Nevrotična prepričanja - 4. del

Uf, že četrto zmotno prepričanje. Če to ni znak, da sem hudo ubrisana?! No ja, vsaj materiala za pisanje imam dovolj. Torej, četrtič.

4. Katastrofiranje. Če to ni zanimiva beseda. Ka-ta-stro-fi-ran-je. V bistvu pa ne pomeni nič drugega kot to, da mislimo, da je vsaka neprijetna malenkost grozna, prava katastrofa. Ali povedano drugače - iz muhe delamo slona. No, ne mi, ampak jaz. Pa še kdo.

Ko takole razmišljam o vseh teh mojih zablodah, ugotovim, da jih je v bistvu zelo težko ločiti, saj so druga z drugo tesno povezane, ena pogojuje drugo, ali pa ena brez druge sploh ne bi obstajale.  Tako je npr. moje prvo zmotno prepričanje "vsi me morajo imeti radi" tesno povezano s katastrofiranjem. Namreč, če ne bi bila prepričana, da je naravnost grozno, če me nimajo vsi radi, potem bi bilo prepričanje "vsi me morajo imeti radi" brez pomena. Če ne bi bilo katastrofiranja, bi rekla zgolj "ja pa kaj".

Mislim, da je ravno v katastrofiranju razlika med "normalnimi" in nevrotičnimi ljudmi. Nisem psiholog, ne psihiater in ne psihoterapevt, in nimam pojma o nevrotičnih motnjah (znam se pa nevrotično obnašat - v tem sem profesionalka). Vse napisano je zgolj rezultat mojih razmišljanj. Toliko za opombo ali v opozorilo.

Kje sem ostala? Aja, razlika med "normalnimi" in nevrotičnimi ljudmi bi naj bila v katastrofiranju. Meni se zdi logično. Zakaj potem ena in ista situacija nekatere popolnoma vrže iz tira, druge pa pusti mrtvo hladne? Zato ker prvi (nevrotiki) mislijo, da je situacija grozna, drugi (normalni) pa jo vidijo zgolj kot neprijetno ali pa še to ne.

Nekaj banalnih primerov:
- ne darujem krvi (čeprav bi jo rada), ker me je groza, da bi napolnila vrečko s pol litra krvi (da ti teče iz žile kri, ti pa moraš z njo napolniti pollitersko vrečko, pri tem bi lahko omedlela in vsi ostali krvodajalci našega malega kraja bi to videli in...). Tisti, ki darujejo, v tem, da jim iz žile steče pol litra krvi (ali da ob tem omedlijo), ne vidijo nič takega.
- ne potapljam se, ker me je groza dati glavo pod vodo (pod vodo ti šumi v ušesih, pa tak čuden pritisk v glavi, ki je res grozen, in kaj če ne pridem pravi čas na površje,...). Tisti, ki se potapljajo, mislijo, da je imeti glavo pod vodo naravnost cool;
- nočem na gastroskopijo, ker me je groza, da bi morala požreti šlauh (zraven bi mi šlo na bruhanje in bi se davila, pa sline ne bi mogla požirat in pol bi imela vse omrtvičeno in še vedno ne bi mogla normalno požirati...vsi ti občutki so absolutno preveč grozni). Tisti, ki imajo gastroskopijo za sabo, mislijo, da je to zgolj neprijetno.

In če nadaljujem - grozno bi bilo, če bi naredila napako, grozno bi bilo, če mi ne bi uspelo, grozno bi bilo, če bi ostala v zaprtem prostoru, grozno bi bilo, če bi v javnosti bruhala, groza je že, če bi bruhala doma, grozno bi bilo, če bi v javnosti omedlela, grozno bi bilo, če bi me na javnem mestu zgrabila panika, grozno je, če nimam vsega pod nadzorom, grozno je, če sem odvisna od drugih in se jim moram prilagajat, grozno je, če v situaciji ni izhoda..... Očitno je svet poln groznih stvari. Res? Od kdaj?

V bistvu je stvar zelo preprosta - v teoriji, v praksi pa je težje izvedljiva (še posebej, če je seznam groznih stvari tako hudičevo dolg, ti pa si zaprisežena nevrotičarka). Gre za teorijo ABC Alberta Ellisa. A predstavlja dogodek (npr. v službi zajebem projekt), B predstavlja to, kar si o tem dogodku mislimo (npr. grozno je, če naredim napako; to pomeni, da sem nesposobna, v službi me ne bodo cenili in tega ne prenesem); C pa je posledica, vendar ne posledica dogodka, temveč posledica tega, kar si mislimo o dogodku (npr. zaradi tega sem tesnobna, napeta, strah me je, skrbi me, hiperventiliram). Če torej iz tega, da sem v službi zajebala projekt, ne bi delala takega cirkusa, potem ne bi bila tesnobna. To pomeni, da bi morali zgolj spremeniti naš način mišljenja.

Saj sem rekla, da je v teoriji zelo preprosto, v praksi pa.... Ob vseh mojih bedastih izpadih ima moj mož naslednji komentar: "Vse je v glavi!" Se strinjam. Vendar mu moram vedno znova odgovoriti, da na žalost nimam gumba "off", s katerim bi lahko moje katastrofalne misli preprosto izklopila. Ampak delam na tem. Počasi vrtim gumb in iščem postaje z manj grozno vsebino.

Sicer pa, če si nevrotik z dolgoletnimi izkušnjami kot jaz, znaš kako nevrotično pravilo tudi zaobiti, prelisičiti sam sebe in narediti natančno to česar te je groza. In ko ti to uspe, je tvoj nevrotični um tako zmeden, da je prepričan, da tega nikdar ni bilo na seznamu groznih stvari.

(Psssst. Ko bo naslednja krvodajalska akcija, se bom na skrivaj izmuznila in darovala kri. Pa ne okol govort.)