Mnogo hrupa za nič je edino kar mi pade na misel ob besedi "silvestrovanje". Zakaj bi naj bila ta noč (nekateri ji pravijo najdaljša noč v letu, pa dejansko ni) nekaj posebnega? Ne vem, nekaj poseben je bil prehod v novo tisočletje, kakšnega posebnega navdušenja ob spremembi koledarskega leta pa ne čutim (tako kot ob božiču ne - razen tega, da mi ni treba v službo). Večino silvesterskih noči sem preživela doma, na kavču, zavita v koco, kjer sem zaspala, še preden je ura odbila polnoč. In bila sem zadovoljna, dokler nisem poslušala zgodb prijateljev, ki so silvestrovali tam in tam in je bila mega žurka.... Moja silvesterska zgodba, ki se je odvija na kavču, je vsebovala zgolj splošen začetek in še bolj splošen konec, jedra zgodbe ni bilo, ker sem ga prespala, kaj šele zaplet, vrhunec in razplet. Ob primerjavi moje zgodbe z zgodbami drugih sem vedno dobila občutek, da sem nekaj zamudila in da se silvestrovo vendarle zgodi samo en krat na leto (pa saj se vsak dan v letu zgodi zgolj en krat na leto) in bi ga bilo potrebno praznovati tako kot se spodobi. In obljubila sem si, da naslednjič ne bom ničesar zamudila in bom noč preživela na silvesterski žurki.
Rečeno storjeno. Silvestrovo smo praznovali v gostinskem lokalu trije pari z otroki, plus cel kup mularije, stare okrog 20 let. Polnoč smo pričakali sede za mizo ob pijači in pogovorih, sledilo je odštevanje in obvezno "lupčkanje". Ostanimo pri odštevanju. Sem res edina, ki me vso to odštevanje pusti mrtvo hladno? Trudila sem se občutiti neko navdušenje, veselje, srečo..... Nič. Vsi okoli mene se veselo šteli od deset proti nič, kot da bo čez 10 sekund dejansko vse drugače. Jaz pa.....nič. Iz vljudnosti ali bolje rečeno iz previdnosti ali strahu, da me ne bi imeli za dolgočasno, sem štela tudi jaz. Po vseh suhoparnih željah "srečnega in zdravega", smo šli v trg, da vidimo ognjemet. Vzdušje, občutki...nič, zgolj še več suhoparnih "srečnega in zdravega".
Ob pol enih ponoči sva z možem poba peljala domov k mojim staršem in imelo me je, da bi tudi sama ostala doma in šla spat. Pa je bil strah pred tem, da bom kaj zamudila, močnejši in sem se vrnila na zabavo. Ne vem ali sva bila z možen na isti zabavi, ker on se je namreč zabaval sto na uro, jaz pa sem sedela na barskem stolčku, gledala navzoče, ki so sedeli za šankom in popivali, se zgražala nad preglasno glasbo (so res vsi, razen mene, gluhi?) in zehala. Ob pol treh ponoči sem imela vsega dovolj in sem šla domov. Mož in hčerka sta se zabavala naprej.
Sem kaj zamudila? Ja, dragocene ure spanja. Ker sem bila preveč utrujena, nisem mogla zaspati in sem bedela še, ko sta domov prišla mož in hčerka. Bedela sem, ko sta mož in hčerka že trdno spala, bedela sem, ko se je začelo daniti. Nato sem zaspala, se zbudila, spet malo zaspala, se zbudila in ob pol devetih vstala ter peljala psa na sprehod.
Ni komentarjev:
Objavite komentar