Na zadnji dan v letu je mož na meni, skoraj "usred čela" našel prvi siv las. Ljudje (vsaj nekateri in jaz sem med njimi) smo nekako prepričani, da nas določene stvari ne bodo doletele. Npr. sama sem bila prepričana, da nikdar ne bom imela težav s težo, dokler nisem po rojstvu drugega otroka spoznala bridke resnice. Prav tako sem bila v najstniških letih, ko je mama kričala "utišaj glasbo", prepričana, da bom celo življenje nabijala muziko. Pa se je tudi to prepričanje izkazalo za zmotno. Danes mi je vse preglasno in na koncerte (tudi če gre za mestno plehmuziko) in razne veselice v šotoru, hodim z zamaški v ušesih. Kot najstnica tudi nikoli nisem razumela staršev zakaj jim je takšna muka iti popoldne po službi v Maribor - gneča je cool, šoping je cool, moji ta stari "not cool". Resnica je, da mi slabo postane takoj, ko z avtom prispem do tretje gimnazije v MB, glavobol se začne kazati ob iskanju parkirišča v garaži Europarka, izbruhne pa, ko vstopim v "nakupovalno območje". Vse te izkušnje z zmotnimi prepričanji me do danes še niso izučile in tako se še vedno prepričujem, da nikdar ne bom osivela, da nikdar ne bom zgubana in da bom v visoki starosti še vedno gibčna in prožna ter s pokončno držo.
Na zadnji dan v letu sem se torej zgrozila nad prvim sivim lasom, ga izpulila s korenino vred v prepričanju ali lažnem upanju, da sem zadevo v kali zatrla. Ko sem se naslanjala na poličko pred ogledalom v kopalnici, sem z grozo spoznala, da so se smejalne gube precej grdo zarezale v mojo kožo. Nobeno vlačenje in gladenje in napihovanje lic ni pomagalo. Edina rešitev je torej nabava hudičevo močne kreme proti gubam. Verjetno ne bi kaj dosti pomagalo, če bi se v letu 2012 nehala smejati, morda pa bi pomagalo, če si zvečer pod zgornjo ustnico nabulam "zobozdravniške tampone" in jih tam pustim čez noč.
Za leto 2012 nisem sprejela nobenih zaobljub, ciljev, načrtov (nakup kreme proti gubam in kraje tamponov mojemu zobozdravniku ne štejem kot zaobljubo). Naj se preprosto zgodi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar