Obožujem pomlad. Narava se prebuja, jaz pa tudi. Ker je več svetlobe, bolje vidim in opazim vso kramo in svinjarijo, ki se je čez zimo nabrala v našem stanovanju. Vsako leto sem si spomladi vzela dva dni dopusta, da sem opravila res generalno spomladansko čistko - počistila vse stene, strope, svetilke, okvirje, odtoke, radiatorje, nape, police, omare,..... Zadeve se ne znam lotiti po malem, raje enkrat ornk butnem in sem rešena.
Tudi za naslednji teden sem planirala dva dni dopusta, pa sem malo prej zasledila na internetu štiritedenski projekt, ki se je začel 5. marca. Torej 1. teden (5. do 11. marec) so bile na vrsti otroške sobe. Rešeno. V sredo so namreč hčerki zmontirali novo pohištvo, tako, da je vse sveže pospravljeno. Preden so prišli mojstri, pa sem pospravila in sortirala kramo v pobovi sobi. Evo, ne da bi vedela sem absolvirala 1. teden. 2. teden, to je ta teden (12. do 18. marec) sta na vrsti hladilnik in shramba. Hladilnika nimam, ker je crknil oz. dobim novega - torej rešeno. Ostane samo še shramba, ki to ni. V njej je vse drugo, samo živila ne. Časa imam do nedelje. Komaj čakam.
Čisto nehote in mimogrede sem se znašla v načrtovanem in organiziranem projektu spomladanskega čiščenja. Obožujem načrte. Vem, da sem že rekla, da jih ne bom več delala, ampak ta je bil že pripravljen in tako mamljiv, da se mu nisem mogla upreti.
torek, 13. marec 2012
Nepripravljena
Pisanje bloga ni tako preprosto kot sem si mislila. Če ti ne zmanjka idej, ti zmanjka pa časa. Pa vseeno, zdaj sem tukaj in bi vam rada povedala, kako za vikend stvari nisem imela pod nadzorom.
Za soboto je bil predviden izlet v Italijo (Palmanova, Oglej, Gradež) in da sem zadostila svoji potrebi po "imeti stvari pod nadzorom", sem se na izlet dobro pripravila. Preverila oddaljenost od kraja do kraja, skupno število kilometrov, glede na to, koliko žre naša mašina, sem izračunala stroške goriva, prištela ceno vinjete in cestnine, razmislila o tem kaj si bomo ogledali in koliko časa se bomo zadržali v posameznem kraju, kaj bomo jedli, kje bomo jedli, kdaj bomo štartali in kdaj se bomo vrnili....
Odhod je bil predviden ob 7.00 zjutraj. Hišo smo zapustili ob 7.15 uri, kar je odličen rezultat. Nato se je začelo zatikati. Morali smo na črpalko. Pa ne na tisto, ki leži na naši poti, ampak na tisto, na kateri dobiš nalepke in do katere prideš tako, da skreneš s svoje načrtovane poti in izgubiš dodatnih 20 minut. Potrebno je bilo napumpati gume. Da smo lahko napumpali gume, smo morali na drugo črpalko, ker na tej črpalki niso imeli "pumpe". Tako smo izgubili še dodatnih 10 minut. Pohvaliti se moram, da sem se obvladala, čeprav mi je živec nad očesom nervozno trzal.
Pot do meje med Avstrijo in Italijo je potekala mirno. Takoj za mejo naletimo na prvi predor. O.k., naj bo, verjetno je to edini predor. Počasi štejem (dolg je bil 2km, torej bi morala zagledati "luč na koncu tunela", ko preštejem do 60?). Pripeljemo na svetlo. Želim zadihati in pred mano je....naslednji predor. Štejem. Diham. Pridemo skoz in....nov predor. Spet štejem....diham....pridemo skoz in....nov predor. Aaaaaaaa....kako sem lahko pozabila preveriti predore? To je prva stvar, ki jo naredim, ko potujem po avtocesti. Vedno preverim število in dolžino predorov. Matr če ni bilo več kot 10 predorov. Počutila sem se kot da bi mi držali glavo pod vodo, me za sekundo dvignili, da pridem do zraka in spet pod vodo. 40 km samih predorov s po par 100m presledka. Po ne vem koliko predorih, je bila na vidiku prva črpalka. Ustavimo, "odtočimo", jaz pa razmišljam koliko predorov me še čaka ( s črpalke se je videl že naslednji) in kako bom vse to prenesla. Za vsak slučaj požrem pomirjevalo. Preživim naslednji predor. In če se ne motim, je temu sledil še eden in konec. Jebemti, za dva kurčeva presneta predora sem požrla pomirjevalo, pred tem pa sem jih brez tablete preživela najmanj 10. Do Udin spim ko ubita.
Toliko o tem, kako imam vse pod nadzorom.
Opomba zame (in mogoče še za koga): v avtu vedno imej gumi škornje za tamalega.
P.S. Se spomnite, ko nam je crknil pomivalni stroj? Iz petka na soboto nam je crknil hladilnik, danes pa ključ-kartica za avto. Februar je res bil sumljivo miren.
Za soboto je bil predviden izlet v Italijo (Palmanova, Oglej, Gradež) in da sem zadostila svoji potrebi po "imeti stvari pod nadzorom", sem se na izlet dobro pripravila. Preverila oddaljenost od kraja do kraja, skupno število kilometrov, glede na to, koliko žre naša mašina, sem izračunala stroške goriva, prištela ceno vinjete in cestnine, razmislila o tem kaj si bomo ogledali in koliko časa se bomo zadržali v posameznem kraju, kaj bomo jedli, kje bomo jedli, kdaj bomo štartali in kdaj se bomo vrnili....
Odhod je bil predviden ob 7.00 zjutraj. Hišo smo zapustili ob 7.15 uri, kar je odličen rezultat. Nato se je začelo zatikati. Morali smo na črpalko. Pa ne na tisto, ki leži na naši poti, ampak na tisto, na kateri dobiš nalepke in do katere prideš tako, da skreneš s svoje načrtovane poti in izgubiš dodatnih 20 minut. Potrebno je bilo napumpati gume. Da smo lahko napumpali gume, smo morali na drugo črpalko, ker na tej črpalki niso imeli "pumpe". Tako smo izgubili še dodatnih 10 minut. Pohvaliti se moram, da sem se obvladala, čeprav mi je živec nad očesom nervozno trzal.
Pot do meje med Avstrijo in Italijo je potekala mirno. Takoj za mejo naletimo na prvi predor. O.k., naj bo, verjetno je to edini predor. Počasi štejem (dolg je bil 2km, torej bi morala zagledati "luč na koncu tunela", ko preštejem do 60?). Pripeljemo na svetlo. Želim zadihati in pred mano je....naslednji predor. Štejem. Diham. Pridemo skoz in....nov predor. Spet štejem....diham....pridemo skoz in....nov predor. Aaaaaaaa....kako sem lahko pozabila preveriti predore? To je prva stvar, ki jo naredim, ko potujem po avtocesti. Vedno preverim število in dolžino predorov. Matr če ni bilo več kot 10 predorov. Počutila sem se kot da bi mi držali glavo pod vodo, me za sekundo dvignili, da pridem do zraka in spet pod vodo. 40 km samih predorov s po par 100m presledka. Po ne vem koliko predorih, je bila na vidiku prva črpalka. Ustavimo, "odtočimo", jaz pa razmišljam koliko predorov me še čaka ( s črpalke se je videl že naslednji) in kako bom vse to prenesla. Za vsak slučaj požrem pomirjevalo. Preživim naslednji predor. In če se ne motim, je temu sledil še eden in konec. Jebemti, za dva
Toliko o tem, kako imam vse pod nadzorom.
Opomba zame (in mogoče še za koga): v avtu vedno imej gumi škornje za tamalega.
P.S. Se spomnite, ko nam je crknil pomivalni stroj? Iz petka na soboto nam je crknil hladilnik, danes pa ključ-kartica za avto. Februar je res bil sumljivo miren.
ponedeljek, 5. marec 2012
Nevrotična prepričanja - 5. del
Mislim, da je skrajni čas, da zaključimo to odisejado skozi nevrotična prepričanja. Verjetno bi jih lahko naštevala še in še, a kakorkoli obrneš, je eno prepričanje povezano z drugim, ga pogojuje ali je njegova posledica.
- Težko zaupate ljudem? JA
- Pišete sezname in načrte za vsako stvar v svojem življenju? Vuhuuu, JAAAA. Če bi vse sezname zvezala v knjigo, bi dobila »Vojno in mir«
- Ne prenesete, da se v avtu peljete z drugimi (da ne vozite vi)? Vozi lahko moj mož, pa moji starši. Če se peljem s prijatelji, me stvar že rahlo moti. Na daljšo pot s prijatelji pa grem samo, če vozim jaz (ali moj mož) oz. še boljša varianta – če gremo vsak s svojim avtom. Tudi na sindikalnih izletih rahlo trpim oz. je vse o.k. dokler se držimo načrtovanega izleta, ko pa začnejo padati spontane ideje, pa ni več luštno (razen, če mi je ideja všeč ali je zrasla na mojem zelniku J ).
- Ali večino dela ali kolikor se le da, najraje opravite sami? JA, absolutno. Sama najbolje vem kako želim stvar izpeljati. Drugi lahko sodelujejo, če so zanesljivi, natančni, delovni in upoštevajo moja navodila….Pa vseeno zadevo najraje opravim sama.
- Zelo redko mislite, da se motite? NE. Končno vprašanje, na katerega mi ni treba odgovoriti pritrdilno. Pravzaprav me večino časa skrbi, da se morda motim, kar vodi k naslednjemu vprašanju.
- Ste radi v središču pozornosti? Bog NE daj.
- Radi prevzamete načrtovanje družabnih srečanj? Sploh NE. Zakaj bi si na glavo nakopala še več dela in stresa.
- Vam je dolgčas, ko morate poslušati druge kako govorijo? NE in JA, odvisno o čem govorijo. Nikdar pa se ne dolgočasim zgolj zaradi tega, ker govorijo drugi in ne jaz. V bistvu sem zelo dober poslušalec.
- Mislite, da vi najbolje veste kaj je dobro za druge? NE. Rada pomagam in rada svetujem, če se na zadevo spoznam.
- Vaš dopust je strukturiran in aktiven? JA/NE. Želela si bi, da bi bil, pa ni, ker je to z otroci na dopustu nemogoče. Njihove želje so drugačne od mojih in če bi načrtovala dopustniške aktivnosti, bi bila na koncu razočarana, dopust pa pokvarjen.
- Ne marate, da se ljudje dotikajo vaših stvari? Eeeeeeem, nooooo, nisem ravno navdušena, če se jih dotikajo, ampak zaradi tega ne znorim ali trpim.
- Če ste v zvezi, želite ves čas vedeti kje se nahaja vaš partner? Sploh NE. Če gre kam dlje, mi itak pove, drugače pa NE, ne preverjam ga oz. ne kličem ga, da bi ga vprašala kje je.
- Ste perfekcionist in svoj največji kritik? Absolutno JA. O tem sem že pisala.
- Se težko navadite na novo pričesko ali druge spremembe? JA, sem zelo neprilagodljiva in ne maram sprememb. Ko kupim čevlje ali nova oblačila, ki so mi res všeč, jih nosim dokler ne razpadejo. Edina sprememba na mojih laseh je v tem ali so spuščeni ali pa speti v čop. Enako je s parfumi in nakitom. Imam en parfum, in ko ga porabim, kupim novo stekleničko enakega parfuma. Vonj sem menjala pred tremi leti, ko sem za darilo dobila parfum, ki mi je bil začuda všeč. Imam samo ene uhane in verižico (lani dobila nov komplet, ker sem pri starem po x letih izgubila uhan – na nov komplet sem se težko navadila, ker ni tak kot prejšnji). Enako je z drugimi spremembam - zakaj bi spreminjal stvari, ki "laufajo"?
- Vas bi motilo, če bi za vas pripravili zabavo presenečenja? NE. Pravzaprav bi bila vesela, če bi se kdo tako potrudil.
- Ne prenesete, da ljudje zamujajo? JA. Zamujanje je že nasploh neolikano, če pa ti s tem podrejo načrt, je pa še toliko slabše.
- Ste zelo trmasti? Menda sem JA. O tem bi lahko kaj več povedal moj mož. Jaz bi se izrazila drugače – nisem trmasta ampak načelna, odločna.
- Veliko prekinjate ljudi? NE.
- Zelo neradi sprejemate ukaze, navodila? V življenju nasploh – JA; v službi pa sem vesela, da nisem »glavna« (par vprašanj višje sem napisala, da me je večino časa strah, da se morda motim – predstavljajte si kako bi bilo, če bi bila v službi za vse odgovorna – že itak se preveč sekiram).
- Težko prenašate, če se ljudje ne strinjajo z vami? JANE. Če sem prepričana, da imam prav, potem JA.
- Nered pri drugih vas moti? NE. (Samo nered v sobah mojih otrok in v naši shrambi).
- Ko gledate TV z drugimi, morate imeti v rokah daljinec? Sicer zelo redko gledam TV, če pa že, je fajn, če imam nadzor nad daljincem. Torej JA.
- Hitro vas zmedejo, razjezijo? JA.
- Na splošno ne zaupate ljudem? NE, na splošno ne, imam pa težave.
- Ste užaljeni, če ljudje ne upoštevajo vašega nasveta? NE, je pa škoda J
torek, 21. februar 2012
Orientacija v prostoru
Jo imate? Orientacijo. V manjšem, zelo, zelo majhnem prostoru, jo imam, a jo lahko tudi v takem prostoru hitro izgubim, če me 3x zavrtite.
Očitno je pomanjkanje orientacije še ena izmed dednih stvari, ki jo je od mene podedoval moj sine. Ko mi je v roke prišlo polletno obvestilo o učnem uspehu, sem ga nameravala na hitro preleteti - dosega, dosega, zeeeeh, dosega, delno dosega, dosega, uuups, kaj?! Delno dosega? Piše pravilno in čitljivo (nekaj takega ) - delno dosega. O.k., to sem že vedela. Mali piše pravilno vendar kot kura po gnoju in dol mu visi, če zna napisano kdo prebrati ali ne. Gremo dalje. Delno dosega! Jebemtiš. V prostoru se zna zgolj delno orientirati. Ne razumem. Leva je tista s katero pišeš (ker je levičar), se pravi, da je roka, ki ti je še ostala, desna. Pa to je obvladal že v vrtcu. Kaj je zdaj to? Eh, jebi ga, če ni nič hujšega.....
Čez nekaj časa se mi je ponudila priložnost, da sem lahko hkrati izkusila obe kategoriji, ki ju moj sine zgolj delno dosega. Za domačo nalogo je moral besedilo, ki je bilo napisano z velikimi tiskanimi črkami, prepisati z malimi tiskanimi črkami in nato še narisati, kar je besedilo narekovalo. Hiša ima rdečo streho. Levo od hiše je drevo z orehi. Desno od hiše je deček z modrimi hlačami. Prvo kategorijo "piše pravilno in čitljivo" sva ponavljalo tako dolgo, da ni bilo samo pravilno ampak tudi čitljivo. Nič zato, če je bil papir zaradi radiranja že čisto porozen. Evo - dosega. Potem sva se lotila kategorije "zna se orientirati v prostoru". Streho pobarva rdeče. Torej ve kje je streha. To je dobro. Levo od hiše je potrebno narisati drevo, desno pa dečka. Nariše ravno obratno. "Še enkrat preberi navodila.", mu rečem in mali prebere. "No, kje moraš narisati drevo?", ga vprašam.
"Ja, levo od hiše.", odgovori in zraven debelo gleda.
"In kje je leva?", vrtam dalje.
"Ja tukaj!", reče in pokaže na drevo, ki ga je narisal na "levi"strani hiše.
"S katero roko pišeš?!, ne odneham.
"Oooooo, ja, z levo!", je mali že rahlo živčen.
"In katera je leva?", sem tud jaz že rahlo živčna.
"Ja ta!", in dvigne levo roko.
"In zakaj si potem narisal drevo na desni strani?", vprašam zmagovalno, ker sem mu končno dokazala, da se moti.
"Pa nisem ga narisal na desni strani. Če se postaviš pred hišo, je leva tukaj. Ravno obratno.", mi je strokovno obrazložil.
Eeeeee, ja.... Pa me je zavrtel in sem izgubila orientacijo.
Preplah je bil odveč. Mali ima dobro orientacijo, tako kot njegov oče. Torej je samo en otrok v prostoru izgubljen tako kot jaz - moja hčerka. Pa še pri njej gre verjetno zgolj za obdobje splošne zmedenosti.
Očitno je pomanjkanje orientacije še ena izmed dednih stvari, ki jo je od mene podedoval moj sine. Ko mi je v roke prišlo polletno obvestilo o učnem uspehu, sem ga nameravala na hitro preleteti - dosega, dosega, zeeeeh, dosega, delno dosega, dosega, uuups, kaj?! Delno dosega? Piše pravilno in čitljivo (nekaj takega ) - delno dosega. O.k., to sem že vedela. Mali piše pravilno vendar kot kura po gnoju in dol mu visi, če zna napisano kdo prebrati ali ne. Gremo dalje. Delno dosega! Jebemtiš. V prostoru se zna zgolj delno orientirati. Ne razumem. Leva je tista s katero pišeš (ker je levičar), se pravi, da je roka, ki ti je še ostala, desna. Pa to je obvladal že v vrtcu. Kaj je zdaj to? Eh, jebi ga, če ni nič hujšega.....
Čez nekaj časa se mi je ponudila priložnost, da sem lahko hkrati izkusila obe kategoriji, ki ju moj sine zgolj delno dosega. Za domačo nalogo je moral besedilo, ki je bilo napisano z velikimi tiskanimi črkami, prepisati z malimi tiskanimi črkami in nato še narisati, kar je besedilo narekovalo. Hiša ima rdečo streho. Levo od hiše je drevo z orehi. Desno od hiše je deček z modrimi hlačami. Prvo kategorijo "piše pravilno in čitljivo" sva ponavljalo tako dolgo, da ni bilo samo pravilno ampak tudi čitljivo. Nič zato, če je bil papir zaradi radiranja že čisto porozen. Evo - dosega. Potem sva se lotila kategorije "zna se orientirati v prostoru". Streho pobarva rdeče. Torej ve kje je streha. To je dobro. Levo od hiše je potrebno narisati drevo, desno pa dečka. Nariše ravno obratno. "Še enkrat preberi navodila.", mu rečem in mali prebere. "No, kje moraš narisati drevo?", ga vprašam.
"Ja, levo od hiše.", odgovori in zraven debelo gleda.
"In kje je leva?", vrtam dalje.
"Ja tukaj!", reče in pokaže na drevo, ki ga je narisal na "levi"strani hiše.
"S katero roko pišeš?!, ne odneham.
"Oooooo, ja, z levo!", je mali že rahlo živčen.
"In katera je leva?", sem tud jaz že rahlo živčna.
"Ja ta!", in dvigne levo roko.
"In zakaj si potem narisal drevo na desni strani?", vprašam zmagovalno, ker sem mu končno dokazala, da se moti.
"Pa nisem ga narisal na desni strani. Če se postaviš pred hišo, je leva tukaj. Ravno obratno.", mi je strokovno obrazložil.
Eeeeee, ja.... Pa me je zavrtel in sem izgubila orientacijo.
Preplah je bil odveč. Mali ima dobro orientacijo, tako kot njegov oče. Torej je samo en otrok v prostoru izgubljen tako kot jaz - moja hčerka. Pa še pri njej gre verjetno zgolj za obdobje splošne zmedenosti.
ponedeljek, 20. februar 2012
Nevrotična prepričanja - 4. del
Uf, že četrto zmotno prepričanje. Če to ni znak, da sem hudo ubrisana?! No ja, vsaj materiala za pisanje imam dovolj. Torej, četrtič.
4. Katastrofiranje. Če to ni zanimiva beseda. Ka-ta-stro-fi-ran-je. V bistvu pa ne pomeni nič drugega kot to, da mislimo, da je vsaka neprijetna malenkost grozna, prava katastrofa. Ali povedano drugače - iz muhe delamo slona. No, ne mi, ampak jaz. Pa še kdo.
Ko takole razmišljam o vseh teh mojih zablodah, ugotovim, da jih je v bistvu zelo težko ločiti, saj so druga z drugo tesno povezane, ena pogojuje drugo, ali pa ena brez druge sploh ne bi obstajale. Tako je npr. moje prvo zmotno prepričanje "vsi me morajo imeti radi" tesno povezano s katastrofiranjem. Namreč, če ne bi bila prepričana, da je naravnost grozno, če me nimajo vsi radi, potem bi bilo prepričanje "vsi me morajo imeti radi" brez pomena. Če ne bi bilo katastrofiranja, bi rekla zgolj "ja pa kaj".
Mislim, da je ravno v katastrofiranju razlika med "normalnimi" in nevrotičnimi ljudmi. Nisem psiholog, ne psihiater in ne psihoterapevt, in nimam pojma o nevrotičnih motnjah (znam se pa nevrotično obnašat - v tem sem profesionalka). Vse napisano je zgolj rezultat mojih razmišljanj. Toliko za opombo ali v opozorilo.
Kje sem ostala? Aja, razlika med "normalnimi" in nevrotičnimi ljudmi bi naj bila v katastrofiranju. Meni se zdi logično. Zakaj potem ena in ista situacija nekatere popolnoma vrže iz tira, druge pa pusti mrtvo hladne? Zato ker prvi (nevrotiki) mislijo, da je situacija grozna, drugi (normalni) pa jo vidijo zgolj kot neprijetno ali pa še to ne.
Nekaj banalnih primerov:
- ne darujem krvi (čeprav bi jo rada), ker me je groza, da bi napolnila vrečko s pol litra krvi (da ti teče iz žile kri, ti pa moraš z njo napolniti pollitersko vrečko, pri tem bi lahko omedlela in vsi ostali krvodajalci našega malega kraja bi to videli in...). Tisti, ki darujejo, v tem, da jim iz žile steče pol litra krvi (ali da ob tem omedlijo), ne vidijo nič takega.
- ne potapljam se, ker me je groza dati glavo pod vodo (pod vodo ti šumi v ušesih, pa tak čuden pritisk v glavi, ki je res grozen, in kaj če ne pridem pravi čas na površje,...). Tisti, ki se potapljajo, mislijo, da je imeti glavo pod vodo naravnost cool;
- nočem na gastroskopijo, ker me je groza, da bi morala požreti šlauh (zraven bi mi šlo na bruhanje in bi se davila, pa sline ne bi mogla požirat in pol bi imela vse omrtvičeno in še vedno ne bi mogla normalno požirati...vsi ti občutki so absolutno preveč grozni). Tisti, ki imajo gastroskopijo za sabo, mislijo, da je to zgolj neprijetno.
In če nadaljujem - grozno bi bilo, če bi naredila napako, grozno bi bilo, če mi ne bi uspelo, grozno bi bilo, če bi ostala v zaprtem prostoru, grozno bi bilo, če bi v javnosti bruhala, groza je že, če bi bruhala doma, grozno bi bilo, če bi v javnosti omedlela, grozno bi bilo, če bi me na javnem mestu zgrabila panika, grozno je, če nimam vsega pod nadzorom, grozno je, če sem odvisna od drugih in se jim moram prilagajat, grozno je, če v situaciji ni izhoda..... Očitno je svet poln groznih stvari. Res? Od kdaj?
V bistvu je stvar zelo preprosta - v teoriji, v praksi pa je težje izvedljiva (še posebej, če je seznam groznih stvari tako hudičevo dolg, ti pa si zaprisežena nevrotičarka). Gre za teorijo ABC Alberta Ellisa. A predstavlja dogodek (npr. v službi zajebem projekt), B predstavlja to, kar si o tem dogodku mislimo (npr. grozno je, če naredim napako; to pomeni, da sem nesposobna, v službi me ne bodo cenili in tega ne prenesem); C pa je posledica, vendar ne posledica dogodka, temveč posledica tega, kar si mislimo o dogodku (npr. zaradi tega sem tesnobna, napeta, strah me je, skrbi me, hiperventiliram). Če torej iz tega, da sem v službi zajebala projekt, ne bi delala takega cirkusa, potem ne bi bila tesnobna. To pomeni, da bi morali zgolj spremeniti naš način mišljenja.
Saj sem rekla, da je v teoriji zelo preprosto, v praksi pa.... Ob vseh mojih bedastih izpadih ima moj mož naslednji komentar: "Vse je v glavi!" Se strinjam. Vendar mu moram vedno znova odgovoriti, da na žalost nimam gumba "off", s katerim bi lahko moje katastrofalne misli preprosto izklopila. Ampak delam na tem. Počasi vrtim gumb in iščem postaje z manj grozno vsebino.
Sicer pa, če si nevrotik z dolgoletnimi izkušnjami kot jaz, znaš kako nevrotično pravilo tudi zaobiti, prelisičiti sam sebe in narediti natančno to česar te je groza. In ko ti to uspe, je tvoj nevrotični um tako zmeden, da je prepričan, da tega nikdar ni bilo na seznamu groznih stvari.
(Psssst. Ko bo naslednja krvodajalska akcija, se bom na skrivaj izmuznila in darovala kri. Pa ne okol govort.)
4. Katastrofiranje. Če to ni zanimiva beseda. Ka-ta-stro-fi-ran-je. V bistvu pa ne pomeni nič drugega kot to, da mislimo, da je vsaka neprijetna malenkost grozna, prava katastrofa. Ali povedano drugače - iz muhe delamo slona. No, ne mi, ampak jaz. Pa še kdo.
Ko takole razmišljam o vseh teh mojih zablodah, ugotovim, da jih je v bistvu zelo težko ločiti, saj so druga z drugo tesno povezane, ena pogojuje drugo, ali pa ena brez druge sploh ne bi obstajale. Tako je npr. moje prvo zmotno prepričanje "vsi me morajo imeti radi" tesno povezano s katastrofiranjem. Namreč, če ne bi bila prepričana, da je naravnost grozno, če me nimajo vsi radi, potem bi bilo prepričanje "vsi me morajo imeti radi" brez pomena. Če ne bi bilo katastrofiranja, bi rekla zgolj "ja pa kaj".
Mislim, da je ravno v katastrofiranju razlika med "normalnimi" in nevrotičnimi ljudmi. Nisem psiholog, ne psihiater in ne psihoterapevt, in nimam pojma o nevrotičnih motnjah (znam se pa nevrotično obnašat - v tem sem profesionalka). Vse napisano je zgolj rezultat mojih razmišljanj. Toliko za opombo ali v opozorilo.
Kje sem ostala? Aja, razlika med "normalnimi" in nevrotičnimi ljudmi bi naj bila v katastrofiranju. Meni se zdi logično. Zakaj potem ena in ista situacija nekatere popolnoma vrže iz tira, druge pa pusti mrtvo hladne? Zato ker prvi (nevrotiki) mislijo, da je situacija grozna, drugi (normalni) pa jo vidijo zgolj kot neprijetno ali pa še to ne.
Nekaj banalnih primerov:
- ne darujem krvi (čeprav bi jo rada), ker me je groza, da bi napolnila vrečko s pol litra krvi (da ti teče iz žile kri, ti pa moraš z njo napolniti pollitersko vrečko, pri tem bi lahko omedlela in vsi ostali krvodajalci našega malega kraja bi to videli in...). Tisti, ki darujejo, v tem, da jim iz žile steče pol litra krvi (ali da ob tem omedlijo), ne vidijo nič takega.
- ne potapljam se, ker me je groza dati glavo pod vodo (pod vodo ti šumi v ušesih, pa tak čuden pritisk v glavi, ki je res grozen, in kaj če ne pridem pravi čas na površje,...). Tisti, ki se potapljajo, mislijo, da je imeti glavo pod vodo naravnost cool;
- nočem na gastroskopijo, ker me je groza, da bi morala požreti šlauh (zraven bi mi šlo na bruhanje in bi se davila, pa sline ne bi mogla požirat in pol bi imela vse omrtvičeno in še vedno ne bi mogla normalno požirati...vsi ti občutki so absolutno preveč grozni). Tisti, ki imajo gastroskopijo za sabo, mislijo, da je to zgolj neprijetno.
In če nadaljujem - grozno bi bilo, če bi naredila napako, grozno bi bilo, če mi ne bi uspelo, grozno bi bilo, če bi ostala v zaprtem prostoru, grozno bi bilo, če bi v javnosti bruhala, groza je že, če bi bruhala doma, grozno bi bilo, če bi v javnosti omedlela, grozno bi bilo, če bi me na javnem mestu zgrabila panika, grozno je, če nimam vsega pod nadzorom, grozno je, če sem odvisna od drugih in se jim moram prilagajat, grozno je, če v situaciji ni izhoda..... Očitno je svet poln groznih stvari. Res? Od kdaj?
V bistvu je stvar zelo preprosta - v teoriji, v praksi pa je težje izvedljiva (še posebej, če je seznam groznih stvari tako hudičevo dolg, ti pa si zaprisežena nevrotičarka). Gre za teorijo ABC Alberta Ellisa. A predstavlja dogodek (npr. v službi zajebem projekt), B predstavlja to, kar si o tem dogodku mislimo (npr. grozno je, če naredim napako; to pomeni, da sem nesposobna, v službi me ne bodo cenili in tega ne prenesem); C pa je posledica, vendar ne posledica dogodka, temveč posledica tega, kar si mislimo o dogodku (npr. zaradi tega sem tesnobna, napeta, strah me je, skrbi me, hiperventiliram). Če torej iz tega, da sem v službi zajebala projekt, ne bi delala takega cirkusa, potem ne bi bila tesnobna. To pomeni, da bi morali zgolj spremeniti naš način mišljenja.
Saj sem rekla, da je v teoriji zelo preprosto, v praksi pa.... Ob vseh mojih bedastih izpadih ima moj mož naslednji komentar: "Vse je v glavi!" Se strinjam. Vendar mu moram vedno znova odgovoriti, da na žalost nimam gumba "off", s katerim bi lahko moje katastrofalne misli preprosto izklopila. Ampak delam na tem. Počasi vrtim gumb in iščem postaje z manj grozno vsebino.
Sicer pa, če si nevrotik z dolgoletnimi izkušnjami kot jaz, znaš kako nevrotično pravilo tudi zaobiti, prelisičiti sam sebe in narediti natančno to česar te je groza. In ko ti to uspe, je tvoj nevrotični um tako zmeden, da je prepričan, da tega nikdar ni bilo na seznamu groznih stvari.
(Psssst. Ko bo naslednja krvodajalska akcija, se bom na skrivaj izmuznila in darovala kri. Pa ne okol govort.)
nedelja, 19. februar 2012
Nevrotična prepričanja - 3. del
Nadaljujem s tretjim zmotnim prepričanje in to je.....
3. Biti moram popolna. Pa ja. Danes se čudim kako sem obdobje perfekcionizma sploh preživela. Sicer me še vedno rado zanese, a se hitro "popravim".
"Vse ali nič" je bila moja filozofija - če ni bilo 100% popolno, ni bilo vredno niti počenega groša. Če torej nisem (bila) popolna, nisem (bila) vredna nič. Za takšnim prepričanjem je čepel moj strah pred zavrnitvijo, za tem strahom pa manjvrednostni kompleks. Kako sem do tega prišla, ne bom razlagala.
Moja želja po popolnosti me je stala veliko moči, kalila moj mir, me delala tesnobno in napeto,... Pred tremi leti sem celo doživela manjši živčni zlom, ker sem v službi naredila manjšo napako. Nihče ni bil finančno ali kakorkoli drugače oškodovan. Razen jaz, brezmadežna nadinka. Doživljenjsko ožigosana. S črno piko v kartoteki. Takoj, ko sem napako odkrila, sem nanjo opozorila in naredila vse, da jo popravim. Na žalost je bila nepopravljiva. In nihče, razen mene, se zaradi nje ni obremenjeval. Zadeva me je tako vrgla s tira, da sem želela pustiti službo - če delam napake, takšne službe nisem vredna in kdo bi me sploh želel v službi.
Perfekcionizem je cilj, ki ga ni mogoče doseči. Vse kar narediš ni nikdar dovolj dobro. Vedno bi lahko bilo še boljše. Vzemimo za primer gospodinjska opravila. Stanovanje je pospravljeno, tako da bi lahko brez problema sprejeli nenapovedane goste. Vsi normalni bi se brezskrbno zleknili na kavč, vzeli v roke knjigo, spili skodelico čaja ali pogledali kak film. Ljudje kot jaz pa bi se nervozno prestopali, ker bi vedeli, da stanovanje ni pospravljeno tako kot bi moralo biti. Prah ni pobrisan ali pa je pobrisan zelo površno, stvari v predalu niso sortirane, v spalnici se skriva gora perila, okna imajo madeže,... Ne razumite me narobe. Če sem perfekcionistka, to ne pomeni, da ves dan tekam po stanovanju, pobiram stvari in jih dajem na svoje mesto, tako kot Monk. Ste pozabili - stvari želim narediti 100%, načelo "vse ali nič". Če stvari ne morem opraviti 100%, se je raje ne lotim. Če bi zadevo opravila samo 80%, bi ostalih 20% pomenilo, da mi je spodletelo. Tega pa si perfekcionist vendar ne more dovoliti.
Sicer pa, če nam perfekcionizem ni bil podtaknjen v otroštvu, nas k njemu silijo mediji. Vsaj za ženske sem prepričana. Ne glede katero revijo odpreš, kateri kanal gledaš, vedno se najde kakšna super ženska ali še huje super mama. Mama štirih otrok, z velikimi joški (vse štiri otroke je dojila najmanj eno leto, če ne tri), čvrsto ritjo, ploskim trebuhom, bujnimi lasmi, brez grama maščobe, brez gub, kljub službi, v kateri je zelo uspešna, uspe otroke spraviti v šolo, jih voziti k popoldanskim aktivnostim, z njimi narediti domače naloge, se z njimi igrati, jim sešiti pustne kostume, organizirati nepozabne rojstnodnevne zabave, vsak dan skuhati dva obroka, pospraviti stanovanje, sproti oprati in zlikati perilo ter vsak dan spolno zadovoljiti moža. Haloooooo. Kako naj ne bi imele manjvrednostnih kompleksov.
Spomnim se kako sem v prvi nosečnosti brala vse tiste članke o dojenju. Mama, ki ni dojila, enostavno ni bila dobra mama. Da bi bila tudi sama dobra mama, popolna mama, sem si nabavila celo priročnik o dojenju in se vso nosečnost pripravljala na ta čudež, s katerim si prislužiš časten naziv popolne mame. Prepričana sem bila, da bom dojila več kot leto dni. Pa se je moja štruca odločila drugače in nobena babica in nobeno stradanje je ni pripravilo do tega, da bi povlekla pri mojih dojkah. Tako sem si mleko črpala x krat dnevno in ji ga dajala po steklenički, zraven pa tulila, kot da bi otroku delala ne vem kakšno krivico. Občutki krivde, občutki, da nisem dobra mama so me pahnili celo v depresijo.
Za dojenjem pridejo na vrsto članki o vzgoji, ki ti govorijo kaj vse delaš narobe. Ja, priznam, sinu večkrat dovolim, da gleda televizijo ali igra igrice zgolj zato, da imam mir. Včasih ga celo podkupim, da naredi kar zahtevam, ker se mi ne ljubi z njim celo večnost prepirat. Sladkarije dobi vsak dan in ne samo enkrat na teden, kot to priporočajo strašno pomembni zobozdravniki.
Če niso članki o vzgoji, so pa o organizaciji časa in gospodinjskih opravilih.Jebite se vse Fly Lady ženske s svojimi bleščečimi pomivalnimi koriti in dišečimi stranišči. Ne, posode ne dam pomivat vsak večer preden grem spat, včasih celo vso noč ostane na mizi. In ne, ne oblečem se takoj ko vstanem, včasih celo v pižami peljem psa pred hišo, da dvigne nogo ob najbližji grm. Aleluja.
Mislim, da sem ozdravljena.
Za konec še tale vic:
A psychiatrist was conducting a group therapy session with four young mothers and their small children. "You all have obsessions," he observed.
3. Biti moram popolna. Pa ja. Danes se čudim kako sem obdobje perfekcionizma sploh preživela. Sicer me še vedno rado zanese, a se hitro "popravim".
"Vse ali nič" je bila moja filozofija - če ni bilo 100% popolno, ni bilo vredno niti počenega groša. Če torej nisem (bila) popolna, nisem (bila) vredna nič. Za takšnim prepričanjem je čepel moj strah pred zavrnitvijo, za tem strahom pa manjvrednostni kompleks. Kako sem do tega prišla, ne bom razlagala.
Moja želja po popolnosti me je stala veliko moči, kalila moj mir, me delala tesnobno in napeto,... Pred tremi leti sem celo doživela manjši živčni zlom, ker sem v službi naredila manjšo napako. Nihče ni bil finančno ali kakorkoli drugače oškodovan. Razen jaz, brezmadežna nadinka. Doživljenjsko ožigosana. S črno piko v kartoteki. Takoj, ko sem napako odkrila, sem nanjo opozorila in naredila vse, da jo popravim. Na žalost je bila nepopravljiva. In nihče, razen mene, se zaradi nje ni obremenjeval. Zadeva me je tako vrgla s tira, da sem želela pustiti službo - če delam napake, takšne službe nisem vredna in kdo bi me sploh želel v službi.
Perfekcionizem je cilj, ki ga ni mogoče doseči. Vse kar narediš ni nikdar dovolj dobro. Vedno bi lahko bilo še boljše. Vzemimo za primer gospodinjska opravila. Stanovanje je pospravljeno, tako da bi lahko brez problema sprejeli nenapovedane goste. Vsi normalni bi se brezskrbno zleknili na kavč, vzeli v roke knjigo, spili skodelico čaja ali pogledali kak film. Ljudje kot jaz pa bi se nervozno prestopali, ker bi vedeli, da stanovanje ni pospravljeno tako kot bi moralo biti. Prah ni pobrisan ali pa je pobrisan zelo površno, stvari v predalu niso sortirane, v spalnici se skriva gora perila, okna imajo madeže,... Ne razumite me narobe. Če sem perfekcionistka, to ne pomeni, da ves dan tekam po stanovanju, pobiram stvari in jih dajem na svoje mesto, tako kot Monk. Ste pozabili - stvari želim narediti 100%, načelo "vse ali nič". Če stvari ne morem opraviti 100%, se je raje ne lotim. Če bi zadevo opravila samo 80%, bi ostalih 20% pomenilo, da mi je spodletelo. Tega pa si perfekcionist vendar ne more dovoliti.
Sicer pa, če nam perfekcionizem ni bil podtaknjen v otroštvu, nas k njemu silijo mediji. Vsaj za ženske sem prepričana. Ne glede katero revijo odpreš, kateri kanal gledaš, vedno se najde kakšna super ženska ali še huje super mama. Mama štirih otrok, z velikimi joški (vse štiri otroke je dojila najmanj eno leto, če ne tri), čvrsto ritjo, ploskim trebuhom, bujnimi lasmi, brez grama maščobe, brez gub, kljub službi, v kateri je zelo uspešna, uspe otroke spraviti v šolo, jih voziti k popoldanskim aktivnostim, z njimi narediti domače naloge, se z njimi igrati, jim sešiti pustne kostume, organizirati nepozabne rojstnodnevne zabave, vsak dan skuhati dva obroka, pospraviti stanovanje, sproti oprati in zlikati perilo ter vsak dan spolno zadovoljiti moža. Haloooooo. Kako naj ne bi imele manjvrednostnih kompleksov.
Spomnim se kako sem v prvi nosečnosti brala vse tiste članke o dojenju. Mama, ki ni dojila, enostavno ni bila dobra mama. Da bi bila tudi sama dobra mama, popolna mama, sem si nabavila celo priročnik o dojenju in se vso nosečnost pripravljala na ta čudež, s katerim si prislužiš časten naziv popolne mame. Prepričana sem bila, da bom dojila več kot leto dni. Pa se je moja štruca odločila drugače in nobena babica in nobeno stradanje je ni pripravilo do tega, da bi povlekla pri mojih dojkah. Tako sem si mleko črpala x krat dnevno in ji ga dajala po steklenički, zraven pa tulila, kot da bi otroku delala ne vem kakšno krivico. Občutki krivde, občutki, da nisem dobra mama so me pahnili celo v depresijo.
Za dojenjem pridejo na vrsto članki o vzgoji, ki ti govorijo kaj vse delaš narobe. Ja, priznam, sinu večkrat dovolim, da gleda televizijo ali igra igrice zgolj zato, da imam mir. Včasih ga celo podkupim, da naredi kar zahtevam, ker se mi ne ljubi z njim celo večnost prepirat. Sladkarije dobi vsak dan in ne samo enkrat na teden, kot to priporočajo strašno pomembni zobozdravniki.
Če niso članki o vzgoji, so pa o organizaciji časa in gospodinjskih opravilih.
Mislim, da sem ozdravljena.
Za konec še tale vic:
A psychiatrist was conducting a group therapy session with four young mothers and their small children. "You all have obsessions," he observed.
To the first mother he said, "You are obsessed with eating. You even named your daughter Candy."
He turned to the second mom. "Your obsession is money. Again, it manifests itself in your child's name, Penny."
He turned to the third mom. "Your obsession is alcohol and your child's name is Brandy."
At this point, the fourth mother got up, took her little boy by the hand and whispered, "Come on, Dick, let's go home."
Batmanovih 15 minut
Priprave za letošnji pust so se začele že ob lanskem pustu. Skozi vse leto so padale ideje alla "Mami a sem lahko drugo leto za pusta ...."
"Seveda si lahko sine!" Z leti sem se navadila vse te ideje preslišat, ker pride naslednji dan nova ideja in jim itak ni mogoče slediti. Mesec do dva pred pustom postanem na ideje bolj pozorna a jih še vedno ne jemljem resno. Če bi jim pripisovala kak večji pomen, bi letos imeli doma Darthwaderja, navadno Ninjo, Lego Ninjo (Ninjago), Herry Potterja, Batmana, Ironmana,...verjetno še kaj, pa sem pozabila. V Toys'r'us-u smo čelado Darthwaderja že držali v rokah, pa je zmagala materinska intuicija in smo jo odložili nazaj na polico. Imelo me je že, da bi začela "štrikat" šal za Herryja Potterja, pa me je rešil notranji glas, ki mi je vztrajno nabijal, da se ne splača. Na koncu je zmagal Batman. Kostum smo si v trgovini dovolili dati na stran do zadnjega (za vsak slučaj, če se pojavi kaka nova ideja) - kupili smo ga v petek popoldan.
Torej, junak za letošnji pust je bil izbran, kostum nabavljen, termin otroškega pustnega rajanja določen.....
In Batman je PRIŠEL, VIDEL IN....ZAPUSTIL ZABAVO po borih 15 minutah. Dvajset evrov za 15 minut "slave". Vseh 15 minut je stal v kotu in gledal ostale junake kako rajajo ter se nato odločil, da to ni za njega. Ista zgodba kot lani in predlani in predpredlani.....
Danes bi naj šli na pustni karneval. Ta mali mi je rekel: "No, prav, samo oblekel se pa ne bom!"
"Ni treba sine.", sem mu odgovorila povsem nezainteresirano, ker so me tako naučile življenjske izkušnje.
"A se bo kaj zgodilo?" me je mali vprašal presenečeno.
"Kako to misliš?"
"Ja, če se bo kaj zgodilo, če se ne bom oblekel za Batmana?"
"Poklicali bojo policijo.", mu reče sestra hinavsko, mali pa jo debelo gleda.
Čutim moč, čutim, da je to trenutek, ko bi z njim lahko manipulirala (tako kot takrat, ko smo se vrnili iz kekčeve dežele in smo mu obljubljali počitnice pri Bedancu), pa se modro zadržim. Imel je svojih 15 minut in očitno mu je to dovolj.
Sicer pa, saj veste, jabolko ne pade daleč od drevesa. Neodločnost in hitro naveličanost ima v genih. Le po kom? Verjetno ne po očetu.
P.S. V torek pričakujem val novih idej za naslednji pust.
"Seveda si lahko sine!" Z leti sem se navadila vse te ideje preslišat, ker pride naslednji dan nova ideja in jim itak ni mogoče slediti. Mesec do dva pred pustom postanem na ideje bolj pozorna a jih še vedno ne jemljem resno. Če bi jim pripisovala kak večji pomen, bi letos imeli doma Darthwaderja, navadno Ninjo, Lego Ninjo (Ninjago), Herry Potterja, Batmana, Ironmana,...verjetno še kaj, pa sem pozabila. V Toys'r'us-u smo čelado Darthwaderja že držali v rokah, pa je zmagala materinska intuicija in smo jo odložili nazaj na polico. Imelo me je že, da bi začela "štrikat" šal za Herryja Potterja, pa me je rešil notranji glas, ki mi je vztrajno nabijal, da se ne splača. Na koncu je zmagal Batman. Kostum smo si v trgovini dovolili dati na stran do zadnjega (za vsak slučaj, če se pojavi kaka nova ideja) - kupili smo ga v petek popoldan.
Torej, junak za letošnji pust je bil izbran, kostum nabavljen, termin otroškega pustnega rajanja določen.....
In Batman je PRIŠEL, VIDEL IN....ZAPUSTIL ZABAVO po borih 15 minutah. Dvajset evrov za 15 minut "slave". Vseh 15 minut je stal v kotu in gledal ostale junake kako rajajo ter se nato odločil, da to ni za njega. Ista zgodba kot lani in predlani in predpredlani.....
Danes bi naj šli na pustni karneval. Ta mali mi je rekel: "No, prav, samo oblekel se pa ne bom!"
"Ni treba sine.", sem mu odgovorila povsem nezainteresirano, ker so me tako naučile življenjske izkušnje.
"A se bo kaj zgodilo?" me je mali vprašal presenečeno.
"Kako to misliš?"
"Ja, če se bo kaj zgodilo, če se ne bom oblekel za Batmana?"
"Poklicali bojo policijo.", mu reče sestra hinavsko, mali pa jo debelo gleda.
Čutim moč, čutim, da je to trenutek, ko bi z njim lahko manipulirala (tako kot takrat, ko smo se vrnili iz kekčeve dežele in smo mu obljubljali počitnice pri Bedancu), pa se modro zadržim. Imel je svojih 15 minut in očitno mu je to dovolj.
Sicer pa, saj veste, jabolko ne pade daleč od drevesa. Neodločnost in hitro naveličanost ima v genih. Le po kom? Verjetno ne po očetu.
P.S. V torek pričakujem val novih idej za naslednji pust.
Naročite se na:
Objave (Atom)