Nevrotična prepričanja - 3. del

Nadaljujem s tretjim zmotnim prepričanje in to je.....

3. Biti moram popolna.  Pa ja. Danes se čudim kako sem obdobje perfekcionizma sploh preživela. Sicer me še vedno rado zanese, a se hitro "popravim".

"Vse ali nič" je bila moja filozofija - če ni bilo 100% popolno, ni bilo vredno niti počenega groša. Če torej nisem (bila) popolna, nisem (bila) vredna nič. Za takšnim prepričanjem je čepel moj strah pred zavrnitvijo, za tem strahom pa manjvrednostni kompleks. Kako sem do tega prišla, ne bom razlagala. 

Moja želja po popolnosti me je stala veliko moči, kalila moj mir, me delala tesnobno in napeto,... Pred tremi leti sem celo doživela manjši živčni zlom, ker sem v službi naredila manjšo napako. Nihče ni bil finančno ali kakorkoli drugače oškodovan. Razen jaz, brezmadežna nadinka. Doživljenjsko ožigosana. S črno piko v kartoteki. Takoj, ko sem napako odkrila, sem nanjo opozorila in naredila vse, da jo popravim. Na žalost je bila nepopravljiva. In nihče, razen mene, se zaradi nje ni obremenjeval. Zadeva me je tako vrgla s tira, da sem želela pustiti službo - če delam napake, takšne službe nisem vredna in kdo bi me sploh želel v službi.

Perfekcionizem je cilj, ki ga ni mogoče doseči. Vse kar narediš ni nikdar dovolj dobro. Vedno bi lahko bilo še boljše. Vzemimo za primer gospodinjska opravila. Stanovanje je pospravljeno, tako da bi lahko brez problema sprejeli nenapovedane goste. Vsi normalni bi se brezskrbno zleknili na kavč, vzeli v roke knjigo, spili skodelico čaja ali pogledali kak film. Ljudje kot jaz pa bi se nervozno prestopali, ker bi vedeli, da stanovanje ni pospravljeno tako kot bi moralo biti. Prah ni pobrisan ali pa je pobrisan zelo površno, stvari v predalu niso sortirane, v spalnici se skriva gora perila, okna imajo madeže,... Ne razumite me narobe. Če sem perfekcionistka, to ne pomeni, da ves dan tekam po stanovanju, pobiram stvari in jih dajem na svoje mesto, tako kot Monk. Ste pozabili - stvari želim narediti 100%, načelo "vse ali nič". Če stvari ne morem opraviti 100%, se je raje ne lotim. Če bi zadevo opravila samo 80%, bi ostalih 20% pomenilo, da mi je spodletelo. Tega pa si perfekcionist vendar ne more dovoliti.

Sicer pa, če nam perfekcionizem ni bil podtaknjen v otroštvu, nas k njemu silijo mediji. Vsaj za ženske sem prepričana. Ne glede katero revijo odpreš, kateri kanal gledaš, vedno se najde kakšna super ženska ali še huje super mama. Mama štirih otrok, z velikimi joški (vse štiri otroke je dojila najmanj eno leto, če ne tri), čvrsto ritjo, ploskim trebuhom, bujnimi lasmi, brez grama maščobe, brez gub, kljub službi, v kateri je zelo uspešna, uspe otroke spraviti v šolo, jih voziti k popoldanskim aktivnostim, z njimi narediti domače naloge, se z njimi igrati, jim sešiti pustne kostume, organizirati nepozabne rojstnodnevne zabave, vsak dan skuhati dva obroka, pospraviti stanovanje, sproti oprati in zlikati perilo ter vsak dan spolno zadovoljiti moža. Haloooooo. Kako naj ne bi imele manjvrednostnih kompleksov. 

Spomnim se kako sem v prvi nosečnosti brala vse tiste članke o dojenju. Mama, ki ni dojila, enostavno ni bila dobra mama. Da bi bila tudi sama dobra mama, popolna mama, sem si nabavila celo priročnik o dojenju in se vso nosečnost pripravljala na ta čudež, s katerim si prislužiš časten naziv popolne mame. Prepričana sem bila, da bom dojila več kot leto dni. Pa se je moja štruca odločila drugače in nobena babica in nobeno stradanje je ni pripravilo do tega, da bi povlekla pri mojih dojkah. Tako sem si mleko črpala x krat dnevno in ji ga dajala po steklenički, zraven pa tulila, kot da bi otroku delala ne vem kakšno krivico. Občutki krivde, občutki, da nisem dobra mama so me pahnili celo v depresijo.

Za dojenjem pridejo na vrsto članki o vzgoji, ki ti govorijo kaj vse delaš narobe. Ja, priznam, sinu večkrat dovolim, da gleda televizijo ali igra igrice zgolj zato, da imam mir. Včasih ga celo podkupim, da naredi kar zahtevam, ker se mi ne ljubi z njim celo večnost prepirat. Sladkarije dobi vsak dan in ne samo enkrat na teden, kot to priporočajo strašno pomembni zobozdravniki. 

Če niso članki o vzgoji, so pa o organizaciji časa in gospodinjskih opravilih. Jebite se vse Fly Lady ženske s svojimi bleščečimi pomivalnimi koriti in dišečimi stranišči. Ne, posode ne dam pomivat vsak večer preden grem spat, včasih celo vso noč ostane na mizi. In ne, ne oblečem se takoj ko vstanem, včasih  celo v pižami peljem psa pred hišo, da dvigne nogo ob najbližji grm. Aleluja.

Mislim, da sem ozdravljena.

Za konec še tale vic:

A psychiatrist was conducting a group therapy session with four young mothers and their small children. "You all have obsessions," he observed.

To the first mother he said, "You are obsessed with eating. You even named your daughter Candy."

He turned to the second mom. "Your obsession is money. Again, it manifests itself in your child's name, Penny."

He turned to the third mom. "Your obsession is alcohol and your child's name is Brandy."

At this point, the fourth mother got up, took her little boy by the hand and whispered, "Come on, Dick, let's go home."