Povzetek avgusta

En mesec brez pisanja je enostavno preveč in to "vrzel" moram nekako zapolniti - s kratkim povzetkom vsega (oz. tistega, česar se slučajno spomnim) kar se je zgodilo v avgustu.

Naj pomislim. Opravili smo nekaj družinskih izletov - Weinebene, Burg Deutschlandsberg, Lovrenška jezera, Bolfenk, Črno jezero (ali je mogoče Ribniško jezero) in Črni vrh. Od vseh teh izletov mi je v spominu (oz. bolje rečeno "v kosteh") najbolj ostal izlet do Lovrenških jezer. Kot izredno predana vlogi matere sem želela svojega sina (ki je s svetlobno hitrostjo zgubljal voljo in energijo za pešačenje) motivirati za pot do izhodišča (hotela sem, da gre pob sam nazaj do avta na Rogli brez pritoževanja in sitnarjenja, op.p.) Kot sredstvo za motivacijo sem uporabila tekmovanje. Ker moj sine izredno rad tekmuje oz. zmaguje, sem mu predlagala, da tekmujeva, kdo bo prvi pritekel do avta (predlog sem obžalovala že po prvih 100 metrih). S sinom sva torej (eden bolj, drugi manj) veselo tekala po gozdu (posnetek bi lahko uporabili za kako pocukrano reklamo z idealno družino). Večino časa je seveda vodil sine. Da bi ga še malo bolj spodbudila, sem ga na delu poti prehitela. Mali je seveda pobral vse moči in "gas" za mano. Ko me je dohitel me je zgrabil za majico, da bi me ustavil, pri tem pa me je spotaknil. Ne vem kako naj opišem naslednji prizor. Trebušno sem poletela v zrak (natančne razdalje poleta ne vem, občutek pa mi pravi, da je bilo par metrov) in nato z vso težo (ki je ni malo) pristala na tleh. Ob padcu mi je odneslo očala, zadonelo je in Pohorje se je streslo (lažji sunek so verjetno čutili tudi prebivalci Maribora). Če bi si padec lahko ogledali v počasnem posnetku, bi stvar zgledala kot pri boksu, ko eden pade po tleh in se mu ob padcu zatresejo ličnice in usta. Pri meni se je treslo še kaj drugega. Ko sem obležala na tleh, sem bila prepričana, da imam polomljena rebra. Na srečo so lepo obložena in tako je odvečna maščoba udarec precej oblažila. Povedati velja tudi, da je bila pot do Lovrenških jezer tisti dan nabito polna. Ne bi bila presenečena, če bi me kdo v tej zgodbi prepoznal. Ko se mi je končno uspelo pobrati (naj povem, da sem se ves čas smejala, da bi prikrila to tragedijo, to sramoto in to bolečino pred trumo mimoidočih), sem na trebuhu in nogah, poleg blata, našla nekaj pomečkanih mravelj (še dobro, da nisem pomendrala našega psa). Blatne in odrgnjene sem imela tudi dlani in komolce. Vzravnala sem se, stisnila zobe, dvignila glavo in ponosno ter molče prehodila zadnji del poti do avta.