Evropski dan opazovanja ptic

Včeraj sem se kljub slabemu vremenu odpravila v Mariborski park na Evropski dan opazovanja ptic (moj drugi). Pri nas je zjutraj kar dobro deževalo in dolgo sem oklevala naj grem ali ne. Kaj če zaradi dežja ne bo nikogar?! Pa kaj, si bi pa sama privoščila sprehod do Treh ribnikov. In sem šla.

Zasedba je bila zelo skromna. Midva z možem in mamica z dvema otrokoma. Pa je bilo vseeno fajn. Letos sem prišla precej bolje opremljena (beri: s svojim daljnogledom, ki mi ga je prinesel božiček). Pa mi ni kaj prida koristilo. Preden sem z daljnogledom našla ptico na veji, je vodič nastavil teleskop, vsi so prišli na vrsto, da pokukajo skozi, ptico je pokazal v knjigi in natrosil kup informacij. Jaz pa sem se še vedno vrtela z daljnogledom okrog vratu. Še dobro, da se z vrvico od daljnogleda nisem zadavila. Če mi je ptico le uspelo ujeti, je bila ta tako meglena, da sem jo s prostim očesom lažje razločila. Gumb za nastavitev ostrine sem vrtela levo in desno, da bi se lahko vžgal. Kako pa naj vem, da ima daljnogled, poleg tega, še en gumb za nastavitve?! Še preden mi je uspelo "pogruntati" kako se ta drugi skrivnostni gumb uporablja, je bilo izleta konec.

Videli smo sicer precej manj ptic kot lani (če ne štejem sivih vran, golobov in vrabčkov, smo videli taščico, ščinkavca, veliko sinico, kosa, detla; slišali pa zeleno žolno, kraljička, dleska in mogoče še kaj).

Moram pa poudariti oz. posebej izpostaviti, da so tile mladi fantje, ki se ukvarjajo z opazovanjem ptic, pravi frajerji. Njihovega navdušenja se dobesedno nalezeš. Lani me je spremljal moj sine, ki ga težko pripraviš do tega, da bi karkoli poslušal, še težje pa do tega, da bi kaj tudi slišal in si zapomnil. Ampak ti fantje znajo tako zanimivo podajati vse te informacije o pticah, da jih je moj sin (pa jaz tudi) dobesedno požiral. V šoli je imel nato celo plakat o pticah.

Pa naj bo še vam malo zanimivo - ptica, ki poleg petja drugih ptic, oponaša zvok fotoaparata, motorke, alarma,...

Zrela leta

Včeraj sem z možem gledala nizozemski triler Loft (zelo dober film, vreden ogleda), v katerem nek moški reče, da ne razume zakaj ženske pihajo, ko moški opazijo lep in čvrst par dojk - "pff, seveda, če ima umetne", znajo pa pohvaliti dobro narejene umetne zobe. Res je, priznam. Tudi sama opazim lepe okrogle prsi in takoj vem/pomislim, da so silikonske. Zakaj je torej pohvalno, če ima nekdo lep nasmeh z umetnimi zobmi, zgražamo pa se, če nekdo s silikonskimi vložki poskrbi za estetski izgled drugih delov telesa?

Nikakor še nisem v zrelih letih, a tudi jaz čutim posledice gravitacije, ki bi vsekakor opravičile silikon. Če sem se še pred par leti lahko brez skrbi nastavljala soncu zgoraj brez, danes to ni več pametna ideja. Leže na hrbtu mi prsi zlezejo nekam v podpazduhe, in bog ne daj, da se prekobalim na vse štiri, ker tisto dvoje kar visi od mene, niti slučajno ni okroglo temveč ... mislim, da beseda za opis take oblike še ne obstaja. 

Poleg tega postane z leti obseg prsi, kljub enaki št. modrca, manjši. Kako je to mogoče? Vsebina, ki jo naložiš v košarico modrca, se ne nahaja več v višini "prsi", temveč nekoliko niže. Bojim se, da si bom počasi namesto obsega merila dolžino prsi.

Zrela leta pa ne udarijo le prsi. Kaj je tisto, kar mi visi z nadlakti? Nekakšne zavesice, ki plapolajo v vetru. Če bo šlo tako naprej, bom na stara leta kot netopir.

Pa da ne govorim o depilaciji. Včasih sem eno klingico uporabljala tri mesece, čez nekaj let bom za eno depiliranje potrebovala dve. Dlake poganjajo tam, kamor moje oko sploh ne seže.

Sicer je splošno znano, da lahko ženske počnemo več stvari hkrati, ampak s tem ni mišljeno, da lahko hkrati kihaš in lulaš. 

Ne glede na vse navedeno, sem prepričana, da se bom možu še vedno zdela dovolj zanimiva in skrivnostna že zaradi tega, ker se mi razpoloženje menja hitreje kot aprilsko vreme. Nikdar ne veš na kaj boš naletel čez pet minut. 

Da se staraš ugotoviš tudi, ko moraš izvesti preprosto matematično operacijo, če želiš odgovoriti na vprašanje "Koliko pa ste stari gospa?" Se mi je zgodilo zadnjič pri zdravniku. Vedela sem, da še nisem 40, koliko let trenutno štejem pa tudi ne. Ali pa ko preko interneta rezerviraš dopust na morju in moraš vnesti letnico rojstva, ki pa je ni v stolpcu. Z miško se pomikaš navzdol in navzdol in še navzdol, preden prideš do svoje letnice, in potem spet navzgor in še bolj navzgor, da prideš do letnice rojstva najmlajšega otroka.

Spada zraven, ni kaj.

Iskanje po ključnih besedah

S statistiko se nikdar nisem ukvarjala, danes pa sem, ne vem zakaj, preverila statistiko ogledov mojega bloga glede na iskanje po ključnih besedah. Itak vodi beseda "dragi dnevnik". Če to vtipkaš v google, me najdeš na prvem mestu prve strani. Če v google vtipkaš "orientacija v prostoru", me najdeš na četrtem mestu druge strani. Do sem nič posebnega. Precej pa je zbodla v oči beseda ali besedna zveza (kakorkoli) "nevrotična mati"!!! Ko sem to vtipkala v google, je bila povezava na moj blog na prvem mestu prve strani!!! Padla bi na rit, če ne bi na njej že sedela.

Ko sem pisala o nevrotičnih prepričanjih, v njih nisem zaznala nič negativnega, le nekaj sarkazma. Besedna zveza "nevrotična mati" pa ima tak negativni prizvok, da mi nikakor ni vseeno, da me google pri takih ključnih besedah vrže na prvo mesto.

No, najdete me še pod "orange cat", "maca narancasta", nizka toleranca, "hollywood", "volkodlak", "control freak quotes", "obujem japonke"..... Ma vidim, da bom morala statistiko redno spremljat, zna bit zanimiva.

"Bolhanje"

Se vam je že zgodilo, da ste želeli podariti stvari, pa jih nihče ni želel? Z oblačili imam standardno težave. Sprva sem oblačila hčerke podarjala sosedi. Ko pa je njena deklica po rasti dohitela mojo, je to odpadlo. Sinova oblačila sem podarjala prijateljem, ki pa imajo 4 leta mlajšega sina in so se jim stvari vedno vlačile po podstrešju, dokler njihov pobič ni dovolj zrasel. Oblačil niso vzeli ne na Rdečem križu in ne na Karitasu, ker jih imajo menda preveč. So rekli, da rabijo druge stvari - hrano, pohištvo, gospodinjske aparate....  Par let sem podarjala ovalno kuhinjsko mizo s 6 stoli, pa je nihče ni želel, potem jo je mož daj na Bolho za 50,00€ in jo prodal v prve pol ure!?!? Ne vem no, a ljudje res raje kupijo kot pa dobijo podarjeno.

Kup lepo ohranjenih otroških igrač sem želela dati vrtcu ali bolnici, pa ne vzamejo; knjige sem želela dati knjižnici, pa jih tudi ne vzamejo. Pred leti so preko neke radijske postaje za božič zbirali igrače za otroke. Ko sem jih poklicala in jim povedala, da imam par velikih škatel igrač, pa da je moj avto premajhen, da bi jih spravila vanj (takrat smo imeli čisto majčken avto), so me osorno zavrnili. Če so se že šli neko dobrodelnost, bi lahko priskrbeli kak kombi, da bi prišel iskat igrače. Z akcijo so bolj sebi delali reklamo kot skrbeli za dobrodelnost.

Včeraj sem se lotila pospravljanja navlake in se odločila, da če nihče ne želi imeti podarjenih naših stvari, jih bom pa prodala na "bolhi". Vsa oblačila sem poslikala, sestavila komplete po številkah in sezoni, poslikala knjige in par drugih stvari in do večera na Bolhi objavila 132 oglasov. Do polnoči sem odgovarjala na povpraševanja, danes pa sem si morala narediti seznam pošiljk, da ne bi česa pozabila.

Ne glede na to, da sem postavila neko ceno, sem se z nekaterimi že dogovorila, da jim stvari podarim, nekaterim pa častim celo poštnino.

Za otroške knjige pa sem prav vesela, da jih v knjižnici niso vzeli. Knjige so kot nove, povpraševanje pa neverjetno.

Moja spalnica trenutno zgleda kot skladišče. Danes grem na podstrešje, sestavim komplete igrač, jih poslikam in objavim na Bolhi za simbolično ceno. Na koncu mi jih morda uspe nekaj celo podariti.

I love singing in the car

Včeraj sem Marku M zaupala, da v avtu prepevam (o sočutju, ki ga je izkazal, do mojega avta, ne bom govorila). Najraje, če sem sama, še vedno zelo rada, če je poleg mene hčerka, če pa sta zraven še sin in mož, pa bolj po tiho, ker sina moje prepevanje strašno moti (ne vem zakaj). V avtu ne samo pojem ampak tudi plešem (kolikor se pač da, če sediš za volanom).

Malo sem pobrskala po internetu in naletela na raziskave, ki so pokazale, da v avtu prepeva zelo veliko ljudi. "Avtomobilskih pevcev" je precej več od tistih pod tušem (tudi jaz se zaradi sosedov izogibam petju pod tušem, ampak včasih me malo zanese), med njimi je več žensk kot moških, s petjem v avtu pa se najmanj zabavajo blondinke (zanimiv podatek glede na to da pravijo, da se znajo ravno blondinke precej bolj zabavat), najbolj pa rdečelaske (jaz sem sicer rjavolaska, ampak kar se tiče petja v avtu, jih nesem vse po vrsti). V avtu je najbolj aktualen rock, 80s in pop (drži tudi v mojem primeru). Country pa je menda popularen med starejšimi američani (nisem američanka, nisem še stara, ampak Chicken fried je obvezno sestavni del mojega repertoarja).

Drug način petja, ki se ga poslužujeta tudi moja hči in sin, je v dnevni sobi z obveznimi plesnimi vložki. Moj mož prepeva z moško družbo ob piksnah pira. 

Pa vi? Pojete?

Sommer-Feeling

Saj se ne pritožujem, samo ta temperaturna razlika je bila pa hitra. Včeraj še v puhovki, danes že v kratkih rokavih. Sploh še nisem na plano privlekla spomladanskih, t.i. prehodnih stvari, že sem morala brskati za poletnimi. Da ne govorim o depilaciji, ki sem jo izvedla zadnji trenutek, drugače bi pregorela v dolgih rokavih. Preden obujem japonke, je potrebno "postrgat" še pete in nalakirat nohte. Da bi si posončila bele noge, preden oblečem kratke hlače, ne bo več časa. Se bodo pač bleščale v (koledarskem) pomladnem soncu (pozor: zaščitna očala ne bodo odveč). Sicer pa je bleda polt spet "in" zaradi nevarnih sončnih žarkov. Vsaj na tem področju popolnoma ustrezam modnim smernicam oz. sem po "jusu".

Pri garderobni omari ni čutiti kakih "samerfilingov". Stanje bi lahko vzela precej pozitivno in se veselila nakupovanja novih pisanih kosov oblačil kot vsaka normalna ženska, ampak jaz sovražim nakupovanje. Res. Še posebej v velikih nakupovalnih centrih. Toliko trgovin, toliko izbire... Redko najdem kaj kar mi je všeč, če pa že najdem, na meni ne zgleda tako, kot bi moralo. Če najdem in na meni čisto slučajno dobro zgleda, se sprašujem ali to sploh potrebujem in v 90% na poti do blagajne stvar vrnem na stojalo. Poleg tega se mi res ne ljubi k hlačam/krilu iskati še primerne majice/bluze, čevljev in dodatkov. Najraje bi imela osebno stilistko, ki bi mi napolnila omaro brez da bi mi bilo treba iti v trgovino in pomerit oblačilo. Moje sanje - ne glede na letni čas.

Sem pa danes že očistila ležalnik, na katerega se bom zleknila po kosilu. Knjiga, hladna limonada in

Fotošuting

Zadnjič sem se zamislila nad fotografijo hčerke mojega bratranca, ki jo je pred dvema letoma uporabila za vozniško dovoljenje. Pravzaprav sem se zamislila nad svojo, ko sem jo primerjala z njeno. Med tem, ko njena zgleda, kot da bi na njej pretirano uporabljali fotoshop (ja, tako popolna je), je moja taka, kot da bi me slikali ob aretaciji zaradi kršenja javnega reda in miru kot posledice prekomernega uživanja alkohola.

Ne vem no, vedno sem se tolažila s tem, da itak nihče ni zadovoljen s fotografijo na osebni izkaznici ali vozniškem dovoljenju. Potem pa to...

Ko sem dobila osebno izkaznico, sem komaj čakala, da mi poteče in bom dobila novo priložnost za "boljšo" fotografijo. Šla sem k frizerju, se naličila, pred ogledalom pri fotografu vadila izraz in ko sem ga zadela, sem ga zamrznila in se z njim usedla na stol. Potem se je začelo. Čakanje. Brkljanje po fotoaparatu, preverjanje svetlobe, glavo mi popravi malo na stran, stopi nazaj, podrži fotoaparat, ga spet spusti, mi popravi glavo malo navzdol,.... "Ma ne jebi me, veš kolko časa sem porabla, da sem prišla do tega izraza?!", sem si zgolj mislila, ker si nisem upala premikati ustnic. Potem mi postavi še vprašanje in pričakuje odgovor. Nekaj sikam skozi zobe in potem naredi "škljoc".

"Ne, ne, ne, neeee, nisem bila pripravljena."

"V redu bo.", mi reče zadovoljno.

Pa ni v redu. Sploh si nisem podobna. Ko sem pred ogledalom vadila izraz, nisem bila takšna. V resnici nisem takšna. Kaj bo organom moja fotografija, če na njej nisem jaz. Če bi uporabili fotoshop, bi si bila precej bolj podobna in organi bi imeli lažje delo pri identifikaciji. Če bi vzeli malo Eve Longorie, dodali kanček Salme Hayek in Penelope Cruz, pa še Kim Kardashian - a ne, pardon, rit pri vozniškem ni pomembna - bi bili vsi zadovoljni.

Ne samo, da sem ugotovila, da niso vsi NEzadovoljni s svojimi slikami na vozniškem dovoljenju, ugotovila sem tudi, da teorija o nesimetričnosti obraza, pravzaprav sploh ni teorija. Z desne strani sem videti čisto drugače kot z leve, bolj "zapeljiva", tako da bom to stran uporabljala za flirtanje. Čemu služi leva stran, še ne vem. Zato se me pa zadnjič gospod policaj ni usmilil in sem morala plačati kazen. Če bi me videl z desne, bi bilo verjetno drugače.

In ko sem pred časom gledala neke videoposnetke, sem zgrožena ugotovila, da imam eno oko celo  povešeno.