, da v neki verjameš in si se za to postavu v svojmu življenju. Nč slabga torej. ;)

    OdgovoriIzbriši
  3. hmmm....kaj to si prav tako nastavila, da eden pa bo že moral vprašati "kdaj pa se nadaljuje"....me prav zanima kdo bo ta firbec....

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Po manjših "tehničnih" težavah nadaljujem. Me res zanima, če je bil kje kak firbec :)

      Izbriši
  4. Evo firbca, ampak po tem, ko sem že prebrala dvojko. Mene pa zanima, kdaj (please!) bo nadaljevanje 3... ker ... ker v teh tvojih "nevrotičnih" točkah se najdem(o) tudi sama(i) in prav zanimivo je videti to ubesedeno na tak hudomušen in prizanesljiv način.:))) Super pišeš!
    Bodi dobro,
    Kony

    OdgovoriIzbriši