Brez zadeve

Razočaranje pa takšno. Ves dan sem spremljala kdaj se bo začel prenos Baumgartnerjevega skoka in malo po sedmi zvečer se je vsa družina (celo dedek in babica sta zasedla vsak svoj prostor, mož pa je verjetno v službi besno odganjal stranke, ki so ga motile pri prenosu v živo) zbrala pred našim računalnikom. Odštevanje zadnjih 5 minut je bilo bolj prepričljivo in napeto od tistega, ko nam je ob vstopu v novo tisočletje grozil računalniški hrošč. Potem pa je začelo balon nagibati sem in tja, Kittinger je zmajeval z glavo in čez nekaj minut so Baumgartnerja iz kapsule selili v počitniško prikolico. Prenosa sem se veselila tako kot američani leta 1969, ko je Niel Armstrong prvič stopil na Luno. Ne vem zakaj, ampak glede izbire meni pomembnih (zgodovinskih) dogodkov imam čudne kriterije (z zagotovostjo pa že danes vem kateri dogodek na političnem področju bi pometel z vsemi ostalimi - pa se o njem ne sme govoriti - glavni akter dotičnega dogodka ne prenese niti šal na svoj račun, kaj šele resnih napovedi ali želja).

Drugače kot prej omenjeni akter, se zna na svoj račun pošaliti Chuck Norris, no, vsaj v filmu Plačanci 2 se je. Takšni filmi sicer niso zame, a tega sem pogledala skoraj celega zaradi "komičnih vložkov". Saj ne, da akcijskih filmov, žalostnih dram in grozljivk ne gledam rada. Problem je v tem, da se v film preveč vživim - pa ne samo psihično (jokanje je samo del problema), tudi fizično. Prikimavam in odkimavam, premikam usta, bremzam, ko je treba ali pa tiščim na gas, se izogibam udarcem ali pa se vlečem nazaj, da ne bi padla v prepad ali morilcu v objem....Poleg tega moram biti za res dober film primerno razpoložena. Dober film je pri meni dogodek, ki se zgodi dva ali tri krat na leto. Vse ostalo so komedije. Tudi življenje samo.