Umirjena sredi kaosa

Da v mojem svetu vlada kaos, je verjetno že splošno znano. In da se v tem kaosu ne znajdem prav dobro, tudi. "Ne znajdem" ni ravno posrečen izraz. Na koncu se vse izide, a pot do tja je prava katastrofa. Živčno se vrtim med raznimi "moram" in ne vem česa se naj najprej lotim. Pri tem kakšno nujno opravilo preprosto pozabim ali ga na koncu preprosto izpustim, ker se mi zaradi preutrujenosti ne ljubi več. Operem kaki dve ali tri runde perila, prvo rundo zložim in pospravim v omaro, drugo zložim in pustim na kavču, tretja pa ima srečo, če ji uspe priti do sušilnega stroja. Tukaj so še služba, nakupi, otroci, kosila in večerje,..... Brez izbruhov zadirčnosti in vzkipljivosti pri meni pač ne gre. Res ne? Zakaj ne morem vsega tega opraviti počasi, umirjeno, z nasmeškom na obrazu in pri tem izgledati kot da bi ravno prišla iz wellnessa.

Take mame večkrat vidiš v kakem ameriškem filmu ali pa o njih govorijo članki o gospodinjah iz 50ih in 60ih let.  Vedno elegantna ženska, s tipitopi pospravljenim stanovanjem, pridnimi in nasmejanimi otroki, s pečenko v pečici in hladnim pivom za moža....

Če bi takšne mame srečala le v filmih ali retro člankih, bi si morda še mislila, da je biti umirjen sredi kaosa iluzija. Tako pa takšno mamo srečujem prav vsak dan. Pravzaprav je moja prijateljica. Istih let, enako število otrok istih starosti, mož, služba... Edina razlika je v tem, da ona nima denarnih skrbi in ima precej manj ali nič stresno službo. Vseeno jo doma čakajo povsem enake obveznosti in vse in še več naredi z božansko umirjenostjo. Vedno urejena  (tudi doma, ko pometa dvorišče), s čistim in pospravljenim stanovanjem, skuhanim kosilom in pripravljeno večerjo, prijatelje vedno navdušuje s sveže pečenim pecivom. Razumevajoča in skrbna je do svojega moža in otrok, nikdar ne povzdigne glasu....

Vsa ta dejstva me naravnost silijo, da naredim načrt za nov projekt "kako biti umirjena sredi kaosa"(pa čeprav sem rekla, da načrtov ne bom več delala). Zakaj ne bi poskusila delati stvari mirno in počasi, biti bolj potrpežljiva, se ne pritoževati, biti bolj pozitivna in hvaležna... Ali ne bi bili potem vsi (jaz in moja družina) bolj zadovoljni?

Odločitev je padla. Naj se začne projekt umirjenosti. (Če me občutek ne vara, se bliža nov val zadirčnosti, ko se bom jezila nad vsem in vsakim, ki me bo motil pri snovanju mojega načrta. Bodite previdni.)