6 popolnoma resničnih dejstev o meni

Iz zimskega spanja me je zbudil Don Marko.  Ma kaj zbudil, dobesedno me je vrgel iz postelje in mi sploh ni dovolil mežikanja in počasnega navajanja na svetlobo. Po drugi strani pa sem mu hvaležna za tole brco v rit, ker bi drugače trajalo še nekaj časa preden bi se predramila. Izzval me je z verižno nalogo/igro, da moram širnemu svetu razkriti 6 popolnoma resničnih dejstev o meni. No, ne gre mu zameriti saj je storil zgolj to kar je pač moral storiti, saj bi drugače Nuckin Futs nad njim izvršil grozljivo kazen (kdo pa si želi biti povaljan v katranu in perju in nato kot neumna kokoš, pardon, petelin, letati okrog). Ker bi se tudi jaz rada izognila kazni, sprejemam izziv, čeprav if I tell you, I'll have to kill you. Pa začnimo:

1. Moj prvi spomin seže v obdobje, ko sem imela 2 ali 3 leta. Spomnim se črnih kodrov psa. Samo kodrov, ne psa. Kasneje sem izvedela, da je šlo za sosedovega pudlja. Morda sem zato tako navdušena nad živalmi in sem že kot otrok doma imela mini zavetišče. Toplo zavetje sem nudila prezeblim čebelam, ki jih je spomladi presenetil mraz (posteljico sem jim uredila v šibični škatli), ježem, želvam, zajcem, mačkam (te so pri meni itak imele stalno prebivališče), ptičkam, potepuškim psom,... Slednjim je mama prepovedala bivanje pri nas. Očitno do živali ne čuti tako kot jaz saj je zadnjič sredi največjega mraza pred vrata postavila ubogo pikapolonico, ki jo je našla v stanovanju.

2. Kot otrok sem si želela biti Jeannie. Želja je bila še posebej izrazita takrat, ko mi je mama ukazala naj pospravim sobo ali ko sem prišla na vrsto za sobotno čiščenje (glede na to, da sem edinka, sem prišla na vrsto vsako soboto). Stala sem sredi sobe in mežikala z očmi v upanju, da se bo soba pospravila sama od sebe. Kasneje sem si želela biti Miss Marple, stara ženička iz romanov Agathe Cristie, ki za hobi rešuje umore. Ja, v najstniških letih sem si želela biti stara kot zemlja. Za razliko od takrat, bi danes najraje ustavila čas.

3. Ko sem v prejšnjem dejstvu navajala, da sem edinka, naj povem tudi tole, da sem si vedno želela bratov in sester. Želja je bila tako močna, da sem bila prepričana, da imam sestro dvojčico, ki so jo pri rojstvu mojim staršem nekako prikrili. Čutila sem najino povezanost in vedela sem, da se bova nekoč našli. Ko sem prišla malo bolj k pameti, sem upala, da imam vsaj kakega polbrata ali polsestro.

4. In če smo že pri otroštvu, naj povem, da je bila pri štirih letih moja najljubša pesem Diridonda, da sem pri trinajstih mislila, da je Shakespeare vrsta piva (pir), da sem si v 8. razredu okrog prsta navila gumico in s prstom udarjala po pultu, da bi si ga zlomila in naslednji dan ne bi rabla iti v šolo, ker so v času pouka na ORF1 vrteli film Briljantina. Prsta mi sicer ni uspelo zlomit sem pa naslednji dan vseeno ostala doma z zaigrano slabostjo vendar brez filma, ker ravno takrat kabelska ni delala.

5. Imam anksiozno motnjo z agorafobijo. Jaz bi rekla, da to ni motnja ampak dar, saj občutim stvari, ki jih drugi ne, npr. za dozo adrenalina mi ni treba skočit s padalom, dovolj je že, če zaklenem vrata na javnem stranišču. Včasih si želim, da bi imela obsesivno kompulzivno motnjo, tako bi bilo stanovanje vedno čisto in pospravljeno. Imam namreč hud problem z odlašanjem. Moj moto je "Kar lahko storiš danes, odloži na jutri; kar lahko narediš jutri, odloži na sv. Nikoli." Moj drugi problem je, da ubijem vse rože (tudi plastične).

6. V rekordno hitrem času sem prebrala vse tri dele 50 odtenkov sive/teme/svobode. Na to sicer nisem ponosna, v zagovor pa naj dodam, da se je to zgodilo v času bolniške, ko sem očitno imela preveč časa. Sicer pa nikdar ne sledim trenutnim trendom. Če se množica ljudi navdušuje nad neko stvarjo, me ta stvar ne očara oz. me ne očara, dokler se prah ne poleže. Šele takrat si jo namreč ogledam in v 90% me tudi potem ne mika.

O.k., prvi del naloge sem izpolnila, zdaj moram le še ugotoviti, komu jo naj naprtim. Verige naj torej ne pretrgata tamck in TomySkyBlue.

P.S. Igrati znam harmoniko. Now I really have to kill you.

Največ trije otroci

Ste že razlagali svojemu otroku "od kod pridejo dojenčki"? Pri nas smo vsako leto kaj dopolnili in tako je moj sine, ki bo kmalu dopolnil 8 let, do zdaj razpolagal s temi informacijami: ko se imata ati in mami rada, se atijevo semenčece in mamino jajčece združita v maminem trebuščku in tam nato raste dojenček. Ve tudi, kako se dojenček rodi.

Včeraj pri večerji pa ustreli kot iz topa:"Vidva z atijem sta seksala dva krat." Malo se mi zaleti, hčerka se reži, nato se zberem in vprašam: "Kaj pa je seksanje?"
"To je ko luleka potisneš v luliko.", mi razloži.
"Ooh, aha, in kdo ti je to povedal?", sem radovedna.
"Sošolec", je kratek.

Hčerka toči solze neobvladljivega smeha, ta mali se zdi sam sebi car, jaz pa ostanem brez besed. Čez nekaj časa ta mali reče:
"Jaz ne bi imel otrok."
"Ne bi jih imel? Vsak se sam odloči ali jih bo imel ali ne.", odgovorim.
"Saj bi jih imel, samo ne bi seksal!"
Nič ne rečem.
Hčerka mu pove, da bi ona imela štiri.
Ta mali je zaprepaden: "A si nora, pol bi morala seksat štiri krat. Pa še, a ne veš, da lahko imaš največ tri otroke?"
"Zakaj pa največ tri?", sva obe začudeni.
"Če imaš še moža, ti največ trije pašejo v avto!"

http://9gag.com/gag/3884025

ChatRoulette

Moja najstniška hči skrbi, da sem kolikor toliko na tekočem z zadevami, ki so popularne med mlajšo generacijo. Včeraj ji je uspelo, da me je po ne vem kolikih poskusih, prepričala, da preizkusim svet čvekanja z neznanci na Chat Roulette.

Prvi vtis je bil odličen, saj ima zadeva "predogled", da preveriš kako zgledaš na kameri, preden se pokažeš širnemu svetu. Ker sem prišla ravno iz popoldanskih sestankovanj, sem bila dokaj urejena in zato pripravljena na prvega neznanca. Klik - prvi, klik-drugi, klik-tretji neznanec.... Mi je bilo tako nerodno, da se še nasmejati nisem upala in sem se skrila v kot. Hčerka mi pove par spodbudnih in nadaljujeva s klikanjem neznancev. Tokrat sem jim celo upala pomahati. Klik - mahamo, klik - spet mahamo, klik- mahamo....."A to je to? Pomahaš in klikneš naslednjega?", me je zanimalo. "Ma neeee, saj se lahk pogovarjaš, sam so sami dolgocajtni.", mi razloži.

Ampak mati se ne da. Klikneva naslednjega in najdeva tipa iz ZDA z ogromnim sendvičem. "Hungry?"
"Eating a sandwich"
"It's a big one"
"Yep, Can you handle it?"
"Sure"
In se režimo.

Klikava dalje in pri tem naletiva na vse sorte ljudi. ChatRoulette je dejansko ruleta, saj nikdar ne veš kaj boš našel za naslednjim klikom, npr. ogromen penis. Jep, vsakih nekaj klikov nekdo davi petelina. To je menda slaba stran te rulete (ali pa dobra, kakor za koga). Skratka, z nadzvočno hitrostjo sem kliknila "next" in po nekaj klikih naletela na majhnega Darth Vaderja (star kakih 8 let), ki je sedel na postelji in mahal z laserskim mečem. V meni se prebudijo materinska čustva in s hčerko mu mahava ter se mu prijazno smejiva. Mali Darth Vader priteče do računalnika, napiše "you are sexy" in se skrije pod mizo. V naslednjih nekaj sekundah naletiva na dva fantiča iz Nemčije, stara okrog 12 let, ki želita videti joške. WTF?

V seansi, ki je trajala dobro uro, mi je uspelo izmenjati nekaj normalnih stavkov, ko naletim na hendikepiranega rusa iz Nemčije, ki je prosil naj ga ne preskočimo, ker se želi pogovarjati. In se pogovarjava - o njegovi hendikepiranosti, operacijah, šoli, življenju v Nemčiji, primerjava ruščino s slovenščino... Po pol ure prijetnega klepeta pa tudi on želi, da mu pokažem joške. Nato naletimo še na paleoumetnika iz Španije (ta mali je rekel, da zgleda kot Jack Sparrow) in se navdušujemo nad njegovo umetnostjo. Vsaj eden, ki ni želel videti mojih jošk.

Torej, ChatRoulette je zelo preprosta zadeva. Brez registracije, popolnoma anonimno lahko klepetaš z neznanci. Izjavo, da je klepet popolnoma anonimen, jemljite z rezervo. Zaradi screenshots-ov se lahko hitro pojavite na svetovnem spletu - torej, dva krat premislite preden pokažete joške ali druge intimne dele telesa.

Prav tako lahko hitro postaneš odvisen. Nekateri menda cele dneve klikajo "next" v upanju, da bi kliknili kakšnega zvezdnika/zvezdnico. Tudi jaz ne bi imela nič proti, če bi me za naslednjim klikom čakal Vin Diesel, George Clooney ali Vince Vaughn. Pa še zamerila ne bi, če bi želel videti moje joške.

Da povzamem - ChatRoulette je klepetalnica, kjer večina tipov davi petelina ali pa želi videti tvoje joške. Če imaš srečo (kot pri loteriji), pa lahko najdeš kaj zabavnega. Mogoče pa kdaj naletim na tega tipa

Jingle bells sredi oktobra

Da dnevi bežijo, mi je povsem jasno (čutim na lastni koži). Da bi pa čas namerno prehitevala, mi še na misel ne pride.

Začetek oktobra. Zaradi toplega dneva sem v čisto poletnem vzdušju. Stopim v trgovino po mleko in kruh,  na policah pa ..... čokoladni božički, božično pecivo, adventni koledarji in drugi kičasti okraski. Še tega ne vem kje bom dobila buče za noč čarovnic (iskala jih bom itak 31. popoldne), pa naj bi že razmišljala o okraskih za novoletno jelko? WTF? Kdo pa krasi jelko sredi oktobra? Ob taki ponudbi bom božiča zagotovo imela "poln kufer" še pred 1. decembrom. Kolikor vem se praznovanje začne s 1. adventom. To je 4 tedne pred božičem, ne 14, halo?!

Poleg tega pa, veseli december bi naj bil "nori december" (vsaj pri nas). Panika in letanje po trgovinah v zadnji sekundi, to je pravi božič.

Torej, pri nas ne hitimo (razen, ko nam voda teče v grlo). Ta mali je sicer seznam želja za božička začel pisati že lani za staro leto, ampak to je čisto druga zgodba.

"Če se ti mudi, hodi počasi" - pojma nimam kdo je to rekel (Konfucij?)

Če se vam pa res mudi, je tukaj še Sinatra

Prijatelj na baterije

Pred štirinajstimi dnevi sem praznovala svoj "nepovemkateri" rojstni dan. Mož se je tudi letos izkazal in me presenetil z novim, boljšim prijateljem na baterije. Ta stari je bil že res star in "znucan" in ni več nudil tega kar bi moral. Ta novi ima precej različnih funkcij, piše mi celo sporočila in me opozori, če sem slučajno pretiravala (bi me opozoril, ker do zdaj pretiravala še nisem, prejela pa sem dve sporočili, v katerih me je spodbujal k večji aktivnosti). Poleg vseh funkcij mi je všeč tudi zunanji videz in barva - roza z drobcenimi vzorčki.

Res je bil že čas za nov merilec srčnega utripa (priznajte, da ste imeli v mislih nekaj povsem drugega). Ostajam zvesta Polarju in na treningih me zdaj spremlja Polar FT60. Ta stari (bil je res že star) je že pošteno nagajal. Preden sem ugotovila, da ne funkcionira več tako kot bi moral, sem mislila, da imam srčno aritmijo. Srce je bilo pip, pip, pip,       , pip,      , pip, pip,       pip,      ,.... S strahom sem med treningom tipala pulz na vratu, da bi se prepričala, da je vse o.k. Še večji šok sem doživela na hribu, oddaljenem dobre 3km od doma, ko mi je puls skočil precej preko 200. Vsa panična, da me lovi infarkt, sem stala sredi hriba in nisem vedela kaj naj naredim. Ko je pulz kar naenkrat padel na 00, sem se spet šlatala po vratu, da bi preverila, če mi srce še bije (kot da človek pri pulzu 00 stoji po konci). Še dobro, da nisem hipohonder.

V glavnem, zdaj imam novega in mu še nisem dala možnosti, da bi me pohvalil. Prvi teden sem se borila s prehladom in hudičevo slabim počutjem (v resnici verjetno ni bilo tako hudo, ampak meni se je vseeno zdelo že skoraj nevzdržno) in ga nisem mogla dobro preizkusiti. Vseeno pa sem ga nosila s sabo - že zaradi tega, da se malo hvalim. Drugi teden pa je bil tudi precej zaseden, tako da.... (izgovori, izgovori)

Kar se tiče prehlada naj povem, da sem s 1. septembrom začela jemati drage zadevščine za krepitev imunskega sistema, da bi se izognila prehladu, ki ga tako težko prenašam. Ne glede na mojo krepitev imunskega sistema, sem bila prva v družini, ki je podlegla prehladnim virusom.

Brez zadeve

Razočaranje pa takšno. Ves dan sem spremljala kdaj se bo začel prenos Baumgartnerjevega skoka in malo po sedmi zvečer se je vsa družina (celo dedek in babica sta zasedla vsak svoj prostor, mož pa je verjetno v službi besno odganjal stranke, ki so ga motile pri prenosu v živo) zbrala pred našim računalnikom. Odštevanje zadnjih 5 minut je bilo bolj prepričljivo in napeto od tistega, ko nam je ob vstopu v novo tisočletje grozil računalniški hrošč. Potem pa je začelo balon nagibati sem in tja, Kittinger je zmajeval z glavo in čez nekaj minut so Baumgartnerja iz kapsule selili v počitniško prikolico. Prenosa sem se veselila tako kot američani leta 1969, ko je Niel Armstrong prvič stopil na Luno. Ne vem zakaj, ampak glede izbire meni pomembnih (zgodovinskih) dogodkov imam čudne kriterije (z zagotovostjo pa že danes vem kateri dogodek na političnem področju bi pometel z vsemi ostalimi - pa se o njem ne sme govoriti - glavni akter dotičnega dogodka ne prenese niti šal na svoj račun, kaj šele resnih napovedi ali želja).

Drugače kot prej omenjeni akter, se zna na svoj račun pošaliti Chuck Norris, no, vsaj v filmu Plačanci 2 se je. Takšni filmi sicer niso zame, a tega sem pogledala skoraj celega zaradi "komičnih vložkov". Saj ne, da akcijskih filmov, žalostnih dram in grozljivk ne gledam rada. Problem je v tem, da se v film preveč vživim - pa ne samo psihično (jokanje je samo del problema), tudi fizično. Prikimavam in odkimavam, premikam usta, bremzam, ko je treba ali pa tiščim na gas, se izogibam udarcem ali pa se vlečem nazaj, da ne bi padla v prepad ali morilcu v objem....Poleg tega moram biti za res dober film primerno razpoložena. Dober film je pri meni dogodek, ki se zgodi dva ali tri krat na leto. Vse ostalo so komedije. Tudi življenje samo.

Dragi dnevnik

Od zadnje objave je minil mesec in pol. Rezultat mojega projekta "Umirjena sredi kaosa" je zategnjen in boleč vrat, prav tako zategnjena in boleča ramena ter čeljust, glavobol in bolečine v križu. Res pa je, da navzven zgledam precej bolj sproščeno.

Da ne bi bila samo navidezno umirjena, sem si poiskala nov hobi, ki naj bi bil resnično sproščujoč - opazovanje ptic. Ko čepim na vrtu ali kakem pašniku ob robu gozda je stanje res harmonično, vendar le dokler ne začnem po internetu iskati podatkov o ptičih, ki sem jih videla. Na zadnje sem bila vsa zategnjena, ko sem porabila pol dni, da sem preko googla ugotovila, da mi je pred nosom skakljala bela pastirica. Da bi zmanjšala uporabo računalnika, sem si v knjižnici sposodila knjigo o pticah.

Glede na to, da se je pred dobrim mesecem začela šola, mi popoldne  ni več dolgčas. Za precej adrenalina poskrbi moj sine že med 14. in 15. uro, ko bi moral domov iz šole, pa se je od 1. septembra do danes zgodilo 6x, da smo ga iskali, ker nismo vedeli kje je. Pravzaprav smo ga iskali 5x, 1x se je predčasno pojavil pri meni v pisarni (se je odločil, da tisti dan pač ne bo šel k varstvu). V ostalih primerih, ko ga ni bilo, je bil 2x še v šoli (od tega se je 1x odločil ostati dlje v šoli, ker je želel pospravljati?????), danes pa je šel k starim staršem na mleko in čokolado.

Bilo bi čudno, če hudič pri nas kak mesec ne bi imel mladih (je tak kot golobi, ki lahko valijo vsak mesec (to sem se naučila pri mojem novem hobiju)). Po tistem, ko smo avgusta 2x menjavali "šajbo" na avtomobilu in popravljali pumpo za servo volan, je septembra crknil motor, ki smo ga lani novembra kupili obnovljenega. Na srečo je bil še v garanciji, in ker je bil v garanciji, si je gospod mehanik vzel dva tedna časa da ga popravi. Za tem je crknil pralni stroj - kupili novega. Ko smo kupili nov pralni stroj, se je zazdelo še sušilnemu stroju, da bi lahko crknil - in tudi je. Še vedno čakam serviserja. In ker je že oktober, je valjda moral spet crknit avto - motor - še vedno v garanciji do novembra. Stvar me sploh ne bi jezila, ker sem se na redne okvare že navadila, ampak z možem sva se po avgustovskem popravilu odločila, da avto prodava. Imela sva že kupca, pa je avto crknil en dan prej.

Da sem nezanesljiva blogerka, vemo že vsi. V 90% je za to kriva moja nizka frustracijska toleranca, v ostalih 10% pa nimam kaj povedati. Motivirati sem se želela tako, da bi k pisanju dodala tudi risanje. Narisala sem par stvari, npr. belo pastirico, pa bogomoljko, želod, šipkovo vejico.... Ker sem perfekcionist, sem želela svoje risanje izboljšati in sem si v knjižnici sposodila knjigo o osnovah risanja. Že ves teden rišem in senčim kroge. Še vedno noben ni tak kot bi moral biti. Najbolje bo, da za knjigo podaljšam rok izposoje.

Za enkrat bi bilo to vse.

P.S. Prodam avto. Zainteresirani kupci naj pustijo komentar.